"Trans" je "in"

Mica Škoberne
Sreda, 1. julij 2015, 5:36
Image
robo
Po transseksualnosti zdaj prihaja še transvalidnost. Zakaj bi nenazadnje enim priznavali, drugim pa odrekali pravico do telesa, kakršnega si želijo? A kaj je tisto, kar v resnici potrebujemo?

Vprašanje človekove indentitete res nikoli ni bilo povsem preprosto, a postmoderna identiteta je izmuzljiva kot še nikoli. Neulovljiva. Spremenljiva. Poljubna. To se še posebej lepo kaže na področju spolnosti, ki je eno od tistih, na katerih naj bi sodobni človek v zadnjih desetletjih dosegel največjo osvoboditev. Postmoderna spolna identiteta naj bi tako presegala binarno delitev na moško in žensko ter pred nami razgrinjala cel spekter možnosti.

Vsak človek naj bi imel možnost, da povsem svobodno izbira med to paleto možnosti, dolžnost družbe pa je, da ga kot takega prizna, sprejme in podpre. In – kjer so za dosego cilja potrebni radikalnejši posegi od zgolj osebne deklaracije in preprostih posegov (zamenjava oblek) – tudi to, da posamezniku prehajanje omogoči (operacije za spremembo spola, formalne in birokratske ovire, posebna stranišča ipd.).

Šest spolnih identitet

Vsak ugovor proti temu je hitro utišan kot politično nekorekten in diskriminatoren. Teorija spola pa si kljub splošnemu občutju, da je v vsem skupaj nekaj nenavadnega, nenaravnega, utira pot v družbi – pogosto tudi s pomočjo vzvodov politične moči. V Kanadi bodo recimo od septembra dalje tudi katoliške šole prisiljene v okviru spolne vzgoje otroke učiti o obstoju šestih različnih spolnih identitet (moška, ženska, transseksualna, transspolna, interseksualna in dvojne duše (two spirited)).

Transseksualnost je ameriška zveza psihiatrov (APA) konec leta 2012 črtala s seznama duševnih motenj. S tem naj bi počasi izgubljala stigmo nečesa bolezenskega in pridobivala status ene od povsem običajnih možnosti in izbir.

Novi trans ...

A pojavljajo se novi »trans« in – po vzoru transeksualnosti – tudi prizadevanja za priznanje teh kot povsem legitimnih. 

Med nami so recimo transvalidi (angleško »transabled«). Transvalidne osebe čutijo, kot bi bile rojene v napačnem – zdravem (!) – telesu. Morali bi se roditi v slepem, gluhem ali nepokretnem telesu. V svojem sedanjem telesu se počutijo neprijetno, tuje, in si želijo, da bi ga na določen način okrnili. V ta namen včasih uprizorijo nesreče, v katerih si odrežejo noge, roke ali se oslepijo. Nekateri uporabljajo opornice in invalidske vozičke, čeprav jih v resnici ne potrebujejo.

Že ob koncu 90. let je škotski kirurg dr. Robert Smith opravil prvi dve amputaciji zdravih udov na željo pacientov. Tovrstne težnje pa so šele leta 2013 uvrstili na seznam duševnih bolezni (v prilogo DSM-5).

V ZDA pa je trenutno zelo odmeven primer visoke predstavnice združenja za pravice temnopoltih (NAACP) Rachel Dolezal, ki se je dolga leta predstavljala kot temnopolta oseba, dokler niso njeni starši letos javnosti predstavili njenih otroških fotografij, na katerih je jasno razvidno, da gre za svetlopolto in svetlolasno dekle evropskih korenin. 

Tema je v ZDA toliko bolj vroča tudi zato, ker je pred nedavnim olimpijski atletski šampion Bruce Jenner javno razkril svojo dolgoletno željo, da bi postal ženska, jo pred očmi medijev tudi postopno uresničil in postal medijsko nadvse opevana Caitlyn Jenner.

trans2

Medtem ko se nad dejanjem Dolezalove mnogi zgražajo in ga označujejo kot laž, Jennerjevo dejanje označujejo kot iskren in pogumen korak k osebni resnici. A tako kot se je Jenner že od otroštva rad na skrivaj oblačil v ženska oblačila, tudi Dolezalova trdi, da sebe že od 5. leta dojema kot temnopoltno in da je že v otroštvu na upodobitvah sebe uporabljala rjavo voščenko namesto tiste s kožnim odtenkom. "Na noben način nisem bela. Nič od tega, kar pomeni biti belec, ne opiše tega, kar sem jaz. Vsekakor sem bolj črna kot bela," zatrjuje Dolezalova.    

Samo oblika drugačnosti?

Če je trditev Jennerja, da je ženska v moškem telesu, nekaj povsem legitimnega, kar je potrebno aktivno podpreti, zakaj potem Dolezalovi ne bi priznavali njene temnopoltnosti? Tako namreč čuti in živi.

Tudi zagovorniki transvalidov si prizadevajo, da bi te osebe imele svoje pravice, predvsem do tega, da se njihovih želja ne bi obravnavalo kot duševne bolezni, ampak samo kot oblike telesne drugačnosti, in da bi jim zdravniki nudili operacije (npr. amputacije), na podoben način kot plastični kirurgi svojim pacientom nudijo možnost spreminjanja telesa.

Te osebe še posebej preučuje kanadski raziskovalec Clive Baldwin, ki je za odmeven članek o transvalidnosti v National Postu jasno potegnil vzporednico med obema trans pojavoma – meni, da gre tako kot pri transspolnosti tudi tu za le še eno obliko telesne raznolikosti in da lahko amputacija nekomu pomaga doseči podobne cilje kot plastična operacija nekomu, ki želi postati bolj podoben idealnemu sebi.

Vzporednic nočejo

Čeprav bi od transseksualne skupnosti človek načeloma pričakoval podporo še eni obliki raznolikosti in drugačnosti, pa ni ravno tako. Raziskovalec Alexandre Baril, ki se posveča vprašanju spola in je tudi sam transseksualec, pravi, da transseksualci na vse skupaj gledajo nenaklonjeno, ker jim je komaj uspelo depatologizirati svoja nagnjenja, zato jim povezovanje z nečim, kar se je pravkar uvrstilo v diagnostični priročnik za duševne bolezni (transvalidnost), ne koristi preveč.

Ampak ali so vzporednice res tako neprimerne in neupravičene? Kaj pa če gre pri vsem skupaj le za medijsko močno podprto prikrivanje cesarjeve golote?

trans3

O slednjem je recimo prepričan ugledni ameriški profesor psihiatrije z univerze Johna Hopkinsa, dr. Paul McHugh, ki je bil dolga leta tudi vodja psihiatričnega oddelka tamkajšnje bolnišnice.

Avtor 125 znanstvenih člankov in sedmih strokovnih knjig ter član ameriškega predsedniškega sveta za bioetiko je lansko leto v Wall Street Journal objavil članek, v katerim trdi, da operacija ni rešitev za osebe, ki trpijo za motnjo spolne identitete (spolna disforija) in so prepričani, da njihovo biološko telo ne ustreza njihovemu dojemanju sebe. Sam meni, da z obravnavanjem transseksualnosti kot pravice, ki jo je potrebno braniti, ne delamo usluge niti javnosti niti osebam s temi občutji, saj bolj kot ta boj potrebujejo razumevanje, obravnavo in preventivo.

"Sodelovanje z duševno motnjo"?

Bolnišnica Johna Hopkinsa, na kateri je deloval McHugh, je bila v 60. letih ena prvih, ki je začela izvajate kirurške operacije spola, vendar McHugh pojasnjuje, zakaj so konec 70. let s tem prenehali. Ko so primerjali zadovoljstvo oseb, ki so bile operirane, s tistimi, ki niso bili, so operirani sicer dejali, da so »zadovoljni« z rezultati, a njihova psiho-socialna prilagoditev ni bila nič boljša kot pri osebah, ki niso bile podvržene operaciji. »Zato smo na Hopkinsonovi prenehali delati operacije za spremembo spola, ker se je ustvarjanje 'zadovoljnih' pacientov, ki pa kljub temu še vedno niso razrešili svojih težav, zdelo kot nezadosten razlog za kirurško odstranjevanje normalno delujočih organov.«

McHugh opozori tudi na švedsko študijo iz leta 2011, v kateri se je izkazalo, da začenjajo 10 let po posegu transseksualne osebe doživljati vedno več duševnih motenj. Njihova smrtnost zaradi samomorov je 20-krat višja od netransseksualne populacije.

Še posebej kritičen je do spolne vzgoje mladih v to smer in do hormonskega zdravljenja otrok, ki trpijo za to motnjo, saj po McHughovih besedah študije kažejo, da pri kar 70 - 80 odstotkih otrok, ki imajo v otroštvu tovrstna občutja, ta sčasoma izzvenijo.

»'Sprememba spola',« svoj članek zaključuje dr. McHugh, »je biološko nemogoča. Ljudje, ki prestanejo operacijo spremembe spola, se ne spremenijo iz moških v ženske ali obratno. Namesto tega postanejo feminizirani moški ali maskulizirane ženske. Trditev, da gre pri tem za vprašanje državljanskih pravic, in spodbujanje tovrstnih posegov v resnici pomeni sodelovanje z duševno motnjo in njeno promocijo.«

Trditev, da je sprememba spola biološko nemogoča, se ujema tudi s tem, na kar – sicer v nekem drugem kontekstu – vztrajno opozarja dr. David Page z univerze MIT, ki se ukvarja z raziskovanjem kromosoma Y, ki določa moški spol. Čeprav se v medicini na splošno moške in ženske celice obravnava kot enake in kromosomu Y pripisuje predvsem vpliv na razvoj spolnih razlik (genitalije ipd.), pa dr. Page vztrajno opozarja (npr. v tem TED govoru), da najnovejši izsledki kažejo, da zaradi kromosoma Y čisto vsaka celica v moškem telesu deluje nekoliko drugače od enake celice v ženskem telesu – zato so ženske bolj dovzetne za nekatere bolezni in moški za druge (kar se v medicini premalo upošteva). Dejstvo, da smo rojeni kot moški ali ženske, zaznamuje vsako celico našega telesa. Spreminjanje na ravni genitalij in hromonov torej iz ženske še ne naredi moškega in obratno. Spol je neizbrisno vpisan v naše telo, tudi če ga na družbeni ravni obravnavamo kot nekaj relativnega.    

Nenavadno – a ne za dolgo

Ker je transvalidnost nekaj novega, jo še upamo označiti za nekaj nenavadnega, nenaravnega, že celo bizarnega. Kot nekaj patološkega, kar vsekakor potrebuje sočutje in strokovno pomoč – zdravljenje. In svetlolaski ne bomo kar tako pritrdili, da povsem drži, da je čisto zares temnopolta. A vprašanje, kako dolgo še – v svetu, kjer posameznikova objektivna biološka resničnost ne šteje več, vodilo so trenutna posameznikova občutja, ki se jim mora podrediti in jih priznati tudi družba, telo pa je poljuben poligon za preizkušanje raznovrstnih identitet in življenjskih slogov – tudi na račun njegovega zanikanja in pohabljanja. 

trans4

Vprašanje je, kako daleč preko (trans) bomo še raztegovali pojem običajnega, zdravega in kaj bo to prineslo s seboj. Kakšna bo pot do spoznanja, da totalni relativizem in zanikanje pomena telesa ni odgovor na krik po sprejetosti in sreči, ki jo vsak (tudi »drugačni«) tako vneto išče? In kdaj bo prišel čas, da – z veliko sočutja in rahločutnosti – vendarle spet priznamo in izrečemo resnico o človeški osebi (v njenem enostavnem »binarnem« razlikovanju in dopolnjevanju), o njenem telesu (ki v vseh svojih različicah izraža osebo in ima neodtujljivo dostojanstvo) in človeški spolnosti (ki ne more in ne sme prezreti svoje temeljne usmerjenosti v podarjanje – drug drugemu in novega življenja)?

Vsi potrebujemo sprejetost. In sprejemanje sebe!

Križ, ki ga nosijo osebe z vsemi temi občutji, gotovo ni lahek. Vsakršno nasilje nad njimi je nedopustno, posmehovanje brezčutno. Vsekakor potrebujejo naše sprejemanje in pomoč, ki pa ne pomeni nujno spreminjanja biološke resničnosti (ki je v resnici nemogoča) in nekritičnega potrjevanja vsakršnih predstav o sebi. Potrebujejo kakovostno in zares strokovno pomoč, ki presega ideološke težnje po "mavričnosti" sveta. Predvsem pa potrebujejo občutek smiselnosti lastnega življenja in odnose, v katerih bi zares doživeli lastno vrednost.

V tem smislu je zgovorno pričevanje 52-letne mame štirih otrok LaVern Vivio, ki pravi, da je bila že kot deklica vedno bolj fantovska in da je bila vse do fakultete prepričana, da se je Bog zmotil, da je ni ustvaril kot "Johna Marka". Še vedno se ne identificira z marsičem ženskim in so ji všeč mnoge bolj moške stvari. A kljub temu danes trdi, da je v polnosti in povsem ženska in v tem zadovoljna. A sprašuje se – kakšna bi bila moja pot in usoda, če bi z občutki, ki so jo spremljali v mladosti, odraščala danes?

"Kaj če bi bila vzgojena v duhu, da so moje spolne izbire nadvse raznolike in neomejene?
Kaj če bi me v moji puberteti, v moji globoki osamljenosti, poljubilo dekle in bi mi bilo to všeč?
Spomnite se samo svoje pubertete.
Se spomnite, kako vam je vsak najmanjši intimni dotik povzročil mravljince?
Kaj če bi se vas dotaknil nekdo istega spola? Bi lahko bili metuljčki in mravljinci vaših pubertetniših čutov razumljeni napak? In bi vas vodili v žilvjenje, ki vam ni bilo namenjeno?
/.../ Pot, ki jo tlakujemo našim otrokom je tako begajoča in težka, a ne bi bilo treba, da je.
Tako hvaležna sem, da je bila moja pot, kakršna je bila.
Tako hvaležna sem, da me je ta pot nazadnje pripeljala do moškega, do mojega moža, ki je zapolnil občutek moje globoke osamljenosti s svojo ljubeznijo, ki je tako popolna, da si ne predstavljam življenja brez njega.
Še vedno sem fantovska. Še vedno se ne identificiram z mnogimi ženskami v svojem življenju. Še vedno sovražim obleke in volančke.
A sem popolnoma in dokončno pomirjena s tem, kdo sem in za kaj me je Bog ustvaril.
/.../ Neprenehoma molim za vse tiste, ki so še na poti iskanja miru in razumevanja svoje lastne nepopolne popolnosti in popolnega načrta, ki ga ima Bog zanje."

trans5

LaVern Vivio s svojo družino: "Kam bi šla moja pot, če bi odraščala danes in ne v 60 letih?"

Pravi "trans"

V svoji zadnji okrožnici Laudato si je papež Frančišek odprl še en pomemben vidik sprejemanja sebe in lastnega telesa: "Sprejemanje naših teles kot Božjega daru je ključno za to, da lahko tudi celoten svet pozdravimo in sprejmemo kot Očetov dar in kot naš skupen dom, medtem ko se lahko miselnost, da imamo absolutno moč nad lastnimi telesi, preobrazi, pogosto na subtilen način, v mišljenje, da imamo asbolutno moč nad stvarstvom." Zato papež poziva tudi k temu, da bi "cenili svoje lastno telo v njegovi ženskosti ali moškosti". 

Zdi se, da se je edini »trans«, ki ga svet ta trenutek zares (in bolj kot kdaj koli) potrebuje (in, da, zveni nenavadno) – križ. Kristusov križ kot tisti most ljubezni, ki človeka iz njegove šibkosti, nepopolnosti, praznine in bolečine vabi preko – v popolno sprejetost, svobodo in mir v objemu Očeta. Pot čez ta most ne more mimo resnice in tudi ne trpljenja, a na njej ne manjka ljubezni, tolažbe in smisla. Brez pohabljanja podarjenega telesa.

Ko bi le znali najti poti do oseb, ki trpijo v lastni koži, in jih povabiti na pravo pot »preko« – tja, kjer se vsaka koža prilega.     

 

Viri: News.nationalpost.com, lifesitenews.com, therebel.media, uturnlavern.blogspot.com
Foto: technomagazine.net, randommization.com, aosmithsingapore.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem