"Če je družina vrednota, če sta vrednoti delo in poštenje, potem je življenje postavljeno na temelje." - Intervju z zakoncema Žakelj

Štefan Kržišnik
Četrtek, 27. december 2018, 5:30
Image
Za letošnji božični intervju smo obiskali družino, kjer sta ljubezen do družine in poslanstvo v družbi tesno povezana.

Janez in Andreja Žakelj iz Žirov se nista poročila v rosnih mladostnih letih, ampak sta družino začela ustvarjali šele v svojih tridesetih letih. A vendarle sta sprejela v svoje življenje šest otrok, med katerimi je poseben dar zadnja, Marija, ki se je rodila letos pomladi.

Na poseben način je družino zaznamovalo bivanje na Kitajskem, kamor jih je pot vodila zaradi Janezove diplomatske službe. Kitajska jim je dala širino pogleda, pa tudi izkušnjo, kaj pomeni biti družina s (takrat) štirimi otroki v družbi, kjer ima večina družin zaradi oblastnega diktata samo enega.

Janez je po izobrazbi sicer biolog, opravil pa je tudi magisterij iz mikrobiologije na Medicinski fakulteti. Po krajšem službovanju na Biotehniški fakulteti ga je pot vodila v različne državne službe in diplomacijo. Pred osmimi leti je bil prvič izvoljen za župana Žirov, pred dobrim mesecem dni pa tretjič. Od vsega začetka političnega delovanja je bil član Slovenskih krščanskih demokratov, pozneje Nove Slovenije.

V Žireh, Janezovem rojstnem kraju, si je družina ustvarila svoj dom. Žena, Andreja, pa je s Štajerske, s Ptuja. Po izobrazbi je agronomka. Svojo poklicno pot je začela na Ministrstvu za kmetijstvo, sledila je izkušnja na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu, med trenutno porodniško pa jo čaka služba na Fitosanitarni inšpekciji.

Božični prazniki niso samo družinski, ampak na nek način tudi rodbinski. Ob praznovanju božiča doživljamo, kako je novo življenje dar predhodnih generacij. Iz kakšnih družin prihajata vidva? Kako se tradicija vajinih družin kaže v vašem sedanjem praznovanju božiča?

Janez: Izhajam iz tradicionalne, konzervativne družine v žlahtem pomenu besede. Bilo nas je šest otrok, trije bratje in tri sestre. Starša sta pokazala, da nas imata rada in otroci smo to vedno čutili. Vera je bila v družini na prvem mestu. Drži pa tudi, da sem zaradi te podobe družine iz okolice kdaj slišal, da smo »srednjeveška družina«. Ta izkušnja me je v osnovni šoli in tudi pozneje precej zaznamovala.

Tudi v najini družini je zdaj šest otrok. Zame je družina najpomembnejša – in tudi moja glavna služba. Vzgoja pa najtežji poklic.

Andreja: Tudi sama prihajam iz tradicionalne krščanske družine, a iz drugega okolja, s Štajerske. Versko življenje smo živeli malo drugače, kot sem pozneje izkusila tu, na Gorenjskem. Božič smo vedno praznovali pri omi skupaj s sorodniki. Poudarek je bil na kulinariki, veliko smo dali na pripravo božične večerje, včasih smo ves dan samo kuhali. Morala so biti tudi darila. Ni bilo pa toliko poudarka na bistvenem – kdo se je rodil, kdo prihaja k nam ...

Če bova midva svoje otroke uspela naučiti, da bodo pridni, dobri, ljubeči, se ne bojim za prihodnost, kakršnakoli že bo.Tudi pri nas smo peli, dosti peli, zmolili kakšen očenaš, nikoli pa nisem videla, da bi kdo pokadil hišo in okolico hiše. Tudi celega rožnega venca nismo molili. V najini družini smo se pri praznovanju božiča tako malo bolj naslonili na žirovsko stran. Z Janezom sva se odločila za bolj umirjen, zbran, molitven način praznovanja. V to smer vzgajava tudi najine otroke.

Janez: Po dobrih dveh letih skupnega življenja po poroki sva se zaradi moje službe preselila na Kitajsko. Tam sva bila brez vplivov najinih družin in rodbin, v tujem okolju. Tako sva imela možnost ugotoviti, kaj je tisto, kar je za naju pri praznovanju božiča in drugih praznikov res bistveno.

Andreja: Prva leta po poroki sva recimo ohranila darila pod božično smrečico, potem pa sva videla, da to za naju ni pomembno. Ko ozreliš, se začneš spraševati, zakaj delaš določene stvari, ki si jih prejel kot navado. Tako sva za obdarovanje ohranila le Miklavža.

Janez: Ne želim pa reči, da zunanji znaki praznovnja niso pomembni. A glede tega je današnji čas popolnoma drugačen kot čas, v katerem sva bila otroka midva. Lučke so že sredi novembra ali celo prej. Predvsem pa je poudarek na potrošništvu nepopisen. Ko se obdarujemo v naši družini, se na vsak način trudiva, da bi naučila otroke, da bi bili veseli darila, in da ne bi takoj, ko ga dobijo, že pričakovali ali celo zahtevali naslednjega.

Zakonca Žakelj

Šest otrok imata. Kako sta se odločala zanje, kako sta jih sprejemala? Nam jih lahko podrobneje predstavita?

Janez: Ko sva se spoznala, mi je Andreja rekla: »Ali bomo imeli enega otroka ali več kot dva, dva pa zagotovo ne :).« (Smeh ...)

Andreja: Jaz imam samo eno sestro. Pri dveh otrocih vedno primerjaš, zato sem si tudi sama želela, da ne bi imela ravno dva otroka. Ne gre zato, da imajo starši enega rajši kot drugega, tega pri nama s sestro nisem nikoli čutila. Ampak vedno pride do primerjanja. Dva otroka sta pogosto kot plus in minus. Večje število otrok pa da neko čisto svojo dinamiko.

Janez: Včasih nama kdo reče: »A ste se trudili do šestega?« ali pa: »Ali ste se trudili, da bi prišli do fanta? (Imava namreč 5 hčera in enega sina.) Pa ni res, da bi se »trudili«. Vesela sva bila vsakega otroka in jih sprejemala. Sploh Marija, naša zadnja, je bila poseben Božji dar.

Andreja: Najina prvorojenka je Katarina, ki je trenutno stara 16 let. Nato so prišli še Lucija (14 let), Peter (12 let), Ana (10 let), Klara (7 let). Zdaj pa je med nami še najmlajša Marija, ki ima 8 mesecev.

Janez: Andreja je bila noseča tudi še leta 2014 in je v 22. tednu nosečnosti rodila mrtvega otroka, Mateja. Imel je genetsko napako. Izgubo smo prebolevali skupaj, celotna družina, saj smo se že vsi veselili otroka. Ko sem potem izvedel, da je Andreja znova noseča, me je kar skrbelo, da bo znova kaj narobe. Vesel sem bil, da je Andreja bolj zaupala kakor jaz. Marije smo se vsi zelo razveselili. Mogoče še bolj tudi zato, ker smo prej doživeli izgubo.

Andreja: Spominjam se – bili smo na duhovnih vajah, čudno sem se počutila in sem si dopovedovala: »Pa saj ni več mogoče, stara sem že 48 let ...« Potem pa sem nekega jutra, ko sem se zbudila, na vzglavniku opazila  roza trakec iz blaga. Nič ni bilo drugega roza barve v tisti sobi in bogve, od kod je prišel trakec. »Poglej znamenje,« sem si rekla, »morda bomo pa imeli še eno punco.« In res smo jo dobili.

Marija je torej prišla v starosti, ko okolica ne pričakuje več, da bi par imel otroka. Prevladuje tudi prepričanje, da je za starejše matere zaradi možnih posledic nevarno imeti otroka. Kako sta se soočila s tovrstnimi pritiski?

Andreja: Zame je bilo nevarno imeti otroka že prvič. Med prvo nosečnostjo nisem bila več rosno mlada, stara sem bila že 32 let. K sreči sem na predzakonskem tečaju srečala dobro ginekologinjo, Vido Dimnik, ki me je pozneje sprejela med svoje pacientke. Ko sem ji začela med prvo nosečnostjo pripovedovati o svojih skrbeh, mi je dejala: »Zakaj se tako sekirate? Se veselite otroka?« Takrat sem spoznala, da je bila moja skrb večja od veselja. Ko sva se z ginekologinjo pogovorili, sem se osvobodila. In vsakega nadaljnjega otroka sem se bolj veselila.

Sama nisem šla nikoli na noben test, ne na nuhalno svetlino, ne na amnicentezo. Rekla sem si: »Kar bo, bomo sprejeli.« Z Janezom sva bila za to trdno odločena, čeprav sva vedela, da je lažje reči, kot potem sprejeti, če bi se zgodilo.

Andreja, kako pa vi doživljate materinstvo v svojih letih, glede na zmožnosti svojega telesa? Doživljate fizične omejitve? Ali pa narava podpre mater, da ima lahko otroka tudi v teh letih?

Andreja: Imam 100 % podporo, Božjo, naravno in še kakšno drugo. Ne čutim, da bi živela svoje materinstvo z zadnjimi močmi, niti slučajno. Otrok te pomladi. In verjamem, da je vsakemu naloženo toliko, kolikor lahko nese.

Pri prvih dveh hčerkah, ki sta bili manj kot dve leti narazen, mi je bilo težje, kot je zdaj. Prva še niti ni hodila in že je bila tu druga. Nisem vedela, kako naj se spravim iz hiše z njima. Kar nekaj let smo imeli dva ali celo tri otroke v plenicah. Takrat je bilo naporno. Zdaj pa imam že veliko pomoč v otrocih. Med njimi je toliko starostne razlike, da sem čisto razbremenjena, ko pridejo domov. Marijo lepo uredijo, tako da z njo nimam skoraj nobenega dela (smeh).

Janez: Tudi jaz sem zelo vesel, ker je Marija, naša zadnja, tako lepo sprejeta. Ko drugi otroci pridejo domov, najprej gredo k njej, jo vzamejo k sebi, jo nasmejijo in jo zabavajo.

Prej ste že omenili, da večje število otrok dá svojo dinamiko. V čem to izkušata?

Andreja: Pri toliko otrocih mi moja mama pogosto pravi: »Tako trda si do svojih otrok, tako stroga. Jaz do tebe nikoli nisem bila tako stroga.« Ja, drži, ampak je bilo tudi deset strojev perila manj, kot jih imam jaz. Sama moram vključiti otroke v delo, če želimo skupaj preživeti, otroci morajo sodelovati. Sicer bi bila potem sama ves čas slabe volje in zgarana.

Najini otroci ne rabijo iti kam drugam, da bi se igrali, dovolj jih je, da se igrajo med sabo. Če je več bratov in sester, se morajo tudi čemu odpovedati, prilagoditi, ne more biti vse tako, kot si zamisli en sam.

Janez: Ko imaš prvega otroka, sta dva starša na enega otroka. Pri drugem eden na enega. Pri tretjem pa moraš začeti »spuščati« in potrebno je zaupanje. Nimaš več popolnega pregleda in nadzora. Zdaj se nama kak otrok, zlasti starejši, tudi že »izmuzne«. Mislim, da je tudi to potrebno, da otrok potrebuje čas zase, da sam presodi, kaj je tisto, kaj bo prenesel naprej.

Ko sva bila na Kitajskem, sva imela že 4 otroke. In sva videla, kakšna je razlika pri večini kitajskih družin, ki imajo enega. Tam prideta na otroka dva starša in štirje stari starši. In pod kakšnimi pritiski so tam otroci!

Današnji starši, zlasti mladi, si postavljajo velike zahteve, predvsem na področju stika z otrokom, odzivanja na njegove potrebe, pogovora z otroki ... Vendar je to lažje pri manj otrocih. Kako vama uspe ohranjati stik z otroki, imata kdaj celo priložnost osebno, ena na ena?

Andreja: Pri dojenčkih je ena na ena čisto možno, dojenček sam poskrbi, da si ta čas vzame. (Smeh ... Andreja ravno v tem trenutku intervjuja med pogovorom pestuje Marijo.) Ko so otroci starejši, se to spremeni. Imajo svoje skrivnosti, morajo se učiti, radi se zaprejo v sobo in jih preprosto ni.

Meni se zdita dragoceni dve stvari. Prva je, da se zberemo ob mizi in si prizadevamo, da nas je večina pri mizi vsaj za en obrok dnevno. Druga stvar pa so večeri, ko grem do vsakega, ko so že v postelji, in vsakega pokrižam. Vsak otrok dobi tudi par minut, da lahko kaj pove. Starejši hčerki pa ostaneta pokonci malo dlje in takrat je priložnost, da kaj rečemo.

Janez: Med skupno večerno molitvijo se vsak od nas zahvali za prejeto in prosi Boga. V molitvi se tako začutimo, kaj doživljamo. Sicer pa stik z otroki najlažje dobim med kakšno aktivnostjo ali pa v času, ko koga kam peljem. Ne bi rad, da bi otroci začeli skrivati stvari pred nama in zaenkrat sem zelo vesel, da so iskreni in da povedo. Trudim se, da ne dajem sodb, da se ne odzovem: »To je pa narobe!«, ampak da prisluhnem, da sem vesel zaupanja, da ga cenim. Včasih tudi kakega od otrok stisnem k sebi in kaj rečem ... in otrok se odpre.

Čedalje več mam, ki imajo več otrok, se danes odloči ostati doma. Andreja, vi pa hodite v službo. Ste kdaj razmišljali, da bi ostali doma?

Andreja: Sama sebe toliko poznam, da vem, da nisem tip za biti samo doma. Mislim, da bi družina imela manj od mene, če bi ostala doma, saj bi postala neznosno tečna. Ko smo bili na Kitajskem, pa sem bila doma, ampak tam je večina žensk doma. Odlično smo se organizirale in imela sem dovolj hobijev in zadolžitev, da je bilo življenje zelo razgibano. Tu pa je drugače. Večina žensk je v službi. Tudi po tej porodniški grem nazaj v službo. Delam pa skrajšani delovni čas, ki ga lahko razporedim na tri dni v tednu, kar je zame ugodno.

Otroci družine Žakelj

Kako gledata na odnos današnje družbe do odprtosti življenju?

Janez: Nefer se mi zdi, da se moramo danes zagovarjati tisti, ki spoštujemo življenje, da smo označeni za nazadnjake, da se nam pripisuje celo sovražni govor. V resnici pa je nazadnjaško nesprejemanje življenja.

Danes nekateri narodi odmirajo, in med njimi smo tudi mi. V prostor, ki je duhovno izpraznjen, pa prihajajo migranti. Mi ne vemo več, kaj je naša identiteta, tisti, ki prihajajo, pa vedo, kaj je njihova. Mislim, da se ne zavedamo, da bo prišel čas, ko bomo morali mi slediti njim. Zdaj si lahko zatiskamo še kako desetletje oči, ampak dejstvo je, da narava govori za tiste, ki imajo življenje radi in ne za tiste, ki ga nimajo.

Po drugi strani pa živite v okolju, kjer je odprtost do življenja večja kot v marsikaterem drugem delu Slovenije. Gotovo to vpliva tudi na kvaliteto življenja – letošnja raziskava Financ je občino Žiri, ki jo vodite kot župan, postavila kar na drugo mesto po kvaliteti življenja med občinami v Sloveniji.

Janez: Živimo v okolju, kjer je je družina še vrednota, kjer vlada pozitiven odnos do življenja, vsaj do neke mere. Če je družina vrednota, če sta vrednota delo in poštenje, potem je življenje postavljeno na neke temelje.

Glede uvrstitve na drugo mesto v raziskavi Financ: gre za splet različnih dejavnikov. Ne bi si želel pripenjati zaslug. Upam pa, da je to, kar delam jaz, vsaj do neke mere prispevalo k uspehu. Dejstvo je, da se na občini zelo trudimo delati v korist otrokom in družinam. Od vrtca, šole, dobili bomo tudi dom za starejše, omogočamo športne aktivnosti ...V resnici je nazadnjaško nesprejemanje življenja.Zelo pomembno je gospodarstvo, možnost dela in zaslužka. Dela je dovolj, podjetja v naši občini zelo dobro delajo. Ljudje so zelo navezani na domačo zemljo. Cestne povezave so relativno slabe, zato ljudje skušajo delo dobiti doma. Še vedno pa je premalo delavcev, tako da imamo okoli 150 delavcev iz Romunije, Hrvaške, Makedonije, Kosova.

Zdaj nam gre dobro in upam, da bo šlo tako še naprej. Zavedam pa se, da lahko pride kriza, da je dovolj stečaj enega podjetja in razmere se lahko hitro spremenijo.

Andreja: Nisem podrobneje brala te študije v Financah. Status je dober, možnosti zaposlitve so velike. Kakšne so plače, je drugo vprašanje, so nižje, kot kje drugje. Ampak pomembno je, da imaš delo doma. Veliko ljudi ima svojo njivico, da si lahko pridelajo tudi nekaj za zraven. Za družine poskrbijo tudi stari starši.

Ampak to po mojem mnenju velja bolj za našo generacijo. Ko gledam mlajšo generacijo, nisem več tako optimistična. Nisem prepričana, da je družina tudi mlajši generaciji taka vrednota. Mladi se ne poročajo ali odlašajo s poroko. Moramo iti smučat, moramo iti na morje, potovati sem in tja ... ta trend se čedalje bolj pojavlja.

Zaključek tega našega pogovora ni bil obarvan samo z opimističnimi toni. Kako gledata na prihodnost, pred katero so vajini otroci? Z zaskrbljenostjo ali v zaupanju?

Andreja: Neka sodelavka mi je nekoč dejala: »Otrok v ta svet ni vredno rojevati. Kakšno prihodnost pa jim lahko daš?« Ob tem sem pomislila: Kaj pa naši starši? So vedeli, kakšno prihodnost nam bodo lahko dali? Če bi tako razmišljal Bog, bi naredil, da otrok sploh ne bi bilo ...

Moja tašča pogosto pravi, da nam je v tem času prelepo in da ne bo moglo vedno biti tako, da se bo krivulja obrnila navzdol. Morda bodo to izkusili tudi najini otroci. Če bodo znali biti potrpežljivi, kar sicer v današnjem času ni moderno, verjamem, da bodo lahko vozili skozi življenje.

Janez: Ko berem zgodovinske knjige, vidim, da so v vsakem času poštene in pridne ljudi cenili. In če bova midva svoje otroke uspela naučiti, da bodo pridni, dobri, ljubeči, se ne bojim za prihodnost, kakršnakoli že bo.

Čeprav sem kritične narave, nisem pesimist. Vsak čas nosi s seboj nove izzive, skrbi in priložosti. Verjamem, da bo nam in tudi našim otrokom s pravo mero optimizma in veselja šlo v redu.

Foto: osebni arhiv družine Žakelj

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Igor Vovk
Četrtek, 27. december 2018, 9:34

Janez in Andreja čestitke za vajino pričevanje!

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem