Strah

Vsi od najmlajših otrok do najstarejših odraslih imamo izkušnjo strahu, bojazni, tesnobe. Čeprav občutek tesnobe ali strahu ni prijeten, pa je pri otrocih normalen in celo potreben. Doživljanje in soočenje s strahom pripravi mladega človeka na zahtevne situacije, s katerimi se bo v življenju srečal.

Zaskrbljenost povzroči, da želi oseba pobegniti iz situacije. Srce začne hitro biti, začnemo se potiti in temu kmalu sledi tudi neprijeten občutek v želodcu. Vendar pa lahko malo tesnobe dejansko pomaga ljudem, da ostanejo pozorni in osredotočeni.

Strah pa je lahko tudi koristen, npr. otrok, ki se boji ognja, se bo izogibal igranju s štedilnikom ali vžigalicami.

Strah se s starostjo spreminja

• Dojenčki izkusijo močan strah (začnejo se nas oklepati), ko jih predstavimo ljudem, ki jih ne poznajo. 
• Malčki med 10 in 18 mesecem izkusijo ločitveno tesnobo, in so v čustveni stiski, ko eden ali oba starša odideta.
• Otroci med 4 in 6 letom se bojijo stvari, ki nimajo osnove v realnosti, npr. strah pred pošastmi in duhovi. 
• Otroci med 7 in 12 letom pogosto izražajo bojazen, ki odraža dejanske okoliščine, ki se jim lahko zgodijo, npr. da bi se telesno poškodovali, da pride do naravne katastrofe … 

Znaki strahu in tesnobe pri otroku

• Postane impulziven ali moteč.
• Nervozno pogojeni gibi kot so začasni trzljaji.
• Težave s spanjem in / ali začasno daljše spanje kot običajno.
• Prepotene roke.
• Pospešeno dihanje in utripanje srca. 
• Slabost. 
• Glavoboli. 
• Bolečine v trebuhu. 

Kako ravnati

• Zavedajte se, da je strah resničen. Strah je za vašega otroka resničen in mu povzroča občutek tesnobe in strahu.
• Govorite o občutkih. Govoriti o strahu pogosto pomaga odvzeti negativnim občutkom nekaj moči. Če o njem govorite, lahko postane šibkejši. 
• Nikoli ne minimizirajte strahu. Z besedami: “Ne bodite smešen! V kleti ni pošasti.« ga boste morda pripravili do tega, da bo šel v klet, vendar pa strah ne bo izginil. Občutki niso dejstva, so pa resnični za otroka, ki jih doživlja. 
• Ne izogibajte se izvoru strahu. Če vaš otrok ne mara psov, nikar namensko ne prečkajte ceste, da bi se mu izognili. To bo le okrepilo prepričanje, da se je treba psov bati in izogibati. Zagotovite podporo in nežen pristop, ko se približujete izvoru strahu. 
• Naučite otroka, kako lahko določi stopnjo strahu. Če bo otrok sposoben vizualizirati intenzivnost strahu na lestvici od 1 do 10, bo lahko »videl« strah kot manj intenziven, kot si ga je sprva predstavljal.
• Naučite otroka obvladovanja. Če boste zanj predstavljali varno zavetje, se bo otrok lahko vrnil k vam, ko ga bo strah. Tako bo dobil dovolj varnosti, da se bo lahko odpravil proti predmetom, ki mu povzročajo strah. Naučil pa se bo tudi, da »zmore« in da »bo vse dobro«. 
• Sprostitvene tehnike. Te tehnike so koristne, saj se otrok osredotoči na globoko dihanje.

Vir: www.dictionaryfordads.com