Mu\u010deni\u0161ka smrt in svetni\u0161tvo Maksimilijana Kolbeja<\/p>\n
Malo \u017eivljenje Maksimilijana Kolbeja\u00a0je knjiga, ki nas s svojo obravnavo duhovnosti ne more pustiti ravnodu\u0161nih. O\u010de Kolbe je v njej predstavljen kot \u010clovek, ki je svoje \u017eivljenje posvetil Bogu in vsemu, kar je Bo\u017eje. V varstvo se je zaupal Devici Mariji in v njenem imenu ter v imenu Boga s svetovljansko dr\u017eo potoval po svetu in s seboj nosil kr\u0161\u010danstvo. Med drugo svetovno vojno so ga nacisti prijeli in \u2013 ko se je \u017ertvoval, da bi re\u0161il drugega \u2013 usmrtili, pape\u017e pa ga je leta 1982 razglasil za svetnika.<\/em><\/p>\n Knjiga\u00a0Malo \u017eivljenje Maksimilijana Kolbeja<\/em>\u00a0nam ponudi vpogled v na videz preprosto \u017eivljenje mu\u010denca in svetnika, o\u010deta Maksimilijana Kolbeja. Gre za \u010cloveka, ki pooseblja tako humanizem kot kr\u0161\u010danstvo v njuni najbolj prvobitni obliki. Njegovo \u017eivljenje lahko predstavlja vzor vsakomur izmed nas, njegova \u017ertev pa bi nas lahko naredila (oziroma bi nas morala narediti) vrednej\u0161e \u017eivljenja. O\u010de Kolbe je bil svetovljan, nikakor ni bil ozkogleden duhovnik, zazrt izklju\u010dno v dogme, temve\u010d je cenil vsako \u017eivo bitje, potoval je po svetu, obiskal Vzhod in povsod, kamor je stopil, \u0161iril kr\u0161\u010dansko ljubezen. Pri tem njegov cilj ni bil pokristjanjevanje, temve\u010d razpolaganje z dobrim, s toplino, s sprejetostjo in z ljubeznijo. Ko so ga med 2. svetovno vojno prijeli in odpeljali v tabori\u0161\u010de, je kot mnogi drugi postal le \u0161e \u0161tevilka. A tudi to ni zlomilo njegovega duha. Z vero ter z zaupanjem v Boga je vztrajal do konca. Ko so nacisti nekega dne \u017eeleli usmrtiti mo\u0161kega, ki je imel po Kolbejevem mnenju \u0161e razlog za \u017eiveti, medtem ko je bil sam \u017ee star in ubog, se je zanj \u017ertvoval in tako umrl namesto njega. Pape\u017e Pavel VI. je 17. oktobra 1971 Kolbeja razglasil za bla\u017eenega, pape\u017e Janez Pavel II. pa ga je 10. oktobra 1982 kot mu\u010denca razglasil za svetnika.<\/p>\n 14. avgust 1941. Na golih tleh bunkerja lakote so trije goli mo\u0161ki le\u017eali v smrtnem boju. O\u010de Kolbe je sedel v molitvi. Njegov obraz je bil miren, ker je bilo vse \u00bbizpolnjeno\u00ab (Jn 19,30). Svojega duha je lahko izro\u010dil v O\u010detove roke. Vitez Brezmade\u017ene je dva tedna hranil svoje brate s svojimi molitvami in ro\u017enim vencem. Podpiral jih je, jih spovedoval in pripravljal na smrt. Njihovo \u017eejo, njihov upor, ko so videli, da jih je Bog tako zapustil, je usmeril v Nebesa, od koder se Vstali z odprtimi ranami, v smrtnem boju do konca sveta, sklanja nad vsakega od svojih trpe\u010dih bratov. Prepeval je pesmi Devici Mariji, ki so mu\u010dilni plav\u017e spremenile v mrtva\u0161ko kapelo, v tabernakelj navzo\u010dnosti \u017eivega Boga. Ko je njegov rabelj vstopil, da bi ga usmrtil s smrtonosno iglo, je jagnje samo iztegnilo levo roko in mrmralo svojo zadnjo Zdravo Marijo. V tistem istem trenutku je Cerkev obhajala prve ve\u010dernice Marijinega vnebovzetja. Zjutraj 15. avgusta so esesovci v naglici odstranili trupla. Tovari\u0161i \u00bbmalega o\u010deta\u00ab so sku\u0161ali njegovo truplo obvarovati pred za\u017eigom v krematoriju, ki je gorel dan in no\u010d. Toda njegova \u00bbmala mati\u00ab je do konca izpolnila \u017eeljo, ki jo je njen apostol izrekel pred mnogimi leti: (Str. 188\u2013189)<\/p>\n <\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Prelistaj<\/a><\/h4>\n
Iz knjige<\/h4>\n
\nZato me O\u010de ljubi, ker dam svoje \u017eivljenje, da ga spet prejmem. Nih\u010de mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. (Jn 10,17-18)<\/p>\n
\nBruno Borgowiec, ki je v \u010dasu usmrtitve pobegnil iz bunkerja, se je vrnil \u0161ele po usmrtitvi. Sam. Kar je videl, je opisal:
\nNa tleh so le\u017eala tri povsem gola, \u010drna, zvita trupla, obrazi so bili izkrivljeni od trpljenja. O\u010de Kolbe je sedel zelo pokon\u010dno in se naslanjal na zadnjo steno. Njegovo telo ni bilo umazano kakor pri drugih, ampak \u010disto in svetlo. Njegova glava je bila rahlo nagnjena na eno stran, o\u010di pa so ostale odprte. Njegov obraz, miren, zelo \u010dist, kakor da bi \u017earel. Vsakomur, ki bi ga videl, bi bilo jasno, da gre za svetnika.<\/p>\n
\nRad bi se do konca iz\u010drpal v slu\u017ebi Brezmade\u017ene in izginil brez sledu, veter pa naj moj pepel raznese na vse konce sveta.<\/p>\n