Narcizem – epidemija sodobne družbe?

Gita Mateja de Laat
Sreda, 16. maj 2018, 5:16
Image
Mnogi psihologi se danes strinjajo, da živimo v družbi, ki spodbuja narcizem, zato ni čudno, da čedalje več mladih kaže znake te osebnostne motnje.

Glavne značilnosti narcistične osebnosti so občutek veličastnosti, pomanjkanje empatije do drugih ljudi in potreba, da jo drugi ljudje občudujejo. Ljudje, ki trpijo za to motnjo, so pogosto opisani kot arogantni, egocentrični, manipulativni in zahtevni.

Narcizem se lahko manifestira na kolektivni ravni, ali pa na osebni ravni. V pričujočem besedilu se bom posvetila le narcizmu na kolektivni ravni.

Večkrat sem se spraševala, od kod izvira ta družbeni narcizem. Jasno je, da k njemu prispeva več faktorjev. Opisala bom štiri.

Vzgoja

Danes se veliko pritožujemo nad permisivno vzgojo. Kadar otroku dovolimo vse, kadar mu ne postavljamo meja, otrok ne more spoznati, kje so meje, znotraj katerih lahko deluje. Nekatere meje so nujno potrebne, ker otroku dajejo varen prostor za normalen razvoj. Tu imam v mislih predvsem konkretne situacije (ne hodi po sredi ceste, ker te lahko povozi avto).

Poleg tega otrok mora razviti zavedanje, kdaj trči na meje drugih ljudi. Ko otroku pokažemo, kje so naše meje, mu s tem pomagamo začutiti tudi njegove lastne meje. Če smo starši psihološko zrele osebe in otroka spremljamo na podlagi njegove notranje narave, s tem, ko mu pokažemo meje, nad njim ne prevladujemo in ga zatiramo, temveč mu pomagamo začutiti, kje ležijo njegove lastne meje, ki jih določa njegova notranja narava.

Primer: Moja hčerka je nadarjena violinistka. Ljubi klasično glasbo in petje. Skratka, rojena glasbenica. Žal zelo nerada vadi. V naši družbi prevladuje prepričanje, da mora otrok predvsem uživati in se imeti fino, zato sem jo od marsikoga že ničkolikokrat 'slišala', da sem prestroga. Vendar sama nimam v mislih zgolj hčerine trenutne uživancije. Predvsem imam v mislih njen ponosen pogled, ko uspešno odigra na nastopu. Ali ko uspešno prestane tekmovanje. Ali, ko dobi 5. Torej, hčer moram precej odločno omejevati v njeni potrebi po ne-vadenju oziroma lenarjenju, zato, da bo lahko dobro razvila svoj notranji potencial.

Otrok mora tudi spoznati, kakšno naj bo njegovo obnašanje, da bo skupnost, kateri pripada, lahko dobro delovala. Skupnost pa deluje dobro takrat, ko podpira razvoj vsakega njenega člana. Če tega otrok preko svojega razvoja, ob pomoči vzgoje, ne razvije, bo verjetnost, da bo razvil znake narcistične motnje, veliko večja.

Druga skrajnost je avtoritarna vzgoja, ki ne spodbuja razvoja otrokove osebnosti, temveč ga ves čas zavira ali celo zatira. Če je psihološka rana, ki jo je zadala avtoritarna vzgoja, prehuda in pregloboka, se tudi lahko razvije narcistična motnja.

Izobraževanje

V otrokovem razvoju veliko vlogo igra tudi izobraževanje. Če hočemo, da se otrok razvije v zdravo in uravnoteženo osebnost, brez znakov narcistične motnje, potem je potrebno izobraževanje izpeljati tako, da zadovoljivo razvija otrokove miselne sposobnosti. Če miselne sposobnosti niso zadovoljivo razvite, potem otrok ne bo sposoben refleksije in samorefleksije, s pomočjo katerih spoznava svoje notranje misli in občutke ter njihov izvor.

S pomočjo refleksije otrok ozavešča tudi svoje interakcije z drugimi ljudmi. S tem otrok spoznava svoje močne in šibke točke, posledice svojih dejanj zase in za druge ljudi ter tudi posledice dejanj drugih ljudi zanj in za druge.

V kolikšni meri sodobne šole sploh razvijajo miselne sposobnosti (poleg pomnenja), je vprašanje. Osebno sem mnenja, da bolj malo, saj je za to potrebna individualna spremljava otroka v njegovem učnem procesu, pri čemer mora otrok biti aktiven; torej, slediti moramo otrokovim zanimanjem in dovoliti, da se kar največ uči preko lastne izkušnje. Tako bo razvoj miselnih sposobnosti potekal optimalno.

Značilno za narcizem je kritično pomanjkanje (samo)refleksije, ki nas vedno znova opominja, da nismo niti središče sveta, niti najboljša ali najpomembnejša ali najpametnejša oseba.

Socialni mediji

Socialni mediji so super, predvsem za ljudi, ki imajo izdelano vizijo in ki jih uporabljajo zavestno, za dosego določenega cilja, denimo o določeni temi ozavestiti čim večje število ljudi. Pripravni so tudi za konstruktivne debate z mnogimi ljudmi, ki jih v življenju po vsej verjetnosti nikoli ne bi srečali, pa nas njihovi pogledi in drža v življenju lahko veliko naučijo ali kako drugače obogatijo.

Predstavljajo pa socialni mediji tudi veliko past. Od nas zahtevajo, da izražamo svoja mnenja, da delimo svoje osebne zgodbe, na katere potem dobimo odziv drugih ljudi. Če smo zrela, stabilna oseba, tudi to ne predstavlja problema.

Lahko pa se naše delovanje na socialnih medijih sprevrže v napihovanje našega ega, kar nam daje občutek, da smo središče sveta, kar je ena izmed karakteristik motnje narcizma.

Kaj hitro lahko postane tudi sredstvo za skrivanje pred tem, kako se v notranjosti zares počutimo. Od znotraj se počutimo skrajno bedno, a ker je mnogo lažje vzdrževati pozitivno podobo na FB-ju, se predelovanja notranjih težav nikakor ne lotimo.

Materialistični pogled na svet

Tukaj stopam na precej negotov teren. Če bi zgoraj opisano lahko podprla z znanstvenimi raziskavami ali teorijami, napisanega pod tem naslovom ne morem. Gre izključno za moja lastna opažanja.

Na Amsterdamski univerzi (Universiteit van Amsterdam) sem študirala veroizpovedi. Vse svetovne religije v svojem učenju poudarjajo določeno notranjo držo, v krščanstvu je to ponižnost, v vzhodnih tradicijah pa predaja. Vendar tu ne gre za ponižnost pred in predajo drugemu človeku, temveč ponižnost pred in predaja Bogu.

Seveda je bilo to učenje v zgodovini vedno znova zlorabljeno ali nerazumljeno. Od tod izvirajo mnoga boleča poglavja v zgodovini.

Materialistični pogled na svet, pri čemer imam v mislih prepričanje, da je realno samo to, kar lahko zaznaš preko petih čutov, ponižnosti in predaje ne pozna. Materialističen pogled nudi rodovitno podlago za utilitarizem (vse mora biti koristno za vse) in nihilizem (ki verjame v odsotnost smisla v življenju). Vse tri ideologije drže ponižnosti in predaje ne poznajo.

A brez ponižnosti in predaje nečemu, kar je višje od človeške zavesti, ali vsaj določenim plemenitim idealom, se človekovo bivanje in delovanje, kaj kmalu ujame v mreže egoizma.

S tem, ko smo kot družba ujeti v materialistični pogled na življenje, kjer duhovnost ne igra nobene vloge, kjer vlogo igrajo samo človeške želje in misli, impulzi in nagnjenja, nam ne preostane drugega, kot da začnemo to igro igrati tudi sami. Če sami po sebi ne negujemo naše duhovne narave in se ne povezujemo z duhovno razsežnostjo, se kaj hitro ujamemo v zanke egoizma in narcizma, ki pa so zelo subtilne.

This block is broken or missing. You may be missing content or you might need to enable the original module.
Comments