Bela violina v blatu in krvi strelskega jarka<\/p>\n
Ludvik Vodu\u0161ek bi moral v doma\u010di Volovki pri Ptuju saditi krompir, tesati les in igrati na gosli, vendar proti svoji volji v nem\u0161ki uniformi na ruski fronti pade v neusmiljen voja\u0161ki stroj. V polo\u017eaju, kjer nima skoraj nobene izbire, si prise\u017ee, da nikoli ne bo nikogar ubil. Je tak\u0161no zaobljubo mogo\u010de dr\u017eati vse do konca, tudi za ceno izgube prijateljev in ceno lastnega pre\u017eivetja?<\/p>\n
Enega na\u0161ih najbolj\u0161ih piscev zgodovinskih romanov \u0161e posebej navdihujejo nepovedane vojne zgodbe slovenske preteklosti. Po dveh epskih romanih iz \u010dasa prvih kristjanov v rimski Petovioni se je v romanu Pogovori z njo posvetil slovenskim voja\u0161kim mobilizirancem v drugi svetovni vojni. V vojnem romanu Razmik med \u017eerjavi se znova vra\u010da v \u010das druge svetovne vojne, a na drugi konec Evrope, na vzhodno fronto, v Ukrajino, kjer na istih krajih tudi danes divja vojna.
\nJunak romana Ludvik Vodu\u0161ek z Dravskega polja je leta 1942 mobiliziran v nem\u0161ko vojsko. Decembra istega leta ga po\u0161ljejo na vzhodno fronto, kjer se udele\u017ei zaklju\u010dnih bitk za Stalingrad. Nato se njegova enota skoraj leto in pol pomika skozi Ukrajino, pri \u010demer prihaja do \u010dlove\u0161ko zanimivih sre\u010danj in voja\u0161ko napetih situacij, \u0161e posebej zaradi njegove zaveze neubijanja. Ludvik kljub nevarnosti, da ga razkrinkajo in obto\u017eijo dezerterstva, vztraja do nepredvidljivega konca. Navdih za zgodbo so bila resni\u010dna pri\u010devanja \u0161tevilnih slovenskih mobilizirancev, ki so v nem\u0161ki vojski odigrali prav tak\u0161no vlogo tihih pacifistov.<\/p>\n
Ludvik Vodu\u0161ek ni vedel, kdaj to\u010dno je v njem dozorela zaveza neubijanja oziroma kdaj to\u010dno se je zaklel, da ne bo streljal v nobenega \u010dloveka, ne med to vojno, ko bo imel pri sebi pu\u0161ko in naboje, ne po njej, ko bo spet, tako je upal, okopaval repo, tesal \u0161pirovce in igral na gosli.
\nJe bilo pri svetem Martinu na Hajdini? Med spovedjo pri tistem \u010dudno ogvantanem kapucinarju? Ni namre\u010d nosil brade in habita, v pumparicah in suknji\u010du, podoben kulturbundovcem, je tam spovedoval boljkone kradoma, saj so faro nadzirali nem\u0161ki okupatorji, potem ko so doma\u010dega \u017eupnika Vekoslava Skuhalo izgnali na Hrva\u0161ko.
\nLudvik je kapucinarju v spovednici povedal, da je dobil poziv za nem\u0161ko vojsko in da ga je presneto strah, ker ga lahko po\u0161ljejo v Rusijo, kjer se ubija in umira.
\nDuhoven ga je spodbudil, naj zaupa v Boga, morda ga na fronto niti ne po\u0161ljejo, morda kon\u010da v programu RAD, se pravi na delovnem taboru. Nakar ga je opozoril, da je gotovo pred veliko preizku\u0161njo in da mora storiti vse, da sredi frontnega pekla, \u010de v njem res kon\u010da, svoje du\u0161e ne pogubi ali proda hudi\u010du.
\nV tistem je Ludvik na kratko pisnil: \u00bbNikogar ne bom ubil, spo\u0161tovani pater, nikogar. Prise\u017eem.\u00ab
\n(Stran 61)<\/p>\n
Branko Cestnik (1965) je otro\u0161tvo pre\u017eivel na Hajdini pri Ptuju.
\nPo gimnaziji in slu\u017eenju voja\u0161kega roka je ob delu v opekarni za\u010del zahajati v Kartuzijo Pleterje. Leta 1986 je vstopil v misijonarski red klaretincev, ki ga je poslal na \u0161tudij v Rim in kasneje v noviciat v Madrid. Na gregorijanski univerzi se je poglabljal tudi v vpra\u0161anja teologije lepote in umetnosti. Na salezijanski univerzi je diplomiral, kasneje pa tudi magistriral s temo Iskanje Boga v gledali\u0161\u010du Eugena Ionesca. Leta 1995 je bil posve\u010den v duhovnika. Slu\u017eboval je kot \u0161tudentski duhovnik v Mariboru, nato kot \u017eupnik na Frankolovem. \u017de kot bogoslovec se je za\u010del uveljavljati tudi kot pisec, komentator in kolumnist v\u00a0 katoli\u0161kih in drugih medijih. Leta 2016 je pri celov\u0161ki Mohorjevi izdal knjigo Manj, bolj\u0161e, ti\u0161je z izborom najodmevnej\u0161ih zapisov iz njegovega spletnega dnevnika, ki je kasneje, septembra 2019,
\npresegel milijon ogledov. Zelo odmevna sta bila njegova prva romana Sonce Petovione (2019, nominiran za nagrado kresnik) in \u0160esti pe\u010dat (2022). Razmik med \u017eerjavi je drugi del trilogije, ki jo je zastavil z ve\u010dernico Pogovori z njo (2022).<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"