Ali slovenski psihologi zavajajo?

Darja Ovsenik
Torek, 8. december 2015, 15:12
Image
2015 08 12 novinarska konferenca01
Skupina za spodbujanje kritičnega mišljenja je pod drobnogled vzela 31 raziskav, na podlagi katerih je Društvo psihologov Slovenije podalo izjavo, da je za otrokovo dobrobit vseeno, ali odraščajo v isto- ali heterospolni skupnosti.

Na novinarski konferenci, ki je bila danes v prostorih Zavoda iskreni.net, so predstavnik Skupine za spodbujanje kritičnega mišljenja Miha Novak, zakonska in družinska terapevtka Andreja Poljanec iz pobude Spoštovanje različnih in sociolog Igor Bahovec predstavili glavne poudarke raziskovalnega poročila, v katerem so kritično pregledali 31 raziskav, ki jih Društvo psihologov navaja kot referenčne za svojo izjavo, v kateri je javno podprlo spremembo družinskega zakona z zaključkom, da je za dobrobit otrok vseeno, ali odraščajo v isto- ali heterospolnih skupnostih.

Nobena od raziskav nima primerno velikega vzorca

Miha Novak, ki je zastopal Skupino za kritično razmišljanje, je strnjeno podal zaključke raziskovalnega poročila. Raziskave so pregledali predvsem z vidika njihove verodostojnosti. Preverili so velikost vzorcev in način vzorčenja.

»Dovolj velik vzorec in izbira vzorca na podlagi verjetnostnega vzorčenja sta namreč nujna pogoja, da smemo rezultate raziskave posplošiti in prenesti na celotno populacijo,« je povedal Novak.

Verjetnostno vzorčenje pomeni, da ima vsak član določene populacije enako možnost biti vključen v vzorec raziskave. Le ko je vzorec izbran verjetnostno, lahko rezultate posplošimo in prenesemo na celotno populacijo.

Ta mora nujno obsegati vsaj 400 naključno izbranih vzorcev, pri čemer so se opirali na sodnega izvedenca Nocka iz leta 2001. »Nobena izmed raziskav, ki jih navaja DPS, tega pogoja ne izpolnjuje. Vzorci se gibljejo od 15 do 100 primerov, v povprečju 45 enot. Poleg tega smo ugotovili, da sta izmed 31 navedenih študij samo dve imeli vzorec na način verjetnostnega vzorčenja,« je izsledke povzel Novak.

Ne smemo in ne moremo posploševati!

Ker so bili podatki iz velike večine študij pridobljeni na premajhnem vzorcu in na način neverjetnostnega vzorčenja, jih nikakor ne moremo in ne smemo posplošiti na celotno populacijo.

Na podlagi teh dejstev so prišli do podobnega sklepa kot nekatere druge raziskave: da velik del študij, ki naj bi dokazovale, da se v razvoju otrok iz istospolnih skupnosti ali družin z mamo in očetom ne pojavljajo statistično pomembne razlike, ni verodostojen za celotno populacijo.

Ker so bili podatki iz velike večine študij, omenjenih v metaraziskavi, pridobljeni na premajhnem vzorcu in na način neverjetnostnega vzorčenja, lahko veljajo le za vzorec, na katerem je bila posamezna raziskava opravljena, nikakor pa jih ne moremo in ne smemo posplošiti na celotno populacijo.

Da bi bile študije verodostojnejše, bi morale poleg dovolj velikega vzorca (tisoč ali več oseb) in verjetnostnega vzorčenja potekati longitudinalno, kar pomeni, da bi morali biti v raziskavo zajeti vsaj dve generaciji.

»Zaradi vsega tega menimo, da tovrstnih raziskav ne moremo in ne smemo uporabiti kot končen in pravilen odgovor na vprašanja o razvoju otrok v istospolnih zvezah. Zatrjevanje v tej smeri razumemo kot zavajanje ljudi,« je zaključil Novak.

 

2015 08 12 novinarska konferenca04

Miha Novak: »Tovrstnih raziskav ne moremo in ne smemo uporabiti
kot končen in pravilen odgovor na vprašanja o razvoju otrok v istospolnih zvezah.
Zatrjevanje v tej smeri razumemo kot zavajanje ljudi«.

Raziskave temeljijo na ženskah

Andreja Poljanec, specialistka zakonske in družinske terapije, pa se je osredotočila na vsebinske pomanjkljivosti raziskav, na podlagi katerih je DPS podalo izjavo.

»V vzorcih nastopajo skoraj samo istospolne ženske. Precej velik deficit, da si to upamo posplošiti na celotno populacijo,« je bila prepričana Poljančeva.

Drug primanjkljaj pa vidi v tem, da so v isti vzorec pogosto zajemali istospolno usmerjene ženske, ki so posvojile otroke, in ženske, ki so z biološkim otrokom živele v istospolni skupnosti. Po več raziskavah, ki dokazujejo, da gre za zelo različne vzorce družinskega življenja, je taka izbira vzorca prav tako sporna. »Zajeli so tudi mame samohranilke, kar nima zveze s tem, kakšen vpliv ima istospolni par na otroka, kot če mama živi sama z otrokom.«

Navedene raziskave so premalo kompleksne, večino jih je raziskovalo le en vidik in iz tega se ne da sklepati na splošno.

Pri vsebinskem analiziranju spremenljivk je opazila, da so spremljali učni uspeh, delitev dela v družini, izbiro otrokovih igrač, spolno identiteto pri 7 letih (kar je zelo zgodnja starost za tovrstno opredeljevanje otroka), vzgojni pristop (ki ne kaže tega, kako se otrok počuti) …

Kompleksnost, dolgoročnost in pravi vzorci

Poljančeva je prepričana, da so navedene raziskave DPS premalo kompleksne, večino jih je raziskovalo le en vidik in iz tega se ne da sklepati na splošno. Kot primer je navedla, da so v raziskavi opazili otrokov perfekcionizem, ki velikokrat prikriva neko otrokovo stisko, ampak raziskava je to prikazala kot nekaj uspešnega.

Tri raziskave, ki so bile metodološko z dobrimi vzorci dobre, so dokazale nasprotno, a jih zaradi kompleksnosti prav tako ne moremo posplošiti na celotno populacijo. Dokazale so statistično večjo stabilnost otrok v heterospolni skupnostih, večjo heterogenost in da so otroci iz istospolnih skupnosti pogosteje ponavljali razred v osnovni šoli.

»Poudarjam, da tudi to niso izsledki za splošno populacijo, a lahko rečemo, da potrebujemo dolge študije na najmanj dveh generacijah, kompleksne študije in prave vzorce. Šele iz tega si lahko drznemo delati usmeritve, na katere se lahko bolje zanesemo glede polnega razvoja otroka na socialnem, čustvenem, duševnem in telesnem področju.«

Poljančeva je šla še nekoliko dlje in izrazila svoje obžalovanje nad tem, da se ne moremo bolj zavedati tega, da smo ljudje najbolj kompleksna bitja na svetu: »Želim si, da bi se bolj zavedali svoje različnosti.«

 

2015 08 12 novinarska konferenca02

Andreja Poljanec: »Želim si, da bi se zavedali,
da bolj se bomo zavedali svoje različnosti, lepše nam bo."

Dober dialog je nujen za dober zakon

Sociolog dr. Igor Bahovec je poudaril, da je njegova prva želja iskanje prostora medsebojnega dialoga na podlagi različnosti, ki je pri sprejemanju družinskega zakonika umanjkal.

Vsaka raziskava izhaja iz vzorca, ki mora pokrivati primerno strukturo populacije. Če gledamo človekov razvoj kot nekaj integralnega in delamo raziskave, ki bi dosegale verodostojnost, ne bi smeli posploševati na velike ugotovitve. Z dvema na videz podobnima vprašanjema namreč lahko dobimo popolnoma različne odgovore, ki peljejo do različnih zaključkov.

Prepričan je, da je v raziskave glede dobrobiti otrok v istospolnih skupnostih treba vključiti tako otroka kot par. »Hitro vidimo, kakšen rezultat dobimo, če vključimo le eno stran. In ti pogoji trenutno niso izpolnjeni. Prav je, da preden nekaj takega pride na raven zakonodaje, prej razvijemo dober dialog. Še prehitro se vzpostavi ideološka razprava. Nujno je, da ljudje, ki smo različni, vzpostavljamo dialog, in da znamo kritično razmišljati.«

 

2015 08 12 novinarska konferenca03

Igor Bahovec: »Hitro vidimo, kakšen rezultat dobimo, če vključimo le eno stran.
In ti pogoji trenutno niso izpolnjeni.«

Foto: Mario Plešej

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.