Mami in skoraj najstniška hčerka sami na enotedenskem smučanju

Sobota, 25. marec 2017, 5:55
Image
IMG 1137
Že od lanske jeseni smo imeli rezerviran apartma za enotedensko smučanje v tujini. Mož se je v vmesnem času odločil za opravljanje mednarodne poklicne licence. In čas izpita je bil napovedan ravno po našem prihodu s smučanja ...

Ko me je mož seznanil z informacijo, sem bila šokirana. Torej ne gremo na smučanje, sem najprej pomislila. Smučanje, kjer že lani nismo bili v celoti  zaradi moje nepričakovane operacije hernije (smučala sta samo mož in hčerka). Smučanje, kjer smo v letu 2015 znova odkrili radosti in užitek preživetega tedna na snegu, mrazu, soncu in vetru. Hčerka je bila namreč takrat stara osem let. Smučala je že dovolj dobro in imela dovolj kondicije, da smo lahko smučali skoraj cele dneve.

Greva sami!

Mož je predlagal, da s hčerko seveda greva na smučanje, da pa gre še kdo z nama. Po premlevanju možnosti in dogovarjanjih je po dobrem mesecu dozorela odločitev, da greva na smučanje sami. Jaz in hčerka.

Ne glede na jasnost odločitve pa je bilo v meni kup strahov. Kako bom zmogla sama poskrbeti za vse stvari. Znositi vso prtljago v apartma (glede na operacijo hernije je bilo vprašanje na mestu), poskrbeti za vse obroke, se s hčerko dogovoriti, kje in koliko časa bova smučale, umiriti vse njene stiske?

In kaj bova sploh delale cele popoldneve v apartmaju, ki je precej na samem? Lokacija apartmaja, ki je bila prej prednost, je sedaj v mojih mislih nepričakovano zbujala strah.

Pogovori z možem so sicer strahove razblinjali, a popolnoma utišali jih niso. Bilo so tam, vztrajen in trd sopotnik.

Kasneje sem rešitev deloma našla v pogovoru s hčerko. Razložila sem ji, da bova, glede na to, da bova sami, obe odgovorni, kakšno vzdušje bova imeli na počitnicah. Da si bova pomagali, sodelovali. Da pričakujem njeno pomoč tako pri nošenju kot tudi pri pospravljanju. Da ne bom jaz tista, ki bom vse počela, ona pa se bo s petami brcala v zadnjo plat, kot radi rečemo po domače.

Dogovorili pa sva se tudi, da si bova večere polepšali s kakšnimi presenečenjem druga za drugo, ki jih bova sami naredili. Vsaka je imela na voljo tudi 10 EUR, ki jih je lahko porabila za ta namen.

Na poti ne brez zapletov

Na dan odhoda sva večino stvari pripravili sami, brez moževe pomoči. Seveda pa je hojo po stopnicah gor in dol z vso prtljago večinoma opravil on. Romantično sem si tudi predstavljala, da naju bo pospremil z dvorišča, naju spremljal s pogledi in nama pomahal v slovo. A mož je imel v tistih zadnjih minutah drugačne načrte.

V avtu je hčerka kmalu zaspala, jaz pa sem lahko ohladila jezo in razočaranje, ker mož ni hotel na dvorišče. No, pomahal je sicer z balkona, kar je bila olajševalna okoliščina, ni pa bilo to to.

Na poti do cilja sva se izgubili. Sama sem bila dokaj prepričana, da poznam pot in sem si na list samo napisala googlova navodila. Kljub hčerkini zaskrbljenosti sem znala ohraniti mirnost in preudarnost, se ustaviti v prvem križišču, povprašati za pot in spet naravnati kompas v pravo smer.

Na cilju sva zavihali rokave in začeli s praznjenjem avtomobila. Hčerka me je v celoti presenetila. Običajnega »jokanja in stokanja« ni bilo. Brez težav je nosila škatle, kovčke, vrečke itd. In to z odločnostjo in energijo. Nazadnje se je na stopnicah pojavila z obema kompletoma smuči, vsakim na svoji rami. Pika na i. Ko sem na glas izrazila svoje občudovanje, so ji ustnice ušle v zadovoljen in ponosen nasmeh.


Izkušnja tesne povezanosti

Po prvem dnevu, ko me je še nekoliko skrbelo, kako bo z mojo hrbtenico pri smučanju (bom čutila bolečine ali ne), so naslednji dnevi prinesli olajšanje in čedalje večjo tesno povezanost med nama s hčerko.

Popoldnevi pa so prinesli tudi sproščenost. Veliko smeha, veselja, igre. Prijetno napetost ob odpiranju darilc. Nežno povezanost ob »šolanju na domu«. Hčerka je pogosto želela, da mi sedi v naročju, ko je reševala naloge. Jaz pa sem se lahko tudi prvič res posvetila njenim delovnim zvezkom in ugotovila, kako na zabaven in prijeten način podajajo znanje. Na smučanje sva namreč šli en teden pred uradnimi počitnicami.

Vsak dan je bila tudi ena zadolžena za pripravljanje/pospravljanje mize in posode ob zajtrkih in večerjah. Hčerka me je ob tem presenetila s svojim občutkom za lepoto in urejenost. Hkrati pa tudi z odsotnostjo godrnjanja.

Sneg, sonce, mraz, višina 2.000 metrov so nama vsak dan bolj krepili tudi telo. Če je dve leti nazaj hčerka še bila bolj utrujena od naju z možem po zaključku smučanja ob 15h ali 16h popoldne, sem bila tokrat že bolj utrujena jaz. Hkrati pa sta najini telesi zaradi 5, 6-urnega smučanja na 2.000 metrih pridobili veliko splošne kondicije. Nobene težave tudi ni bilo z dogovarjanjem kje, po katerih progah in koliko časa bova smučali.

Zvečer in zjutraj sva bili preko skypa tesno povezani z možem in očijem. Sem in tja je romal tudi kakšen video, mož pa je pošiljal tudi številne smešne, improvizirane figurice, s katerimi naju je dodatno presenečal. Doba digitalizacije resnično omogoči, da se čutiš tesno povezanega, četudi si nekje v drugem delu Evrope.

Imeli pa sva tudi neprijetno dogodivščino, ki pa se naju ni globlje dotaknila. V enem od večerov sva imeli snežno »bombno obmetavanje«, katerega rezultat je bil močan udarec v moj nos, iz katerega se je ulila kri.

Bila sem šokirana od bolečine, tako zelo, da sem se razjokala. Vendar pa sem po prvem šoku, ko sta me preplavila tudi ogorčenje in jeza, le zmogla toliko razsodnosti, da sem se raje umaknila, nekoliko zadihala in potem razumno odreagirala.

Nežnost in milina, ki ju lahko med seboj občutijo le ženske

Dnevi preživeti skupaj s hčerko, so naju povezali. Okrepili najino notranjo vez. Nama omogočili, da sta med nama vzklili nežnost in milina, ki ju ne občutiva toliko, ko je zraven tudi mož. Potrebno je bilo le premagati strahove, zbrati pogum, zaupati sebi in hčerki in se podati novim dogodivščinam naproti.

Foto: osebni arhiv

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.