Vrnitev v objem \u010diste ljubezni<\/p>\n
Bila sta le \u0161e korak narazen. Sin v zavedanju, da je \u010das, da o\u010detu pade pred noge, da ga prosi odpu\u0161\u010danja. O\u010de v spra\u0161evanju, ali ga o\u010di morda ne varajo, ali pred njim res stoji njegov sin. Zahej je \u017ee upognil koleno, pa je bil o\u010de hitrej\u0161i. Pristopil je in ga z vso mo\u010djo objel. To je bil objem \u010diste ljubezni \u2026<\/p>\n
Svetopisemska prilika o izgubljenem sinu je ena tistih ve\u010dnih zgodb, ki \u017ee stoletja navdihuje umetnike skozi najrazli\u010dnej\u0161e izraze. Pater Branko Petauer jo postavi v starozavezni \u010das, v prostor med mestece Naim, sveto mesto Jeruzalem, trgovski Damask ter svetovljansko Aleksandrijo. \u010cetudi je zgodba o sinu, ki odide v svet, pusti star\u0161e in otro\u0161ki svet za seboj, nasede na \u010dereh \u017eivljenja, sku\u0161njav in greha ter se skesan vrne k temeljnim vrednotam, znana in predvidljiva, nas vedno znova pretrese s svojim sporo\u010dilom ljubezni, odpu\u0161\u010danja in usmiljenja. Ob tem pa knjiga bralca \u0161e vedno dr\u017ei v napetosti. Na kateri to\u010dki bo Zahej spregledal? Se bo o\u010de Jo\u0161ua res lahko ubranil zagrenjenosti in zamere? Se lahko sin izgubi tudi pod doma\u010do streho? V odsevih te ve\u010dne zgodbe se bralci najdemo tudi tiso\u010dletja pozneje.<\/p>\n
<\/p>\n
Tako je Aron blagoslavljal Bo\u017eje ljudstvo na njegovi poti v obljubljeno de\u017eelo. Zdaj je Jo\u0161ua tako blagoslavljal sina, ki je odhajal v svet. Po njegovem v obljubljeno de\u017eelo. Od sebe ga je pu\u0161\u010dal s samo eno jasno mislijo: Naj Gospod razjasni svoj obraz nad teboj, ljubi sin, naj te gleda z dobrohotnimi o\u010dmi in naj te vedno blagoslavlja.
\nZahej je dal znamenje tovorni kameli, ki se je nerodno postavila na noge. Z vrvjo jo je privezal na prednjo kamelo in se hip zatem \u0161e sam povzpel nanjo. Dregnil jo je in \u017eival je pohlevno vstala. Z vi\u0161ine je gledal na doma\u010de in bilo mu je te\u017eko, ker so bili zaradi njega \u017ealostni. Toda \u017eivljenje je vendar eno samo poslavljanje. Kameli sta po\u010dasi prestopili in njegova pot v daljne de\u017eele se je za\u010dela. Z vsakim korakom so se njegovi ljubi bolj oddaljevali, postajali so vedno manj\u0161i. Vas je majavo lezla mimo, \u0161e zadnje hi\u0161e in doma\u010de mestece bo za njim. Dale\u010d pred njim pa je bilo veliko mesto, novo \u017eivljenje. Ne ve, kaj vse mu bo prinesla ta pot. S seboj nosi o\u010detov blagoslov, svojo dedi\u0161\u010dino in velika pri\u010dakovanja.
\nVseeno mu je bilo pri srcu te\u017eko. Po licih so mu po\u010dasi polzele solze. Ni jih obrisal. Pustil je, da so risale svetle sledi po njegovem obrazu. Za seboj je v tistem mestecu pu\u0161\u010dal toliko lepih spominov na otro\u0161tvo, na mlada leta. Vsega tega je konec, v novi svet gre. V svojih mislih si je ustvarjal vsemogo\u010de podobe, ki so morda le iluzija. Toda vseeno je \u0161el naprej. \u017delel je do\u017eiveti kaj novega, kaj razburljivega. In hotel si je ustvariti svoj dom.
\n(Str. 69)<\/p>\n
Branko Petauer OCist<\/strong> se je rodil 15. novembra 1961 v Dolu pri \u0160marju. Po kon\u010dani osnovni \u0161oli je nadaljeval \u0161olanje na Gimnaziji Poljane v Ljubljani, \u0161tudij pa na Teolo\u0161ki fakulteti v Ljubljani, kjer je vstopil tudi v bogoslovje. Pot\u00a0 ga je vodila v cistercijansko opatijo Sti\u010dna, kjer je 10. decembra 1989 izrekel\u00a0 ve\u010dne zaobljube. V duhovnika je bil posve\u010den 29. junija 1990. Po posve\u010denju je\u00a0 opravljal razli\u010dna dela in slu\u017ebe v samostanu, od leta 2019 je \u017eupnik \u017eupnije\u00a0 Sti\u010dna. Poleg du\u0161nopastirskih in samostanskih dejavnosti se ukvarja s\u00a0 fotografijo. Sodeloval je na mnogih mednarodnih razstavah in za svoje\u00a0 fotografije prejel ve\u010d kot 250 nagrad. Izgubljeni sin je njegova devetnajsta\u00a0 knjiga.<\/p>\n <\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"