Kaj starši najstnikov pričakujemo od mladinskega verouka

Mateja Kropec Šega
Sobota, 12. november 2016, 5:49
Image
mladinski-verouk
Naslov bo verjetno marsikoga presenetil – češ, kaj se te pa to tiče, to je vendar stvar udeležencev. Imate prav. In – nimate prav.

Kdaj se konča vloga vzgojitelja?

Z možem sva prepričana, da se najina naloga vzgojiteljev z nastopom najstništvom še ni povsem končala.

Res je, da morajo biti osnove že davno postavljene. Puberteta dovoljuje samo še fine popravke. Teh pa nikakor ni malo.

Vsa leta otroštva sva med drugim skrbno izbirala, v kakšna okolja sva vpeljevala in vpisovala otroke. Upala sva, da bova tako lahko dosegla, da se bodo bolj navezali na družbo, ki bo imela vsaj približno podobne vrednote.

In to na prefinjen način skušava početi še sedaj. Zavedava se namreč, da so mladostniška leta še kako nevarna za ubiranje stranskih poti, ki bi jih svojim otrokom želela prihraniti.

Starši so z mladinskim veroukom svojih otrok zelo različno zadovoljni.

Iskanje sredin, kjer bodo otroci varni

Kam torej poslati otroke, da bodo varni? Katera bo tista dejavnost, ki bo najbolj dopolnjevala najin starševski trud doma? Za kaj jih navdušiti, da jim bo všeč? Kje bodo dovolj zaščiteni in nadzorovani, da bova varnost čutila tudi midva? Kam jih usmeriti, da bodo vsestransko razvijali osebnost, ki jo gradijo?

Ena od dejavnosti, ki je nama pozitivno odgovorila na največ teh vprašanj so skavti. Nudijo ravno pravo kombinacijo adrenalina, odgovornosti in duhovnosti. Najini odraščajoči otroci jih obožujejo. Za skavte nikoli ni nič pretežko, prenaporno. Nikoli ni škoda časa (hm, tudi najinega ne) zelo redko je preveč šolskega dela… Niso pa niti skavti popolni.

Duhovna rast in oblikovanje vrednot

Seveda nekaj tega dajo tudi skavti, vseeno pa sva kot starša prepričana, da premalo. Skozi najstniška leta je nujno potrebno graditi tudi sebe, svojo notranjost, se učiti oblikovati vest, piliti razločevanje »prav in narobe«.

In tukaj bi moral nenadomestljivo vlogo poleg družine odigrati mladinski verouk. Kolikor se o tem pogovarjam z drugimi – in zadnje čase sem se precej – pa so starši z mladinskim veroukom svojih otrok zelo različno zadovoljni.

mladinski-verouk2

Česa kot starša ne želiva od mladinskega verouka

  • Mnogi duhovniki/voditelji želijo predvsem ugajati. Otroci, sploh malo večji, tega ne potrebujejo. Potrebujejo trdne osebnosti, ki jih imajo rade in jasno govorijo in kažejo kaj je v življenju prav.
  • Gledanje filmov. Tukaj vidiva dve pasti. Prva je ta, da se ogledi filmov pogosto zavlečejo v zelo pozne nočne ure (Zakaj je treba 15-letnika navajati na ponočevanje, pa čeprav »v farovžu«?). Poleg pozne ure pa pogosto zmanjka časa za resnično ovrednotenje filma in njegove vsebine.
  • Nabavljanje velikih količin nezdrave hrane. Ni mi jasno zakaj bi moralo biti vsak teden pri verouku na mizi nekaj paketov napolitank, čipsa in plastenk kokte ali fruca. Poleg tega, da je to za marsikatero župnijo drago (konec koncev je v teh časih v prav v vsaki župniji ogromno res potrebnih pomoči), je tudi nezdravo. Osebno poznam tudi deklico, ki je k mladinskemu verouku nehala hoditi, ker »ima za jest tudi doma«.
  • Zapravljanja časa. Če otrok kamor koli hodi, se nama zdi prav, da je tam čas dobro izkoriščen. Če hodi k VEROuku, potem pričakujem, da bodo tam največji del časa posvetili veri, učenju o njej in življenju po njej. Seveda je vera brez del mrtva. Ampak brez vere pa ni ničesar, kar bi sploh lahko bilo živo. In če se »veroučne« večere prevečkrat preživi samo ob prepevanju, igrah in zafrkanciji, potem to zanesljivo ni več verouk, ampak neobvezno druženje, ki je sicer prijetno in nič več kot to.
  • Preveč aktivnosti. Prav je in nujno, da mladi delajo, da dajo kaj od sebe, da se pokažejo in izkažejo. Verouk pa ne sme postati predvsem druženje takih in drugačnih animatorjev in načrtovanje naslednjega projekta.

V prvi vrsti naj bi bil mladinski verouk prostor, kjer bi mladi v prijateljskem vzdušju razreševali svoje poglede in vprašanja o Bogu in svetu.

Kaj naj bi bil verouk?

V prvi vrsti naj bi bil prostor, kjer bi mladi v prijateljskem vzdušju razreševali svoje poglede in vprašanja o Bogu in svetu. Seveda vem, da je veliko odvisno od človeka, ki verouk vodi, od tega koliko smisla ima za mlade. Še kako dobro se tudi zavedam, da nam duhovnikov iz leta v leto bolj primanjkuje. Imajo pa mladi predvsem edinstven radar za iskrenost in jo cenijo bolj kot vse drugo.

Najboljše mladinske skupine praviloma niso tiste, ki imajo najbolj všečnega voditelja, ki bi rad za vsako ceno zbral čim več mladih. Voditelji, ki imajo posebno karizmo, so zahtevni, natančni in zahtevajo red in doslednost. Od sebe in od mladih.

Hvaležnost

Nimam pojma, če naš kaplan bere iskreni.net. Ni idealen, je pa človek, ki se iskreno trudi delati dobro. Verjame v mlade in jih podpira. Tega zapisa ne pišem zato, ker bi mu želela karkoli povedati. Čeprav… Pravzaprav, ja.

Želela bi mu povedati, da sem mu hvaležna za vse, kar mu dobrega uspe in da ga skušam čim večkrat podpreti z molitvijo. 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor