V najlepših trenutkih življenja zapremo oči

Petek, 8. maj 2015, 15:54
Image
daisy smith
Kolikokrat zdravniki staršem svetujejo, naj svojega otroka splavijo, če sumijo razvojne težave ... Ljubezen staršev do male Daisy je bila močnejša od strahu pred težavami, čeprav se je rodila brez oči.

Splav se pogosto pojavlja v kontekstu odgovorne spolnosti. Še posebej mladim, ki imajo kakšne kakršnekoli težave – bodisi učne, vedenjske, čustvene, telesne; skratka tistim, za katere se bojimo, da ne bi bili dobri starši – se pogosto propagira splav. Mnogokrat pa pozabimo, da prav tem ljudem s promocijo splava pripovedujemo, da bi bilo morda bolje, da jih ne bi bilo, kot da so težava za ta svet. Čutijo lahko, da samo obremenjujejo zdravstveno blagajno in da so si njihove matere zaradi njih uničile življenje.

Kdaj je življenje vredno rojstva?

Danielle Davis in Andrew Smith iz Južnega Walesa v Veliki Britaniji sta 24-letna mama in 31-letni oče deklici Daisy. Še preden je bila rojena, so zdravniku po odkritju možganske ciste, ki je pomenila visoko verjetnost invalidnosti, predlagali splav. Starša priznavata: »Strah naju je bilo.« Bilo je na rutinskem ultrazvoku v 21. tednu.

Za Danielle je bilo neznosno. »Bil je šok, saj tega nisva pričakovala,« razlaga. »Vzela sva si dva dneva, preden sva zdravnikom povedala, da ne želiva prekiniti nosečnosti.

Brez oči

Če je invalidnost razlog razvrednotenja življenja pred rojstvom, kako kruto sporočilo pošljemo osebam s posebnimi potrebami, ki so že rojeni?

Zdravniki so še naprej spremljali otrokovo cisto skozi vso nosečnost. V 39. tednu se je deklica rodila z okvaro. Anoftalmija (anophthalmia) je grški termin, ki pomeni "brez oči". Gre za neozdravljivo okvaro, kjer se otrokove oči ne razvijejo in očesne votline ostanejo prazne.

»Šok je bil tudi zato, ker za to okvaro še nisva slišala ne midva ne kdorkoli od prijateljev in sorodnikov. Ko sva jim povedala, niso niti vedeli, kaj bi rekli,« razlaga Danielle. »Vendar je to najin čudovit otrok in popolnoma nič nama ni žal, da sva zavrnila splav.« Vsako bitje je neprecenljivo in čudovito, ne glede na kakršne koli nesposobnosti.

»Če je invalidnost razlog razvrednotenja življenja pred rojstvom, kako kruto sporočilo pošljemo osebam s posebnimi potrebami, ki so že rojeni? Bi si upali nekomu na vozičku reči, da se nikoli ne bi smel roditi?« se sprašujejo v skupini Feministke za življenje. »Ljudje, ki premagajo nadloge, izzivajo in bogatijo naš svet. Na žalost so invalidi pogosto razvrednoteni, kot so bile nekoč ženske.«

Daisy je trenutno stara 11 tednov in se do svojih bratov, 6-letnega Logana in 4-letnega Tylerja, obnaša tako kot vsi dojenčki.

»Želiva ji dati čim normalnejše življenje in enake možnosti, kot jih imajo drugi otroci,« pravita starša. Daisy bodo vstavili steklene oči, da bo lahko odprla očesni votlini. Tako bodo zagotovili normalen razvoj kosti in tkiva okoli očesnih votlin. Ko bo stara približno leto in pol, ji bodo steklene oči zamenjali z obstojnejšimi, ki bodo imele tudi bolj naraven videz. Zadnji testi pa so pokazali, da bo Daisy tudi naglušna, zato bo kmalu opremljena s slušnimi aparati.

druzina smith

Družina Smith

Starša želita osveščati

Starša želita osveščati o anoftalmiji. Otroci z njo so lahko rojeni brez enega ali obeh očes. Stanje, ki se razvije v maternici, je lahko posledica genskih mutacij in nenormalnih kromosomov. Raziskovalci pravijo, da tveganje zanjo lahko povečajo okoljski dejavniki, kot so izpostavljenost rentgenskim žarkom, kemikalije, zdravila, pesticidi, strupi, sevanja in virusi. Danielle upa, da bo z osveščanjem pripomogla k zmanjševanju šoka pri ostalih starših, saj bo stvar bolj znana in jasna.

Ni nam treba ničesar storiti za to, da bi bili vredni življenja, da bi imeli človeško dostojanstvo. To nam pripada že zato, ker smo.

Zgodba male Daisy in njenih staršev je zelo zgovorna. Ni nam potrebno ničesar narediti, da bi si zaslužili ljubezen staršev, saj mora biti ta brezpogojna. Poleg tega nam ni treba ničesar storiti za to, da bi bili vredni življenja, da bi imeli človeško dostojanstvo. To nam pripada že zato, ker smo. Še več: življenje je lahko lepo tudi, če ne vidimo in ne slišimo. Že romantiki nas učijo, da se najlepše stvari v življenju ne vidijo. Zato zapremo oči, ko sanjamo, se poljubljamo in jokamo od sreče.

Upamo lahko, da bo mala Daisy lahko doživela veliko takšnih neprecenljivih trenutkov!   

Vir: lifesitenews.com

Foto: lifesitenews.com, southwalesargus.co.uk

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.