»Gospa, a so vsi vaši?«

Maja Vovk
Piše: Maja Vovk
Petek, 8. julij 2016, 5:00
Image
mom 4kids
... je vprašanje, ki sem ga v zadnjem letu slišala že ničkolikokrat. Očitno je podoba mame s štirimi otroki vse prej kot nekaj običajnega, če se morajo tudi naključni neznanci spraševati o mojih otrocih.

Čeprav v Sloveniji prevladujejo družine z enim ali dvema otrokoma, tudi družine s tremi niso neka posebnost. Vendar ko število otrok poskoči s številke 3 na številko 4, se zdi, kot da se vse spremeni. Ja, res je, v navaden avto cela družina ne more več. Ampak bolj kot to se zdi, da štirje otroci kar takoj pritegnejo pozornost mimoidočih.

Sama se tega nisem zavedala, dokler niso bili štirje. Pri treh se mi namreč ni nikoli zgodilo, da bi me kdo vprašal, če so vsi moji. Očitno smo jim vseeno delovali kot »normalna« družina.

Družine s tremi otroki v Sloveniji niso neka posebnost. Vendar ko število otrok poskoči s številke 3 na številko 4, se zdi, kot da se vse spremeni.

Vdor v intimo

Pa se je začelo, še preden se je rodil četrti. Spomnim se, da sem sedela v čakalnici pri ginekologinji, z ogromnim trebuhom, že čez rok, ko me je starejša gospa, ki je sedela poleg mene, ogovorila. Zanimalo jo je, če pričakujem prvega otroka. Redkobesedno sem odgovorila, da ne. Pa gospa nadaljuje: A drugega? Morda tretjega? In ji odgovorim: četrtega. Takrat ji je vzelo sapo. Nato pa, kot bi se zavedla svoje reakcije, je poskušala pogovor speljati v drugo smer.

Po porodu pa se je samo nadaljevalo. Kar naenkrat smo bili deležni številnih pogledov. Nekateri so šteli otroke, drugi so komentirali v smislu, kar štiri imata. Nekateri pa so kar neposredno vprašali, če so vsi otroci najini. Kar naenkrat so se začeli popolni neznanci zanimati za najino odločitev glede družine.

Pa se ni ustavilo le pri vprašanju o tem, ali so vsi moji. Nekateri so šli še dlje in vprašali, ali imamo v planu še kakšnega. To so bili ljudje, zame popolni neznanci, ki so z vprašanji posegali v čisto intimo med menoj in možem. In želeli so odgovor na vprašanje, na katerega si niti z možem v tistem trenutku nisva znala odgovoriti. In zdaj naj bi jaz odgovarjala njim. Zakaj jih sploh zanima moj odgovor? Da bi se veselili z nama? Da bi se zgražali nad »neodgovornima« staršema? Da bi imeli temo za popoldanski klepet s sosedo?

Popolni neznanci so z vprašanji posegali v čisto intimo med menoj in možem. In želeli so odgovor na vprašanje, na katerega si niti z možem nisva znala odgovoriti.

Mimogrede, nekoč sem eno od gospa nazaj vprašala, zakaj jo to zanima. Pa je odgovorila, da ona sama še enega ne zmore ukrotiti. :)

Tudi zelo lepe izkušnje

Po drugi strani pa je poleg radovednih pogledov in »opazk« četrti otrok prinesel tudi veliko pozitivnih izkušenj. Začelo se je v šoli, kjer je cel razred starejšega sina ustvarjal slike, ki so jih potem speli in zvezali v lično knjigo. To je bilo gotovo eno najlepših daril ob rojstvu.

Pa veselje sošolcev in otrok iz paralelk, ki so vsakič, ko smo prišli po sina v šolo, pritekli k nam in želeli pobožati dojenčka. In to celo fantje.

In ko nas je na poti iz šole domov ustavila na videz poznana gospa, ki kar ni mogla prehvaliti naše četice. Izkazalo se je, da o nas ve kar precej, saj je celo mene poznala po imenu. In rojstvo najmlajšega je povzročilo, da se je odločila prav ustaviti in nas ogovoriti.

Pa komentar neke mame po koncu maše, ko smo praznovali zakonske jubileje, kako krasni so najini otroci in naj se nikar ne ustaviva pri njihovem številu.

Poleg radovednih pogledov in »opazk« je četrti otrok prinesel tudi veliko pozitivnih izkušenj.

Ali pa besede neke stare gospe, ki je mojemu možu dejala: »Bog vas blagoslovi« ...

Kako se odzvati?

Sama sem večkrat v dilemi, kako se odzvati v takšnih situacijah. Z drugimi želim deliti veselje ob otrocih, zato vedno s ponosom odgovorim, da so seveda vsi otroci moji. Nekateri takrat čestitajo in zaželijo vso srečo in blagoslova še naprej. Nekateri potarnajo, da jih sami niso mogli imeti, pa so si želeli. Nekatere pa število mojih otrok zbode. Zato me včasih ima, da bi kakšni firbčni vsiljivki zabrusila kakšen odgovor, ob katerem bi se vsaj malo zamislila.

Zelo so me nasmejali zapisi na blogih mam iz velikih družin, ki se tudi srečujejo s številnimi opazkami. Na svojih blogih so zbrale nekaj humornih odgovorov. Več o tem pa v naslednjem prispevku. :)

Foto: realfoodfamily.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.