Po razpadu skupne države

35,00

Slovensko-avstrijska razhajanja od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita

Avtor: Andrej Rahten
Drugi avtorji:  Tamara Griesser-Pečar, Gregor Jenuš, Teodor Domej
Založba: Mohorjeva
Leto izdaje: 2020
Število strani: 496

Med političnimi intrigami in razblinjenimi predstavami.

O knjigi:

Ob stoti obletnici koroškega plebiscita Andrej Rahten v knjigi Po razpadu skupne države predstavlja dveletno obdobje po razpadu habsburške monarhije. Študije in slikovno gradivo prinašajo vpogled v vestno rekonstruirano obdobje, ko so osebna in politična navzkrižja povzročala nemirno dogajanje na obeh straneh meje ter na področju politične diplomacije v Evropi po prvi svetovni vojni.

Monografija Po razpadu skupne, katere izid sovpada s stoto obletnico koroškega plebiscita, podrobno predstavlja dveletno obdobje (1918–1920) po razpadu habsburške monarhije. V ospredje postavlja slovensko-avstrijske odnose, ki jih umesti v širšo mednarodno perspektivo. Tema je tako obravnavana z družbeno-političnega gledišča, ki ga dopolnjujejo drobci iz vsakdanjega življenja, za katerega se v monografiji ugotavlja, da ga je politično dogajanje zaznamovalo in tudi preoblikovalo.

Pred stoletjem se med Slovenci in Avstrijo niso izoblikovale zgolj geografske meje. Med oblastmi v Ljubljani in oblastmi na Dunaju – ki je za Slovence po več stoletjih skupnega bivanja v državi skorajda čez noč postal prestolnica tuje države, ki so jo mnogi videli celo kot sovražno – je nastala vrsta političnih in povsem življenjskih sporov. Osebna in politična navzkrižja je krepilo nemirno dogajanje na obeh straneh meje, predvsem pa na meji, od koder je dogajanje v monografiji s pomočjo natančne študije virov vestno rekonstruirano in je dokaz, da so povsem »lokalni« problemi lahko imeli nadregionalni vpliv.

Monografija tako podrobno obravnava jugoslovansko-avstrijska razmerja v luči razmejitvenega vprašanja, pri čemer se osredotoča tako na koroško kot štajersko razmejitveno problematiko, kjer pridejo v ospredje mirovna pogajanja na pariškem diplomatskem parketu in vojaški spori. Mejno žarišče je podkrepljeno z bogatim arhivskim in fotografskim gradivom, ki je plod celostnih raziskav v avstrijskih in slovenskih zgodovinskih arhivih.

Študija prinaša uvid v slovensko-avstrijske odnose v letih po razpadu habsburške monarhije, kjer celoto tvori premišljena sinteza zgodovinskih akterjev, političnih ozadij, diplomatskih spletk in raznovrstnih prerekanj. Čeprav znanstveno védenje o obravnavanem dveletnem obdobju že prej ni bilo skromno, avtorjeva študija dokazuje, da je bilo še marsikaj neznanega in neodkritega.

Z dodanim fotografskim gradivom.

 

O avtorju:

Dr. Andrej Rahten se je po maturi v Celju vpisal na študij zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot štipendist ustanove Österreichischer akademischer Austauschdienst je študiral na Univerzi v Celovcu. Leta 2000 je na Filozofski fakulteti obranilo doktorsko disertacijo o dr. Janku Brejcu (1869-1934), Zanjo je bil odlikovan z zlatim znakom ZRC SAZU, kjer je tudi začel poklicno pot. Leta 2001 se je zaposlil na Ministrstvu za zunanje zadeve, kjer je bil imenovan v kabinet ministra. Leta 2004 je bil imenovan za svetovalca za zunanjo politiko v kabinetu predsednika vlade, od leta 2008 pa je poleg predavanj na mariborski univerzi deloval na ZRC SAZU in ZRS v Kopru. Leta 2013 je prejel zlati častni znak Republike Avstrije. Od 2013 do 2017 je bil slovenski veleposlanik na Dunaju. Je avtor več znanstvenih monografij, ki obravnavajo zadnje obdobje življenja Habsburške monarhije v navezi s slovenskimi deželami in Slovenci.

 

Odlomek iz knjige:

Ključna odločitev na poti do samostojne slovenske države je bila prav tako sprejeta na plebiscitu, ki je bil izpeljan skoraj natanko 70 let za koroškim. V obeh primerih je bila ena od izbir Jugoslavija: prvič kot alternativa avstrijski republiki in drugič samostojni Sloveniji. Koroški Slovenci so – kljub vsem tranzicijskim težavam po razpadu habsburške monarhije, vztrajnim aktivnostim nemško govorečih sodeželanov in nenaklonjenosti večine mednarodnih akterjev – dobili leta 1920 vsaj pravico do izbire. Primorskim rojakom, podobno kot se je to zgodilo južnotirolskim Nemcem, ta zaradi italijanskega nasprotovanja plebiscitu sploh ni bila dana. A tudi večina Slovencev, ki se je po prevratu 1918 po zaslugi hitrih odločitev pretežno srbofilsko usmerjene politične elite znašla v novi državi, je pri »prvi odločitvi za Jugoslavijo« ni imela. Referendumsko pravico do izbire državnega okvira je slovenska narodna večina dobila šele po padcu berlinskega zidu, skoraj tik pred iztekom 20. stoletja.