Foto: CanvaTisti, ki nas poznajo, vedo, da je naša družina pisana, iščoča, dinamična …, tako kot vse ostale družine. To pomeni, da iščemo in se učimo tudi na duhovnem področju.
Za naju z ženo je bil pred desetimi leti, ko sva se poročila in začela skupaj živeti, eden večjih izzivov, kako preživeti (napolniti) praznike. Seveda predvsem cerkvene – božič in veliko noč.
Nihče od naju od doma ni prinesel nobene duhovne tradicije oziroma obredja, ki bi nama pomagalo pripravljati se na praznike in jih globlje doživljati. Večkrat sva bila v najinih primarnih družinah celo sama nekakšna »izzivalca« s svojimi postnimi odločitvami in drugimi ravnanji.
Začutiti praznično obredje tudi doma, v družini
Vedno pa sva hrepenela in še vedno hrepeniva po pristnem vzdušju priprave na praznike, da bi jih lahko ob bogatem in vsebinsko močnem obredju Cerkve skupaj z otroki začutili tudi doma, v družini.
Ko sem na veliki četrtek ženi in otrokom umival noge, sem doživel znamenje, potrditev obljube, da se v svobodi in zavestno darujem za ženo in za vse otroke, ki nama so in bodo dani.
V velikem tednu zelo izziva in vznemirja obredno umivanje nog pri maši velikega četrtka. Otroci o tem ne samo razmišljajo (kot midva), ampak tudi glasno sprašujejo: »Zakaj župnik umiva? Komu umiva? Zakaj ravno njim? S kakšno vodo? Si bo potem umil roke? Kaj, če se mu voda iz posode polije? Bo tudi njemu kdo umil noge?«
Priznam, da me je mašno umivanje nog dolgo puščalo hladnega. Ni se me dotaknilo. Težko rečem, zakaj. Še danes ne vem. Tako je bilo oddaljeno. Tako tehnično se mi je zdelo.
Nisem mogel združiti predstave o dejanskem odnosu tam navzočih z nepredstavljivo močnim pomenom obreda, ki ga je utemeljil Jezus. Ena od zame razveseljivih ugotovitev je, da tudi takrat, pred dobrimi dva tisoč leti, niso ravno vsi razumeli, kaj dela Kristus.
Izkušnja umivanja nog na veliki četrtek z družinskimi prijatelji
Pred nekaj leti pa se je ponudila priložnost, da smo v krogu dobrih družinskih prijateljev skupaj preživeli veliki četrtek. S pashalno večerjo in obredom umivanja nog smo lepo in doživeto povezali staro in novo zavezo. Nismo se samo spomnili na te dogodke v davni preteklosti, ampak smo se odzvali Jezusovemu povabilu, da izkazujemo ljubezen drug drugemu.
Štirje odrasli in trije otroci smo sedeli na stolih in bosonogi čakali, da nam bližnji umije noge in da jih mi umijemo njim. Pričakoval bi veliko zadrege pri otrocih, kakšno zmrdovanje, spakovanje, pa nič.
Lepo svečano vzdušje, mirno sprejemanje tega, kar se je dogajalo. Čeprav je bilo na zunaj precej statično, je bilo dovolj neobičajno za otroke in odrasle, da je pritegnilo vso pozornost.
Umivanje nog – sprememba srca
Veliko več pa se je dogajalo v mojem srcu. Ko sem umival noge, sem bil najmočneje nagovorjen pri svojem otroku in ženi. Doživel sem znamenje, potrditev moje obljube, da se v svobodi in zavestno darujem za ženo in za vse otroke, ki nama so in bodo dani. Da jih ljubim.
Ob prijateljih pa sem doživel pristno spoznanje, kako smo (mi sebi in drug drugemu) res predragi v Gospodu.
Takratno umivanje nog je v meni zasejalo hrepenenje po bolj dejavnem odnosu z ženo, otroki, prijatelji. Ki ga prevečkrat ne zmorem. Pa čutim, da bi ravno hčerki, ki mi v jezi zabrusi, da ji samo težim, moral umiti noge. Pa ne samo enkrat. Vsak dan. Večkrat.
Pa še malo za šalo: berem, da je Vatikan leta 2016 spremenil obred umivanja nog pri maši na veliki četrtek in ga odprl za »vse Božje ljudstvo«. Do lani so namreč pri obredu smeli sodelovati le fantje in možje.
Kako lepo, pomislim sedaj, da smo s prijatelji v krogu obeh družin že takrat čutili ta Kristusov ali če hočete Frančiškov duh odprtosti in ljubezni v Cerkvi.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
