\u0160esti pe\u010dat – Zgodovinski roman o mu\u010deni\u0161tvu Viktorina Ptujskega<\/p>\n
\u0160esti pe\u010dat je zgodovinski roman o preganjanju kristjanov na anti\u010dnem Ptuju v \u010dasu Dioklecijanovega poskusa izbrisa kr\u0161\u010danstva v rimskem imperiju. Subtilno se nave\u017ee na tematsko nit iz Cestnikovega prvega romana Sonce Petovione. Dogajanje med leti 284 in 304 spremljamo skozi o\u010di osmih izpostavljenih likov, tudi preganjalcev, kot je bil Dioklecijan. Njihove usode povezuje Viktorin Ptujski, ki velja za prvega latinskega razlagalca Svetega pisma in celo prvega pisatelja z dana\u0161njega slovenskega ozemlja. Avtor svojo domi\u0161ljijsko pripoved mojstrsko nasloni na arheolo\u0161ke in zgodovinske vire, tako da so povsem izmi\u0161ljene le redke praznine na platnu zgodovinskega dogajanja na\u0161ega \u0161ir\u0161ega anti\u010dnega prostora.<\/p>\n <\/p>\n Iz knjige:<\/p>\n Mori\u0161\u010de. Lucida ne bi bila vredna imena Lucida, \u010de tudi sredi mo\u017eganskega donenja in zme\u0161njave ne bi doumevala, kaj je Satanov cilj. Satanov cilj ni, da kot kristjan trpi\u0161 in umira\u0161 pod rimskim me\u010dem, temve\u010d, da neha\u0161 verovati. \u010ce ne takoj, v eni uni\u010dujo\u010di poplavi, naj postana voda nevere vstopi vate po kapljicah. Kot je bilo re\u010deno: dotik \u2013 korak v svobodo, dotik \u2013 korak v svobodo. Vmes prav drobcen upravni zaznamek na prav majhni tablici, vmes prav drobceno in obi\u010dajno opravilo obi\u010dajnega popisovalca z obi\u010dajne po\u0161tne postaje. \u010cas te\u010de. Preplavijo te druge vmesnosti in sprotnosti, drobni zaznamek izbri\u0161e\u0161 iz spomina. Nekega dne se nenadoma znajde\u0161 na pustem pepelnatem polju. Predte stopi sam Satan in s tiste majhne tablice prebere tvoje ime. Prepozen si, da bi kaj popravil. <\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
\n<\/em>
\nZgodovinski viri nakazujejo, da je kr\u0161\u010danstvo na anti\u010dni Ptuj in s tem v \u0161ir\u0161i del Panonije pri\u0161lo pred letom 200. Branko Cestnik je Ptuj izpred 1800 let natan\u010dno in pretanjeno rekonstruiral \u017ee v svojem romanesknem prvencu\u00a0Sonce Petovione.<\/em>\u00a0Stoletje pozneje na dedi\u0161\u010dini likov iz tega romana svojo zgodbo gradi nova generacija, ki se mora v\u00a0\u0160estem pe\u010datu<\/em>\u00a0soo\u010diti z enim od najbolj krutih obdobij kr\u0161\u010danske zgodovine.
\nV \u010dasu cesarja Dioklecijana na tem obmo\u010dju deluje utrjena in mo\u010dna kr\u0161\u010danska skupnost, ki jo vodi \u0161kof, pisatelj in nazadnje mu\u010denec Viktorin Ptujski. \u017de v anti\u010dni Petovioni se Cerkev soo\u010da z danes raz\u0161irjenim pojmom tako imenovanih oddaljenih kristjanov. Znajde se na prepihu med nevarnostjo barbarskih vpadov na eni strani in pritiski rimske oblasti na drugi. Eksuperat Sibiden je spo\u0161tovan in ugleden me\u0161\u010dan ter varuh knji\u017enice, ki velja za najve\u010djo dragocenost kr\u0161\u010danske skupnosti. Vloga \u017eensk je v romanu vse prej kot obstranska. Sibidenove h\u010dere Karita, Lucida in Serena \u2013 naj bodo v vlogi matere, \u017eene, prepisovalke knjig, varuhinje knji\u017enice ali posve\u010dene device \u2013 so osrednje nosilke razuma, svetlobe, svetosti in upanja. V \u010dasu cesarja Dioklecijana je duhovna izpraznjenost rimskega panteona vse o\u010ditnej\u0161a. Za gluhoto oltarnega prostora pa oblast okrivi kristjane. Pritisk nanje se stopnjuje od edikta do edikta. Re\u0161itev za posameznika je lahko tudi komaj zaznaven nagib glave, ob katerem popisovalec (z naslovnice knjige) na svoj triptih naredi jasen zaznamek. Minoren poklon poganskim bogovom pa je obenem pot med odpadnike Cerkve, kjer se \u00bbre\u0161itev\u00ab spremeni v ve\u010dno pogubljenje. Ta pretresljiv notranji boj in viharni \u010das med drugim do\u017eivimo tudi skozi zgodbo upokojenega rimskega voj\u0161\u010daka Jantumarja, depresivna du\u0161evna stanja cesarja Dioklecijana ter tragi\u010dno osebno zgodbo osrednjega preganjalskega lika Klavdija Zalmoksina.<\/p>\nPrelistaj<\/a><\/h4>\n
\nPred zalomljenim delom na sredini mostu zagleda mo\u010dnega mo\u0161kega, obritega kratkolasca, odetega po gladiatorsko, polnega usnjenih zaplat, veznih trakov ter kovinskih zaponk. Konfektor je, seka\u010d glav. Viktorin ga ne pozna. Razumljivo. Za konfektorja obi\u010dajno izberejo koga od novih gladiatorjev, takih, ki so malo \u010dasa v mestu.
\nVztrepeta: pri\u0161lek bo storil to \u2026
\nGospod, v tvoje roke izro\u010dam svojo du\u0161o. Na tej to\u010dki se nekaj poganov ne more upreti sku\u0161njavi, da v smrt vodenemu \u0161kofu ne bi izkazali surovosti in privo\u0161\u010dljivosti. \u017dalijo ga z nedostojnimi besedami, celo klofutati in brcati ga posku\u0161ajo. Stra\u017enika ob njem to dopu\u0161\u010data. A glej, prav on, njegov krvnik, zajeten in v usnje odet mo\u017e s kova\u0161ko roko, mu stopi naproti in od\u017eene surove\u017ee. Manjka nekaj korakov. Na levo ograja, pod mostom globina, hladna reka, na desno ob ograji ljudje. \u0160e so taki, ki ga psujejo, a ve\u010dina zbranih je spo\u0161tljivo tiho. Preveri, \u010de je med njimi kdo od njegovih. Rad bi sre\u010dal zadnji bratski pogled. \u010ce ne so\u010dloveka, ki mu je bil pastir, bi rad videl vsaj del\u010dek obre\u010dnega vrta, lipov gaj, breze na obali, prvo njivo, daljni hrib \u2026
\nEnkrat bi \u0161e rad videl.
\nPrepozno. Nenadoma ga zagrne tema. Usmrtitelji mu zave\u017eejo o\u010di. Tesno. Hrapavo je blago, za lu\u010d nepredirno. Odvzame mu brate, odvzame drevo, polje in gri\u010d, vsili mu razgled v no\u010d.
\n(Stran 357)<\/p>\n
\n(Stran 392)<\/p>\n