»Na vsako posiljeno žensko gledam kot na svojo ženo«

Štefan Kržišnik
Sreda, 10. december 2014, 5:07
Image
mukwege saharov
Kongovski ginekolog Denis Mukwege je želel biti samo zdravnik, ki bi pomagal zmanjševati umrljivost pri novorojenčkih in skrbeti za zdravje žensk. A je njegovo življenje postavila na glavo vojna.

Soočiti se je moral s posledicami enega najstrahotnejših zločinov našega časa – množičnimi posilstvi med vojno v Kongu.

Kongo, država, ki leži v samem srcu Afrike, premalokrat zaide na osrednje strani svetovnih medijev, pa čeprav v njej poteka eden najbolj krvavih konfliktov po drugi svetovni vojni.

V državljanski vojni in različnih oboroženih spopadih, ki trajajo vse od 2. polovice 90. let prejšnjega stoletja, je namreč umrlo že od 5,5 do 6 milijonov ljudi. Nekateri vojni v Kongu pravijo kar »afriška svetovna vojna«; v njej se križajo interesi tudi nekaterih drugih afriških in svetovnih držav.

Posilstvo kot orožje za množično uničevanje

Konec oktobra sem imel priložnost biti navzoč na podelitvi nagrade Saharov za svobodo misli, ki jo je Denisu Mukwegeju podelil evropski parlament, in ob tem začutiti grozljive in nepredstavljive razsežnosti te, svetu premalo znane tragedije.

Med vojno v Kongu je bilo posiljenih več 100.000 žensk. Samo v bolnišnici v mestu Panzi, ki jo je ustanovil Mukwege, je bilo zdravniško oskrbljenih 20.000 žensk, v širšem smislu pa so pomagali več kot 40.000 ženskam.

 

mukwege4

Bolnišnica v mestu Panzi

Posilstva v vojni v Kongu so brutalna. Običajno so množična, zgodijo se s strani več vojakov in v javnosti, pogosto pred očmi otrok. Ženskam ne povzročijo samo globokih duševnih ran, ampak pogosto tudi tako težke fizične rane, da se jih ne da pozdraviti.

Mnoge ženske imajo po Mukwegejevih besedah tako poškodovan predel med vagino in rektumom, da nosijo posledice vse življenje (denimo pri izločanju blata). Vojaki ženske pri posilstvih poškodujejo tudi s cevmi pušk in odlomljenimi steklenicami. Neredko je posledica tako brutalnih posilstev smrt.

»Redek je dan, ko ne pride na dan nova človeška drama,« nam je navzočim v okviru spremljevalnega seminarja ob podelitvi nagrade dejal Mukwege in nas pretresel z informacijo o nedavnih dogodkih: »Samo prejšnji teden so vojaki z mačetami pobili 50 ljudi, odprli so trebuhe več desetim ženskam in pohabili njihove še nerojene otroke. V zadnjem mesecu so pohabili več kot 500 ljudi.«

Tovrstna posilstva niso več samo posledica iztirjene moške spolne sle posameznih vojakov ali vojaških oddelkov. Mukwege trdi, da jih v vojni v Kongu izvajajo sistematično in načrtno kot učinkovito sredstvo ustrahovanja ljudi in preganjanja z njihovih domov. Zato pravi, da bi morali nanje gledati kot na eno od orožij za množično uničevanje. Mednarodna skupnost pa bi morala v skladu s tem spoznanjem ukrepati.

Posilstva uničijo celotne družine

Mukwege je sin binkoštnega pastorja, ki je bil tudi zdravnik, v družini je bilo 9 bratov in sester. Pri njem je zato opaziti pretanjen čut za družino. Čeprav posilstvo najbolj prizadene ženske, je na seminarju večkrat opozoril, kakšne rane posilstvo povzroči celotni družini.

Njegovo človeško, celovito pozornost do vsake žrtve, je bilo najbolj začutiti v besedah: »Na vsako posiljeno žensko gledam kot na svojo ženo, na vsakega otroka, ki ga posilstvo prizadene, kot na svojega otroka.«

Mukwege je opozoril na velik problem, ki ga imajo otroci, ki prisostvujejo posilstvu, saj razvijejo posttravmatski stresni sindrom in lahko hitro tudi sami zapadejo v spiralo nasilja.

 

mukwege3

Veselje v bolnišnici ob prejemu nagrade

Zelo kritičen je bil tudi do moških in njihovih drž do posilstva v kongovski družbi nasploh. Večina moških posilstev seveda ne odobrava, a je problem njihov molk, ki je pogosto povezan z zakoreninjenim pogledom na »žensko krivdo« pri posilstvu.

Mukwege meni, da bi morali zato vsi moški v Kongu povzdigniti svoj glas. A kako je zelo ta problem v Kongu tabuiziran, govori dejstvo, da je Mukwege v zahodnih medijih dal že na desetine intervjujev, v medijih v Kongu pa njegovega glasu skorajda ni slišati.

V posilstvu spočet otrok je nedolžen

Eden od udeležencev seminarja je Mukwegeju zastavil tudi vprašanje, ali ženski, ki je ob posilstvu doživela spočetje otroka, svetuje splav.

Mukwege se je izognil neposrednemu odgovoru, a je povedal nekaj zelo močnih misli o otrocih, ki se rodijo kot posledica spočetja v posilstvu: »Otroci so nedolžni. Velik problem otrok, spočetih v posilstvu je, da niso ljubljeni, ko se rodijo, da včasih nanje celo prevalijo krivdo. Ti otroci so kot časovna bomba in so lahko vpleteni v nadaljnjo destrukcijo. Toda tudi ti otroci so otroci! V Kongu morajo imeti iste pravice kot drugi in ne smejo biti diskriminirani.«

 

mukwege1

Potrebno mednarodno sodišče za posilstva v vojni v Kongu

Ob podelitvi nagrade Saharov je imel Denis Mukwege pred poslanci Evropskega parlamenta govor, ki je bil ne samo človeško pretresljiv, ampak tudi izredno politično zrel.

Opozoril je, da se vojna in človeška tragedija dogaja v eni najbogatejših regij na svetu (Kongo ima izredno rodovitno zemljo in je bogat z rudninami), kjer pa ne glede na naravne danosti večina ljudi živi v revščini.

Zelo jasno je dejal, da so ti zločini posledica nizkotnih gospodarskih strasti, in evropskim poslancem izrazil razočaranje, da geostrateški interesi velikokrat prevladajo nad človekovimi pravicami. Brez tega da se človekove pravice postavijo pred gospodarske interese, po njegovem mnenju v Kongu ne bo ne miru ne gospodarskega napredka.

Da bi se to zgodilo, pa je potrebno prepoznati množična posilstva v vojni kot orožje za množično uničevanje. Mukwege je zato pozval k ustanovitvi mednarodnega sodišča za vse, ki v Kongu in drugje po svetu načrtno uporabljajo posilstvo kot orožje v vojni.

Na koncu pa je evropske poslance opozoril, da predstavljajo več kot 500 milijonov ljudi in imajo odgovornost za tragedijo, ki se dogaja. Ta nagrada ne bo imela pomena, če ji ne bo sledila politična akcija, je dodal.

 

mukwege2

Čeprav smo že tolikokrat doživeli, da je mednarodna skupnost slepa za tragedije, ki se dogajajo v državah tretjega sveta, še posebej v Afriki, pa morda le obstaja kanček upanja.

Morda bo k temu pripomogla tudi pretresenost, ki so jo evropski poslanci začutili ob Mukwebejevem nastopu oziroma celotnem obisku ob podelitvi nagrade.

Sam predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz je na tiskovni konferenci po podelitvi dejal, da je bil navzoč pri 12. podelitvi nagrade Saharov, a da še nikoli ni doživel tako močnega vzdušja in da v plenarni dvorani redko vidi solze v očeh.

In čutiti je bilo, da te njegove besede niso bile narejene.

Foto: Evropski parlament, FB Panzi Foundation DRC

Za še več dobrih vsebin.
Pomladna donacijska akcija se končuje. Podprite nas še danes!
0€
25.200€

44%

11.119€
Akcija se zaključi:
17.06.2019

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.