Alojzij Rebula in Zora Tavčar - pisatelj in pesnica kot priči neminljive ljubezni

Četrtek, 25. oktober 2018, 17:47
Image
Ob smrti velikega pisatelja Alojzija Rebule (1924-2018) tu in tam beremo tudi o pesnici Zori Tavčar, pokojnikovi soprogi, ki je nedavno praznovala 90. rojstni dan. Vsi, ki so Rebulovo delo  in življenje poznali, so opazili tudi njuno veliko povezanost in vzajemnost. Njuna ljubezen, opevana tudi v pesmih in romanih, je nekaj posebnega. Z leti se ni ohladila, ampak je le še rasla. Iskrivi odgovori o njunem odnosu, življenju in delu v intervjuju, ki je za revijo Bonbon nastal še za časa pisateljevega življenja na njunem domu v Loki pri Zidanem Mostu, imajo globoko, vedno aktualno sporočilo.

Se spominjata vajinega prvega srečanja? 

Alojzij: Prvo srečanje je bilo na literarnem večeru v slavističnem seminarju na ljubljanski univerzi. Takrat še nisva spregovorila.

Sedaj, ko ni otrok, imava več časa zase, bolj se razumeva. Starejša sva, bolj se poznava, čeprav se tudi bojiva, koliko časa bova še skupaj, koliko časa bo ostala dvojina.Zora: Sedela sem nekje zadaj. On pa je prišel v zeleni obleki. S posebnim vstopom je prišel noter in takrat sem pomislila, da bi ta lahko bil moj mož. Bila je, kot se reče, ljubezen na prvi pogled, od prve sekunde naprej. Potem se dolgo nisva videla.

Alojzij: Ponovno sva se srečala, ko je prišla k meni po štipendijo, saj sem bil referent za štipendije. Ustavila se je in razgovorila sva se. Takrat se je začela najina skupna pot.

Zora: Že ko sva se prvič zagovorila, nisva mogla nehati. Takrat sva govorila dve uri skupaj, ne da bi se tega sploh zavedala. Takoj mi je ponudil randi.

Potem se je zgodila "nepozabna ura" na ljubljanskem gradu, kot ste zapisali v svojem dnevniku: "Bila je nedelja. Bilo je popoldne. Zame se je začenjal svet. Zvezde so vstajale"? 

Zora: V neki knjigi je dogodek tudi opisal, čeprav ni bilo napisano niti pol tako lepo, kot je bilo v resnici. 

Alojzij: No, ni se treba spuščati prav v podrobnosti.

Naj nadaljujem kar z vašim dnevnikom: "Hodila sva tam, študenta, že usodno darovana drug drugemu, a še tipajoča v medsebojno spoznanje, še začetniško negotova." Iz te zveze so se rodile tri hčere in več deset knjig. Lahko primerjamo rojstvo otroka z izidom knjige? 

Alojzij: V zamejstvu sem veliko bolj vesel rojstva otroka kot izida knjige: če otrok ne bo, kdo pa bo knjige bral? Zame osebno izid knjige že od začetka ni nič kaj posebno doživetje. Bolj se mi zdi dogodek čas, ko je knjiga nastajala.

Zora: Ko piše knjigo, je ves v oblakih. Povsem je predan delu in skoraj ne moreš z njim niti spregovoriti. Ko je knjiga napisana pa si oddahne. Po izidu, ko bi moral knjigo okoli predstavljati, mu vse skupaj že smrdi in bi najraje mene pošiljal na predstavitve.

Kaj pa rojstvo otroka?

Zora: Prvega otroka sva na svet spravila sama z očetom. Šele potem sva poklicala mojo mamo, ki bi bila živčna, zato sva jo poslala proč, češ da še ni čas (smeh). Lojze takrat zaradi političnih razlogov ni smel čez mejo.

Krščanski zakonec ima veliko pomoč svoje vere.Drugo rojstvo je bilo tudi čudovito, ampak po svoje hudo, ker sem najprej peljala moža v bolnišnico, nakar sem šla rodit v sanatorij. Šele pri rojstvu tretje hčere sem lahko iz postelje telefonirala možu, ki je zelo srečen takoj pritekel dol in lahko vzel dojenčka v naročje.

Zame so bila vsa tri rojstva čudovita. Prvo, ko nič ne veš, kaj se bo dogajalo, bolečine takoj pozabiš, ko gledaš to ljubko stvarco pred sabo. Potem gledaš drugo in nato tretjo: z vsako nekaj novega in posebnega, dragocenega in čisto drugačnega.

Alojzij: Ne izid knjige, ne rojstvo zame ne pomeni nekakšnega izjemnega čustvenega dogodka. Tako gledam zaradi svojega naravnega pesimizma, ki ga lahko izbriše samo krščanstvo. Dan smrti je lepši kot dan rojstva, pravi že Pridigar v Stari zavezi.

Knjige ustvarjata skupaj že šest desetletij. Tako sodelujeta, da bi lahko vsako knjigo podpisala skupaj. V njih je vajina ljubezen zelo lepo opisana ...

Alojzij: Za sabo imava kar nekaj let življenja in ne misliva se še ločiti (smeh). Med nama do kakšnih zakonskih tragedij ni prišlo, tudi do poskusov razhoda ne. V tem oziru lahko, čeprav sem po naravi pesimist, govorim o sreči.

Zora: Včasih se vprašava, ali sva normalna, saj vsi govorijo, da se ljubezen z leti ohlaja in spreminja v prijateljstvo in gre potem vse navzdol. Nama pa se zdi, da je ravno obratno. Sedaj, ko ni otrok, imava več časa zase, bolj se razumeva. Starejša sva, bolj se poznava, čeprav se tudi bojiva, koliko časa bova še skupaj, koliko časa bo ostala dvojina.

Veliko ljudi pa ima veliko zakonskih problemov, ki se s časom kopičijo ...

Alojzij: Razpadanje zakonskih zvez je tragičen pojav. Tudi v Sloveniji menda razpade vsak tretji zakon. To je katastrofalna dekadenca, ki je v zvezi tudi z upadanjem vere. Krščanski zakonec ima veliko pomoč svoje vere.

Zora: Vendar je treba razumeti tudi različnost značajev, ki ne gredo skupaj. Nekateri pričakujejo strast, ognjevitost in presenečenja. Imam prijateljico, čudovito žensko, katere mož je hrepenel po umetniški duši. Po dolgih letih me je vprašala, ali je bilo kaj med nama. Čisto nič, sem odgovorila. Bilo je samo to, da sem bila tisti tip človeka, ki bi ga on moral imeti ob sebi. Ne mene, ampak tak tip človeka. Če že poročen srečaš človeka, za katerega vidiš, da je tvoj, je to gotovo huda skušnjava. Meni se je sicer moj mož vedno zdel lep in postaven, zato nisem imela skušnjave, da bi kakšnega lepšega našla.

Podpisati skupaj se sicer ne bi mogla, saj gre za dve povsem različni literarni govorici in drugačno sporočilo. Lahko mu sicer sledim in svetujem, svoja besedila mi tudi daje v pregled. Medtem pa imam jaz kompleks kot mali pisatelj proti velikemu, da me bo popravljal in kritiziral. Se je pa zgodilo, da je bil v bolnišnici in so hoteli nujno od njega dobiti izjavo ob izidu njegove knjige. Zato sem jaz ponaredila njegov slog in potem se je smejal, ko je videl, da bi tudi on tako povedal. Edino napako sem naredila, ker sem napačno razložila naslov, saj mi ni povedal točno, kaj je mislil s Klicem v Sredozemlje.

Kdaj imate kot mama, žena in gospodinja čas za pisanje? 

Zora: Če ženska vodi družinsko administracijo in gospodinjstvi v dveh državah, ima tri otroke, tisoč dejavnosti in literata v hiši, potem lahko piše samo ponoči. Sem ponočnjak in pred polnočjo niti ne začnem pisati.

Alojzij: No, pa televizijo tudi gledaš. (smeh)

Zora: Včasih res pogledam kakšno okroglo mizo ali poročila. Če bi bila samska, bi mogoče res imela pet ur na dan za pisanje, tako pa ga imam le dvakrat na teden ponoči. Moj opus ni ne vem kakšen, tudi energije nimam toliko. Je pa jasno, če imaš ob sebi nekoga, ki je večji talent, je prava figa, če moj "talentek" napiše malo več ali malo manj.

Foto: Tino Mamić

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.