Kaj sem spoznala v maminih zadnjih urah življenja

Uredništvo iskreni.net
Nedelja, 1. november 2015, 4:00
Image
mh0
Kaj reči mami na smrtni postelji? Kateri spomini se prikradejo? In kako pomagati človeku, da se lahko v miru poslovi? Je pri tem dovoljena laž? O teh dilemah v svojih intimnih spominih piše ameriška pisateljica Mary Hogan.

V teh dneh se spominjamo svojih pokojnih, posebnih trenutkov iz življenja z njimi, pa tudi trenutkov ob njihovem odhodu in po njem. Vsaka zgodba je nekaj posebnega in vsaka nekaj zelo intimnega. In marsikatera zgodba o umiranju je močna lekcija za življenje. 

Ameriška pisateljica Mary Hogan je takole, na zelo iskren, mestoma presunljiv, a tudi humoren način opisala umiranje svoje mame, posredno pa tudi sestre. Zgodba še posebej jasno priča, kako pomembno je slovo – tako za umirajočega kot za njegove svojce ...

Skrb za brezskrbno

Ko me je mamina negovalka poklicala iz južne Kalifornije, je pri nas v New Yorku deževalo. Stisnilo me je v želodcu – prišel je dan, ki sem se ga dolgo bala. Mama, 87 let, v zadnjem stadiju ledvične bolezni, je v istem dnevu doživela infarkt in kap. »Prihajam,« sem rekla in zelo goreče upala, da bo zdržala do mojega prihoda.

V zadnjih dveh letih je bilo organiziranje mamine oskrbe na daljavo (skoraj 5000 kilometrov razdalje) kot moja druga služba. Diane, moja starejša sestra je pred nekaj leti umrla zaradi raka na dojki; moj oče je enostavno odšel že pred mnogimi leti, moji trije bratje pa so bili pač bratje. Skrb za mamo je postala moja odgovornost in podpirala sem jo čustveno, finančno in, moram priznati, včasih tudi malce užaljeno.

Že veliko let je imela težave z zdravjem, a ni skrbela zase – dokler se ni pri 86 končno odločila, da se loti reševanje problema svoje prekomerne telesne teže, artritisa, osteoporoze, srčne in ledvične bolezni tako, da je začela goniti sobno kolo po 20 minut dnevno. »Čas gre tako hitro!« mi je razlagala po telefonu, vsa preplavljena z endorfini. Po tem pa se je nagradila z velikim čokoladnim piškotom iz vrečke, ki jo je hranila v svojem predalu s spodnjim perilom.

mh3

Moja mama, čeprav zabavna in ljubeča, je bila vedno bolj tip Scarlett O'Hara: »Za to bom poskrbela jutri.« A v njenih zadnjih letih se je jasno pokazalo, da sva bila njen »jutri« jaz in moj mož in najina varčevalna računa. Kaj pa bi lahko drugega storila? Saj je bila vendar moja mama. Stisnila sem zobe in podpisovala čeke.

"Mora slišati, da boste dobro"

Ko sem prispela v Los Angeles, je bila mama nezavestna in v 24-urni domači paliativni oskrbi. Njene oči so bile zaprte, usta odprta, pod jezik je imela nameščeno kapalko za tekoči morfij. Mamina negovalka me je pozdravila in mi nežno pojasnila, da mama ne čuti bolečin, da pa njeno telo odpoveduje. »Sluh je zadnji čut, ki izgine,« mi je rekla. »Mora slišati, da boste dobro tudi, ko odide.«

Pokimala sem in sedla k postelji ter se sklonila k njenemu ušesu: »Mama, rada te imam,« sem ji rekla.

Potem sem se zaustavila, saj nenadoma nisem več vedela, kaj reči. Neprijetna resnica je bila, da je najin odnos, ki nikoli ni bil povsem popoln, še bolj obremenila sestrina smrt. Izčrpana sem bila od vseh maminih številnih potreb in čutila sem se zapuščeno zaradi Dianinega nenadnega odhoda iz najinih življenj.

Spomini na težko obljubo

Dianina diagnoza nas je vse osupnila. Vedno se je namreč zdela nepremagljiva: prikupna, vitka, poročena s popolnim možem in mama treh čudovitih otrok. Njeno življenje je žarelo. Seveda bo preživela, smo si vsi mislili. In res je – vse dokler ni njen rak na dojki metastaziral v njena pljuča in jetra.

»In ne povej mami,« mi je zabičala, ko je izvedela, da se je njen rak razširil.
»Ampak ...«
»Obljubi mi!«

In sem ji obljubila. In mami nisem povedala. Za vedno bom obžalovala, da sem Diani verjela vsakokrat, ko mi je rekla: »Z mano bo vse v redu. Zdravniki zdaj poskušajo s tem in tem.« Nikoli nisem opazila, kako bolna pravzaprav izgleda. Niti ni opazila mama. Sedaj vidim, da je zanikanje kot siva mrena. Ko me je leto kasneje Dianin mož poklical, da bi mi povedal, da je Diane umrla, sem bila čisto šokirana.

»Kaj pa se je zgodilo?« sem jecljala. Čeprav sem seveda vedela.
»Boš ti sporočila mami?«
Moj želodec se je zvil v vozel. Kako naj povem mami, da je njena hči umrla, brez da bi se od nje poslovila? Ta telefonski klic je bil najtežji trenutek v mojem življenju.

»Pa kako je možno, da mi ni nič povedala?« je hlipala mama, ko sem ji priznala, da sem vedela, da se je Dianin rak razširil. »Saj sem vendar njena mama. In kako to, da mi ti nisi povedala, če si vedela?«

mh4

Na to nisem imela pametnega odgovora. Saj sem tudi sama imela kup vprašanj. Kakšne grozna sestra sem morala biti, da se je Diane odločila, da se bo kar izmuznila skozi zadnja vrata življenja? Mar si ni želela povedati meni in moji mami, koliko ji pomeniva, in nama dati zadnje priložnosti, da ji tudi midve poveva isto? V mesecih, ki so sledili, sva se z mamo mučili z vprašanjem: »Kaj sva storili narobe, da si ni želela najine opore? Ali naju ni imela rada?«

Topla koža ...

Ko sem takole razmišljala ob mamini postelji, me je njena negovalka priklicala nazaj v sedanjost: »Pustite jo oditi.« Ko je to izrekla, je zapustila sobo.

Mamino roko sem prijela v svojo in poskusila znova. Njena topla koža je bila tako boleče poznana, da sem morala pritisniti svojo drugo roko ob svoja prsa, da se mi srce ne bi razletelo na koščke. Želela sem si svojo mamico nazaj. Zahrepenela sem po tem, da bi se nenadoma zbudila in me prosila, naj ji pretihotapim en piškot.

»Brez tebe se počutim osamljeno,« sem ji rekla z zlomljenim glasom. »Pogrešala te bom. Ko bom peljala Lucy na sprehod, bom mislila nate.« Moje vsakodnevno sprehajanje psa je bila ena od tem, ob kateri sva se po telefonu smejali in tarnali o tem, kako bedno se je starati. V zadnjih mesecih sem se malce sprostila. Namesto, da bi se toliko osredotočala na njene nepopolnosti v vlogi mame, sem se trudila biti boljša hčerka. Postopno se je moja nepotrpežljivost preobrazila v sočutje. »Veliko sva preživeli skupaj, mama,« sem ji rekla.

Spomnila sem se na najin težak pogovor o tem, ali bi želela, da se jo oživlja ali ne. »Želim, da Bog odloči, kdaj bom umrla,« je jasno naznanila. »OK,« sem vrtala dalje, »ampak, ali misliš, da bi Bog želel, da se te priključi na ventilator?« Mama je skomignila z rameni. Ko se je nekaj tednov kasneje skoraj zadušila s kepo stopljenega sira v mehiški restavraciji – s hrano, ki niti približno ni sodila v njeno ledvično dieto – je ugotovila, da cevke za hranjenje niti slučajno ne bi prenesla in je podpisala željo, da se je ne oživlja. Ko sem sedaj sedela ob njeni postelji ob sončnem zahodu, sem vedela, da je bila to prava odločitev.

mh1

Ko zadnjega diha ni in ni

»Mama, vedno boš v mojem srcu,« sem ji dejala. Nato sem ji obljubila, da bom poskrbela za svoje brate, in sem zadrževala svoj dih v pričakovanju njenega zadnjega … ki pa se kar ni zgodil.

Naslednji dan so prišli bratje in skupaj smo sedeli okrog njene postelje in ji pripovedovali svoje najbolj smešne spomine.
»Mama, a se spomniš, kako nas je v San Diegu vse opeklo sonce?«
»Ali se spomniš, kako sem drvel s tisto specialko po hribu in pogrnil?«

Povedali smo ji, da smo dobro in da je OK, če od nas odide. Poljubili smo jo. Zagotovo je čakala samo še na to, sem si mislila. In Bog je čakal na to. Pa sem se motila.

Tretji dan smo se že šalili, da smo v resničnostnem šovu »Bedwatch« [Stražarji postelje, poigravanje z imenom znane nadaljevanke Baywatch – Obalna straža, op. p.]. Kot se pogosto zgodi, nam je črni humor pomagal iti naprej. Četrti dan pa sem – naj mi Bog odpusti – že pomislila: »Saj mama ne čaka na očeta, kaj ne? Ker če čaka, da se ji bo prišel opravičit, da je bil tako klavrn mož, ne bomo nikoli prišli od tukaj.«

Slovo posebne vrste

Tisto noč sem sedela sama in poslušala mamine težke vdihe. Kaj še lahko naredim, da bi ji pomagala oditi? Šla sem po spisku: »Otroci in vnuki smo vsi v redu, radi te imamo, kmalu boš videla Diane v neb...« Prešinilo me je. Diane. Tista, ki je pobegnila. Z mamo sva se velikokrat pogovarjali o tem, kaj bi naredili, če bi vedeli, da se njeno življenje izteka. Mama se je počutila prav tako krivo kot jaz.

Ob tem, ko sem molila, da se ne bi cvrla v peklu zaradi tega, kar sem imela namen pravkar narediti, sem vzela mamino roko v svojo in rekla s sestrinim glasom: »Mama, jaz sem tukaj, Diane. Prišla sem nazaj, da se ti opravičim.« Solze so mi v potokih lile po obrazu. »Ni bilo prav, da se nisem prišla poslovit,« sem zašepetala. »Prosim, odpusti mi. Če bi lahko to naredila še enkrat, bi si želela, da si ob meni, tako kot sem jaz zdaj ob tebi.«

mh

Mary Hogan z mamo in sestro

Prisežem pri Bogu, a v tistem trenutku sem začutila, da se je v telesu moje mame nekaj sprostilo in odeja miru se je spustila name. V trenutku sem doumela, da si je Diane zaslužila, da umre tako, kot si je želela – tiho in intimno – brez vseh nas, ki strmimo v njo. In nič več se nisem počutila krivo. Smrt moje sestre je bila njena stvar. Ne moja. In ne mamina.

Mama je umrla ob 5h zjutraj tisto jutro. Izgledala je tiho, pomirjeno. Ko smo čakali na pogrebce, smo z brati pili kavo ob njenih nogah in se smejali ob spominu na to, kako se je njena visoka petka zataknila v stopalko za plin, ko smo drveli okrog vogala proti letališču.

»Ali se spomniš, mama?« sem jo vprašala. Ni ji bilo treba odgovoriti. Vem, da se je.

Vir: womansday.com
Prevod: Mica Škoberne

Foto: carebright.ie, sweets.seriouseats.com, fineartamerica.com, womansday.com, greenmomscollective.ca

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem