5 razlogov, zakaj si mame ne upajo pustiti službe in ostati doma

Nataša Šmalc
Četrtek, 19. julij 2018, 6:00
Image
Ko sama še nisem imela otrok, sem mislila, da so mame, ki ostanejo doma in svojo službo »obesijo na klin«, pravzaprav nore. Dejstva, da se odpoveš konstantnim mesečnim prihodkom, morebiti celo karieri in letom študija, so se mi zdela absurdna. Saj imamo vendar vrtce ali pa vsaj babice in dedke, ki lahko pazijo naše otroke, medtem ko smo mame vestne in pridne delavke. Ali pač ne?

Ko so na svet v relativno kratkem razmaku prihajali moji otroci, sem dojela, zakaj nekatere mame zapustijo trg dela in ostanejo doma. Bistvo je, da moraš izbrati, ali boš določeno število ur v dnevu, tednu, mesecu, letu namenila otroku ali pa delodajalcu. In ko tehtaš, s čim vse ti bo tvojo »požrtvovalnost« poplačal lasten otrok in koliko delodajalec, ti hitro postane jasno, kaj ti je ljubše.

Kar ti je ljubše, pa ni nujno tudi tako enostavno izvedljivo. Kakšni so torej razlogi, da si še vedno velika večina mamic po izteku porodniške ali vsaj v času zgodnjega otroštva njenih otrok ne upa zapustiti trga dela? Iz lastnih izkušenj in pogovorov z drugimi zaposlenimi mamicami bi lahko vzroke strnila na 5 najpogostejših ...

1. Družinski proračun bi preveč trpel

Najpogostejši razlog, ki ga mame navedejo, so družinske finance, kjer skupni mesečni in letni stroški presegajo prihodke, ki bi jih domov prinesel le eden od staršev. Velika večina jih tukaj pozabi prišteti še socialne transferje, ki se nekoliko povečajo, v kolikor se prihodki družinskih članov zmanjšajo. Mnogi pozabijo tudi odšteti stroške za vrtec, ki potem ni več potreben, morda celo stroške za drugi avto ipd.

Dejstvo je, da veliko družin detajlnega izračuna financ niti ne naredi in mame zgolj prevzamejo dejstvo, da »ne bi zmogli«, saj že v dani situaciji komaj shajajo.

2. Življenjski standard je pomembnejši

Ko si ustvarjamo družine, si mnogi predstavljamo hišico z vrtom, dober avto (ali kar dva), otroke, ki imajo vsak svojo sobo, za povrhu pa še kakega psa. To je naš ideal, naš cilj in k temu stremimo. Zanj smo pripravljeni žrtvovati dneve, mesece in leta, da zaslužimo dovolj in si nekoč to lahko privoščimo. Zraven pa se še za kakih 20 ali 30 let zadolžimo pri banki. Vendar pa v tem času, ko mi delamo in delamo, otroci rastejo in en, dva, tri so mladostniki, s katerimi nimamo več tistega pravega stika. Kmalu tudi oni zapustijo gnezdo, ki smo si ga morda ravno uspeli privoščiti s tako težko prigaranim denarjem.

Mame smo pogosto tiste, ki smo bolj nagnjene k čutenju svojih otrok, medtem ko moška narava stremi k uresničevanju ciljev in želji, da za družino najbolje poskrbi. Pogosto se zgodi, da mati sprevidi, da vso to gnanje za denarjem nima smisla, da bi lahko živeli tudi bolj skromno v manjšem stanovanju, morda prizidku, najemniškem stanovanju.

Še pogosteje pa se zgodi, da možje ne znajo ali zmorejo spustiti vajeti iz rok, k čemur zagotovo botrujejo tudi rane iz njihovega otroštva. In tako se zgodi, da se mama podredi »skupnemu cilju« in svoj materinski nagon in želje pravzaprav potlači nekam v globine svoje duše.

3. (Ne)odvisnost od partnerja

Saj veste, da je Bog najprej ustvaril Adama, kajne? Eva je bila ustvarjena kot njegova »pomočnica«. Že evolucijsko smo žene podrejene svojim možem. Tudi zgodovina »samostojni« ženski ni bila naklonjena. Žene so bile večinoma prepuščene na milost in nemilost možem, ki so skrbeli za družinski proračun. Emancipacija žensk na Slovenskem se je pričela v drugi polovici 19. stoletja in predvsem naši starši, tudi stari starši, so ji bili zelo izpostavljeni. Tudi nekdanja socialistična ureditev je bila zelo naklonjena samostojni ženski, ki si sama služi kruh.

Ker so mnoge naše ženske prednice trpele pomanjkanje in zapostavljanje, je večina žena svoje hčere strogo usmerjala v neodvisnost od nikogar, posebej pa ne od moža. Ta občutek »ne smem biti podrejena« se je tako medgeneracijsko prenesel v današnje ženske, ki so danes mlade matere. In te nevidne vezi danes mnogim mamam povzročajo hude notranje boje pri vprašanju, ali ostati doma z otroki ali biti »neodvisne«.

4. Čredni nagon

Eden izmed razlogov, zakaj mama niti ne pomisli, da bi ostala doma, še manj pa da to stori, je lahko sledenje čredi. Če večina tvojih prijateljic, sorodnic, sosed, znank ima otroke in hodi v službo, potem to delaš tudi ti. Že če pomisliš, da morda ne bi, se sama sebi zdiš čudna. Še bolj čudno pa izpadeš, ko to omeniš komu v družbi, zato v bodoče raje o tem ne razmišljaš in slediš toku življenja.

5. Grožnje delodajalca in okolice

Naj se sliši še tako neumno, tudi delodajalci lahko vplivajo na odločitev mame ali ostane v službi ali se posveti otrokom. Če je mogoče verjeti raziskavam, se je skoraj polovica ljudi v Sloveniji že srečala z mobingom na delovnem mestu. Zagotovo so med njimi tudi matere majhnih otrok. Vendar ne samo v delovnem okolju, tudi naši bližnji, starši, prijatelji, sorodniki, znajo biti zelo kritični do zapuščanja trga dela zaradi otrok. Le katera mama, ki je pomislila, da bi ostala doma, se ni srečala s frazami, kot sta: »Potem pa ne boš nikoli več službe dobila,« ali pa: »Vso znanje boš pozabila in te nihče ne bo več zaposlil.«

Seveda ni vse mlade mame za metati v isti koš. Veliko jih je tudi takih, ki svoj poklic ljubijo, se čutijo zanj poklicane in si z delom želijo družbi doprinesti nekaj dobrega. Verjamem, da vsaka mati v nekem trenutku začuti stisko, ko zapušča svojega otroka in odhaja na delo, vendar je bistvena razlika med tem, ali odhaja zaradi lastne želje ali zaradi »okoliščin«. V kolikor odhaja mirna v sebi, bo tudi njen otrok, pravzaprav kar cela družina, to doživljal povsem drugače, kot če vsak dan odhaja nezadovoljna in povozi svoj materinski nagon in željo, da je s svojimi »mladički«.

Foto: s24193.pcdn.co

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.