Družinski Taizé - izkušnja preprostosti, bratstva, zaupanja, sproščenosti in veselja

Mica Škoberne
Sreda, 24. julij 2019, 5:30
Image

Polna cerkev mladih in malo manj mladih, zbranih okrog klečečih mož v belih tunikah, pesmi, ki božajo dušo, čarobna svetloba svečk, ki razsvetljujo prostor v toplih barvah … To je Taizé! Vsepovsod zbranost in spokojnost, razen v kotičku cerkve, kjer na tleh čepi mati, ki skuša triletniku naravnati gorečo svečo v pokončen položaj, neuspešno razlaga osemletniku, zakaj se njegova sveča noče več prižgati (samougasna sveča), se prepira z desetletnikom, ki drobi svojo razlomljeno svečo, da bi dobil stenj, hkrati pa praska vosek s tal in skuša z nosom zaznati, čigavi lasje so se zažgali. Tudi to je Taizé! Naš letošnji Taizé.

Izkušnja družine je precej drugačna od izkušnje mladih

Oče je ta čas s šestletnikom v sosednji stavbi, saj je danes dežuren za varstvo otrok, katerih starši bi si med molitvijo kljub vsemu želeli malce več miru kot prej omenjena mati. Izkušnja tedna v Taizéju je z družino in še posebej z majhnimi otroki gotovo precej drugačna kot v mladih letih, a ne nujno manj bogata.

Svojim otrokom sem lahko odkrila del tega, kar je moji mladosti dajalo poseben okus in smer. V mladosti sem se udeležila osmih novoletnih Taizéjskih srečanj po različnih evropskih mestih in okusila taizéjskega duha. Nikoli pa nisem bila v Taizéju, mali francoski vasici, ki že več kot 70 let v molitvi in preprostem skupnem življenju povezuje skupnost taizéjskih bratov in mlade od vsepovsod. Vsi, ki so že preživeli kak teden v Taizéju, so me vedno prepričevali, da novoletna srečanja niso nič v primerjavi z izkušnjo Taizéja. A priložnost, da to preverim v praksi, se mi je izmikala iz leta v leto - tako dolgo, da sem se vmes poročila, dobila otroka, dva, tri, štiri … Želja pa je ostala in letos je padla odločitev - gremo v Taizé kot družina!

Družinsko življenje v Taizéju

Tudi družine so v Taizéju dobrodošle, a le v določenih tednih v letu in v omejenem številu, nameščene pa so v sosednji vasici Aumegny, 15 min hoje iz Taizéja. Malo naselje, kjer živijo, se imenuje Olinda, bivanje v njem pa je že samo po sebi čudovita izkušnja preprostega življenja v bratstvu, zaupanju, sproščenosti, veselju in skupnem delu. Namestitev in hrana sta preprosti, vsaka družina in vsaka skupina pa nekaj prispeva k temu, da vsakodnevno življenje nemoteno teče. Nekateri poskrbijo za deljenje obrokov, drugi za pripravo popoldanskega čaja, ena družina vsak dan počisti tuše, druga tla na hodniku, tretja izprazni smeti …

Čeprav imajo družine večino dneva svoj program (ločen od programa mladih), skupaj jejo, se družijo, igrajo in delijo izkušnje, so trikrat dnevno povabljene na skupno molitev v Taizé, ki je srce življenja v Taizéju. Misel na hojo sem in tja med Olindo in Taizéjem morda sprva res ne deluje posebej mikavno, ob koncu tedna pa smo se v naši skupini družin strinjali, da je bil prav to eden lepših delov našega tedna. Pot je speljana ob polju sočnic, mimo vinograda, pašnika, žitnega polja, hkrati pa ponuja izvrstno priložnost za pogovore in spoznavanje drugih družin.

Je naša družina hodila trikrat dnevno na molitev v Taizé? Ne, ker toliko (še) ne zmoremo. Vsak večer pa smo se vsi skupaj udeležili večerne molitve in jo tudi vsak večer malce drugače doživeli. Triletnik je včasih z zanimanjem mirno opazoval in poslušal petje okrog sebe, v času tišine pa je bilo z njim pogosto treba zapustiti prizorišče ali se umakniti v otroško sobico, saj v Taizéju dajejo velik pomen tišini in zbranosti v času molitve. A tudi starejši fantje so nihali med mirnimi poskusi prepevanja, branja, prepoznavanja različnih jezikov (v katerih se bere Božjo besedo in poje) in opazovanja mladih okrog sebe ter med trenutki zdolgočasenosti, slabe volje, medsebojnega zbadanja in neštetih vprašanj o tem in onem. Izkušnja molitve je bila v teh okoliščinah tudi zame povsem drugačna kot na srečanjih v mladosti in lahko bi bila nad njo celo razočarana. A nisem, ker je prevladal občutek hvaležnosti, da sem lahko svojim otrokom odkrila del tega, kar je moji mladosti dajalo poseben okus in smer.

Dnevi v deljenju družinskih izkušenj, ki so razširili naša obzorja

Najbolj od vsega pa so se nas dotaknile družine, s katerimi smo skupaj delili življenje v Olindi. Tokrat nas je bilo 55 z različnih koncev sveta. Vsako jutro smo odrasli skupaj prisluhnili taizéjskemu bratu Jean-Marieju, ki nam je skušal približati svetopisemske like iz 2. Mojzesove knjige, medtem ko so za otroke v 4 starostnih skupinah poskrbeli mladi animatorji. Odrasli smo v tem času še v manjših skupinah delili svoje odzive na slišano in izmenjevali svoje življenjske izkušnje.

Velik del popoldneva je bil prost, kar smo izkoristili za počitek, igro, risanje in družabne igre, za katere sicer kar ne najdemo časa. K nam je v začetku pogosto prisedel 5-letni Xavi iz Barcelone, v nekaj dneh pa je mednarodna izmenjava iger, idej in druženja že zelo gladko tekla. Po popoldanskem (ledenem) čaju je vsak dan sledil del gledališke predstave (na temo, ki smo jo obravnavali ob dopoldnevih), ki so jo pripravili mladi prostovoljci skupaj z brati in sestrami iz skupnosti. Po tem pa smo se v manjših skupinah zbrale skupaj družine. Če nam predlagane aktivnosti niso najbolje stekle, smo se odpravili skupaj na sprehod in sladoled.  

“Kako različni smo si in vendar tako podobni!” me je pogosto prešinilo ob deljenju naših izkušenj. V naši skupini so bili: anglikanska družina iz ZDA, ki je z nami delila izkušnjo, kako je oče pustil naporno službo in se za nekaj časa povsem posvetil vzgoji in šolanju otrok, korejska mama, ki je v Kanadi povsem sama vzgojila svojo hčerko in z njo spletla zelo lep odnos, prisrčna katoliška hrvaška družina s štirimi majhnimi deklicami, nemška mama petih (večinoma že odraslih) otrok, ki je v Taizé prišla samo s svojo najmlajšo hčerko, italijansko-finska družina, ki v sebi združuje in usklajuje ta dva dokaj različna kulturna (in verska) svetova, litvanska luteranska družina, ki je do Taizeja potovala pet dni … Vsak od njih se me je po svoje dotaknil in mi razširil srce in obzorja.

Hvaležna ...

Zelo hvaležna pa sem, da je moje otroke zelo nagovoril zgled mladih prostovoljcev, ki so jih srečevali na vsakem koraku. Še posebej nekateri animatorji so se jim posebej usedli v srce. Čudili so se temu, kako pridno in vztrajno ti mladi med počitnicami delajo brez plačila, koliko zmorejo in kako odgovorne vloge lahko prevzemajo. V tem duhu so tudi sami z veseljem sodelovali pri nalogah, ki jih je imela naša družina (delili so piškote ob čaju, pomovali skodelice ipd.). 

Ne vem, ali bodo moji otroci kdaj v življenju, še posebej v mladosti, prišli v Taizé iskat Boga, prijateljstva, mir, smer v življenju. Vesela bi bila, če bi. A že če v njih ostane samo malce okusa po tem duhu in droben spomin na to veliko občestvo mladih, ki so ga en teden opazovali, kako skupaj v tišini moli, počiva v Božjem objemu, išče svojo poklicanost in služi drugim, je to več, kot bi si želela.

Foto: osebni arhiv

Če bi v Taizé želeli kot družina, se tja lahko odpravite v lastni režiji, prijaviti se je možno na spletni strani.

V to francosko vasico se lahko odpravijo tudi mladi. Prva organizirana skupina tja odhaja v teh dneh, prijave pa so še odprte za vse, ki bi se želeli pridružizti drugi skupini mladih, ki se odpravlja na poseben teden, namenjen mladim od 18. do 35. leta. Več informacij in prijave na spletni strani.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Vikend za pare, ki čakajo otroka ... otroka pa ni in ni

13. do 15. december 2019

Frančiškanski samostan,
Nazarje

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana