»Šolanje na domu je lahko na prvi pogled kaotično. A ima red, ki ni vsiljen od zunaj, ampak vznikne od znotraj«

Thumbnail

Gita Mateja de Laat je v meni vzbudila radovednost v trenutku, ko sva se pred leti prvič srečali ravno v prostorih Zavoda Iskreni. To je bil moj prvi stik z nekom, ki otroka šola na domu.

Vedela sem, da šolanje na domu obstaja, kaj več od tega pa ne. Toda po vsakem pogovoru z njo sem si želela izvedeti več. Še posebej se je moje zanimanje povečalo, ko sva se z možem odločila, da najinega prvega sina, potem ko je eno leto obiskoval državno osnovno šolo, šolam na domu.

Mateja doma že sedmo leto šola svojo hčer. Lahko rečemo, da je v Sloveniji prav ona tista, ki je na tem področju orala ledino. In jo še vedno. Njena srčna, zavzeta in strokovna podpora šolanju na domu je neprecenljiva.

In prav njena zasluga je, da imamo v slovenščini končno knjigo, v kateri so na enem mestu zbrane vse informacije, povezane s šolanjem na domu. Knjiga Kam pa ti hodiš v šolo? je tako nepogrešljiva na policah doma šolajočih družin, v njej pa boste dobili informacije tudi starši, ki se za to pot še odločate. Kupite je lahko tudi v spletni trgovini Iskreni.


Mateja, najprej iskrene čestitke ob izdaji knjige Kam pa ti hodiš v šolo?. Začniva kar s tem, ob kar doma šolajoče družine pogosto trčimo: zakaj meniš, da je šolanje na domu v današnji družbi še vedno nekakšna tabu tema?

Na nek način je res nenavadno, da šolanje na domu uživa v današnji družbi nezaupanje. Nenavadno zato, ker ima zelo dolgo tradicijo. Obstaja toliko časa, kolikor obstaja človeštvo samo. Nemški profesor in raziskovalec Ralph Fisher šolanje na domu označuje kot prvinsko obliko vzgoje in izobraževanja.

Kljub dolgemu obstoju šolanja na domu pa smo ljudje danes navajeni, da otroci znanje pridobivajo v šolah, starši pa smo tu zato, da jim damo streho nad glavo, jih hranimo, vzgajamo – pa čeprav še njihovo vzgojo pogosto prepuščamo vrtcem. V svojem približno 250-letnem obstoju je javnemu šolskemu sistemu uspelo iz kolektivne zavesti popolnoma izriniti pojmovanje, da otroka pravzaprav lahko poučujemo tudi starši.

Odgovor, zakaj je tako, je zelo kompleksen, skupek različnih družbenih trendov. Po mojem pa glavni vzrok leži v tem, da je družina v času industrijske revolucije in po njej začela izgubljati na pomenu.

V čem se to kaže?

Pred industrijsko revolucijo je bila družina vse. Bila je glavna enota proizvodnje, ki je omogočala posamezniku preživetje. Kmečki sin se je recimo od očeta učil kmečkih opravil in kmetijo nazadnje tudi prevzel. Prav tako je družina imela nalogo vzgoje otrok ter skrbi za ostarele in bolne.

V današnjem času ni več tako. Družina nima več teh nalog, ker se je naše socialno življenje močno spremenilo. Denar za preživetje si služimo izven družine in prav zaradi tega potrebujemo institucije, ki so prevzele nekatere naloge, ki jih je v preteklosti imela družina: skrb za vzgojo in izobraževanje otrok, skrb za ostarele in bolne. Sami za to enostavno nimamo več časa.

Zatorej se nam zdi tudi šolanje na domu, ko starši poskrbimo za vzgojo in izobraževanje svojih otrok, kratko malo čudno.

Pa vendarle – zaradi številnih novih spoznanj, predvsem razvojne psihologije in nevroloških raziskav, ter različnih družbenih trendov menim, da si bo šolanje na domu počasi spet pridobilo svoje legitimno mesto v družbi.

Kadar šolamo otroka na domu, preživimo z njim veliko časa. Kako to vpliva na odnos med staršem in otrokom? Kaj nista v tem primeru »preveč« skupaj, »preveč« navezana drug na drugega?

Šolanje na domu ima praviloma zelo pozitiven vpliv na odnos med starši in otrokom.

Z razvojem znanosti smo dobili dober vpogled v človeško psiho. Eden izmed pomembnih dosežkov znanosti je teorija navezanosti, ki govori o tem, da ima otrok prirojeno potrebo, da vzpostavlja stike z drugimi, primarno s svojimi starši, starši pa v sebi nosimo prirojeno potrebo, da skrbimo za svoje otroke.

Otrok, ki se šola na domu, v veliki meri lahko sledi sebi, zato je bolj samosvoj, bolj avtentičen, bolj pozna samega sebe, bolj lahko izraža sebe.Kadar starši odgovorimo na otrokovo naravno potrebo po navezovanju, se bo otrok na nas varno navezal. Varna navezanost otroku daje čustveno stabilnost: zdravo samopodobo, zaupanje sebi, pozitivno naravnanost do življenja. Če denimo varno navezan otrok doživi neuspeh ali stori napako, ga to ne potre ali ohromi, temveč se iz situacije nekaj nauči.

Čustvena stabilnost je za otrokov zdrav razvoj izjemnega pomena, saj brez nje otrok ne bo razvijal miselnih sposobnosti. Namesto tega bo ves čas iskal čustveno varnost in sprejemanje, kar se lahko sprevrže tudi v zelo neprijetno obnašanje, recimo vrstniško nadlegovanje, pri čemer bo razvoj miselnih sposobnosti močno oviran.

Šolanje na domu omogoča nemoteno navezovanje in izgrajevanje čustvenih odnosov med starši in otrokom. Zavedati pa se moramo, daje za izgrajevanje odnosa navezanosti še bolj pomembno predšolsko obdobje.

Pa vendarle – je za otroka v poznejšem, šolskem obdobju zdravo, da je bolj navezan na družino kot na kot na sovrstnike?

Kanadski razvojni psiholog Gordon Neufeld pravi, da so vezi med starši in otroci nadomestile vezi med otroci in njihovimi vrstniki. Posledica tega je, da otroci ne sprejemajo več vodstva svojih staršev in drugih odraslih, denimo učiteljev, temveč si za vodstvo in zgled vzamejo svoje vrstnike, ki so ravno tako nezreli kot oni sami. Vse to ima negativne družbene posledice: nespoštovanje avtoritete, vedno več psihičnih težav mladih, ki vodijo v povečanje števila samopoškodovanj in samomorov …

Zatorej je za otroke veliko bolj zdravo, da so bolj navezani na svoje starše kot na vrstnike, da jim družina pomeni več kot prijatelji. Ko pa se bodo razvili v psihološko zrela in miselno samostojna človeška bitja, bodo z lahkoto vzdrževali ravnotežje v svojem odnosu do družine in do prijateljev.

Po mojem mnenju starši in otroci nikoli ne morejo biti »preveč skupaj« ali »preveč navezani« eden na drugega. O vsem tem izčrpno pišem tudi v knjigi Kam pa ti hodiš v šolo?.

Otrok, ki se šola doma, naj bi bil manj samostojen, tako glede šolskih obveznosti kot na splošno. Kaj meniš o tem?

Mislim, da je to čista neresnica. Praviloma je ravno obratno. Šolarji na domu so bolj samostojni in samoiniciativni v učnem procesu. To so pokazale tuje raziskave. Prestižne ameriške univerze recimo naravnost vabijo šolarje na domu v svoje vrste – ravno zaradi njihove samoiniciativnosti in ljubezni do učenja.

Kljub temu ima mnogo ljudi vtis oziroma jih je strah, da šolarji na domu ne bodo razvili delovnih navad, saj imajo veliko več svobode pri svojem učenju kot šolarji v šolah. Ni jim potrebno natančno slediti učni snovi in tempu učenja/poučevanja. Bolj lahko sledijo sebi, svojim zanimanjem, nagnjenjem ter talentu. Za zunanjega opazovalca je to učenje lahko na prvi pogled kaotično. V resnici pa ima nek red, red ki ni vsiljen od zunaj, temveč vznikne od znotraj.

Tak svoboden način učenja ima seveda vpliv tudi na splošno delovanje otroka, ki se šola na domu. Ker v veliki meri lahko sledi sebi, je tak otrok zato bolj samosvoj, bolj avtentičen, bolj pozna samega sebe, bolj lahko izraža sebe. Otroci v šoli pa morajo bolj slediti navodilom in reproducirati naučeno. Zato imajo šolarji na domu boljše možnosti, da hitreje razvijejo svojo notranjo naravo in prej postanejo samostojni.

Ena od velikih prednosti šolanja na domu je prilagoditev časa otroku oziroma celotni družini. Nismo vezani na dopoldneve, vikende, šolske počitnice. Je v tem kakšna past ali zgolj prednost?

V kolikor smo odgovorni in vestni starši, predani šolanju na domu, za katerega smo se odločili, potem je po mojem mnenju to v glavnem prednost.

Izziv je le v tem smislu, da moramo ves čas usklajevati družinske potrebe in otrokove potrebe z zahtevami šole, v katero je uradno vpisan in mora na njej ob koncu leta opravljati izpite. Torej izziv, kako ritem družine in otroka uskladiti z doseganjem učnih ciljev, ki se preverjajo s preverjanji znanj na koncu šolskega leta.

Dotakniva se še socializacije, na katero najprej pomisli vsak, ko sliši za šolarja na domu. Ali je šola res tako pomembna za socializacijo?Otroci se v šolah zagotovo družijo. A vprašanje je, kakšna je kvaliteta tega druženja. Sama sem prepričana, da se otroci v šoli celo preveč družijo.

Vlada prepričanje, da smo ljudje socialna bitja. Seveda smo. A vsi pozabljajo, da smo tudi individualna bitja. Socialna bitja smo v tem smislu, da v stiku z okoljem in drugimi ljudmi vsrkavamo različne dražljaje. Individualna bitja pa smo v tem smislu, da v samoti in tišini te dražljaje ozaveščamo in jih integriramo. Kdo si po intenzivnem tednu v službi in ob nenehnem stiku z drugimi ne zaželi mirnega in tihega vikenda?

Otroci, ki hodijo v šolo, časa za predelovanje zunanjih dražljajev nimajo veliko. Zjutraj šola, popoldne dejavnosti, za vikend rojstni dnevi in zabave. Kdaj imajo mir? Čas za refleksijo, torej spoznavanje tega, kaj pravzaprav čutijo in kakšne misli živijo v njih? Ujeti so v krog večnega druženja, ki je zato površinsko in pogosto ne nudi nobenega resnega notranjega zadovoljstva.

Seveda posplošujem. Upam, da ne bo kdo mojih besed vzel preveč osebno. Želim pa pokazati, da gotovo obstaja razlika. Šolarji na domu imajo časa za počitek in refleksijo dovolj.

Zakaj okolico socializacija otroka, ki se šola na domu, tako skrbi?

Ja, to se tudi jaz sprašujem. Verjetno zaradi univerzalnega mita, da je za socializacijo obiskovanje vrtca in šole nujno, kar je ena izmed posledic nepoznavanja socializacijskega procesa samega in njegovega vpliva na otrokovo psiho.

Če otrok večino svojega časa preživlja v masovnem okolju, ki praviloma ne upošteva njegovih individualnih danosti, njegove notranje narave, zelo hitro lahko postane kopija drugih.Socializacija ni vezana na vrtec ali šolo. To je naraven in spontan proces, ki se odvije v kateremkoli okolju. Če je okolje zdravo, bo socializacija otroka optimalna. Če je okolje nezdravo, bo temu primerna tudi otrokova socializacija.

Menim, da mnogo ljudi, morda celo večina, socialnih veščin sploh ne pozna. (V knjigi Kam pa ti hodiš v šolo? jih recimo natančneje opišem kar 20.) Na vprašanje, kaj socializacija sploh je, največkrat slišim odgovor, ki se glasi nekako takole: »Socializacija je to, da se otrok nauči postaviti sam zase, da se navadi na realno (kruto) življenje in da se nauči reševati spore.«

Pa je to, da se otrok navadi na realno (kruto) življenje, res srčika socilizacije? Ali ni morda bolje, da otroke vzgojimo in socializiramo tako, da se bodo zavedali, da v vsakem trenutku lahko naredijo življenje malce lepše? In da bodo posedovali takšne veščine, da bodo sposobni življenje narediti malce lepše?

Všeč mi je citat iz tvoje knjige: »Socializiran človek je posameznik, ki je zvest samemu sebi, a je hkrati tudi sposoben sobivati v harmoniji z drugimi.« V tem smislu izkušam, da je najin sin v letošnjem šolskem letu socializiran veliko bolje, kot je bil lani, ko je hodil v šolo. Je veliko lažje vzgojiti socialno zdravega otroka izven masovnega okolja?

Absolutno. Že John Locke je pred davnimi časi napisal, da je resnične vrline mogoče otroku privzgojiti samo preko individualne spremljave. Prav to je bil razlog, da je ta angleški mislec šolanju na domu dajal prednost pred šolanjem v šolah.

V začetnih fazah socializacijskega procesa se otrok uči predvsem preko zgledov. Če otrok preživlja večino svojega časa v zdravem družinskem okolju, v katerem vladata na eni strani ljubezen in spoštovanje, na drugi strani pa so jasno začrtani tudi zdravi in konstruktivni vzorci obnašanja, bo otrok razvil zdrave socialne veščine. Pri tem moramo seveda upoštevati otrokove individualne lastnosti, nagnjenja in darove.

Otrok pa ne bo postal kopija staršev, temveč se bo zavedal, da ni sam na svetu in bo upošteval potrebe družine. To se bo pozneje preneslo tudi na druge, širše skupnosti, katerih del bo. Hkrati pa bo sposoben ohranjati svojo integriteto, svojo svojskost, njegove besede se bodo skladale z njegovimi dejanji, skratka, sposoben bo ostati »zvest samemu sebi«, kakor rečemo po domače in se ne bo uklonil nezdravim pritiskom okolice.

Če pa otrok večino svojega časa preživlja v masovnem okolju, ki praviloma ne upošteva njegovih individualnih danosti, njegove notranje narave, zelo hitro lahko postane kopija drugih. Posluša enako glasbo kot vrstniki, oblači se podobno kot vrstniki, obnaša se podobno. Skratka, takemu otroku je zelo oteženo, da razvija svojo individualnost, svoje darove in potenciale.

Primer moje hčerke: od nekdaj ljubi klasično glasbo. Saj ni čudno, je namreč rojena violinistka. Glasbo, ki je priljubljena danes, spoznava, kadar se druži s svojimi prijateljicami. Nekako jo skuša sprejeti, se pripraviti do tega, da bi ji bila všeč, a ji ne gre in ne gre. Njen najljubši glasbenik/skladatelj ostaja Debussy.

Kje vse se šolarji na domu lahko družijo z vrstniki?

Vsi šolarji na domu, ki jih poznam, se udeležujejo zunajšolskih dejavnosti, kjer se družijo z vrstniki. Moja hči obiskuje glasbeno šolo in orkester in tam je spletla nekaj prijateljstev, še posebej pristen odnos ima z eno prijateljico, violinistko, s katero igrata v duetu.

Poleg tega šolarji na domu vzdržujejo stike z otroci iz kraja, kjer so doma, nenazadnje pa se družijo tudi med seboj, saj imamo doma šolajoče družine tudi redna srečanja.

Poznam družine, ki bi želele šolati na domu, pa za to nimajo pogojev – starši so polno zaposleni, imajo pomisleke glede socializacije, bojijo se odzivov okolja, niso prepričani, če je to za njihovega otroka najbolje. Kaj lahko svetuješ ob tako širokem razponu pomislekov?

Vse našteto so tipični pomisleki in strahovi staršev, ki izkušenj s šolanjem na domu nimajo. In ti pomisleki so razumljivi. Zelo dobro je, da se starši najprej temeljito informirajo o šolanju na domu: aj šolanje na domu sploh je in kakšne so izkušnje z njim?

Do pred kratkim literature o tem v slovenščini ni bilo. Sedaj jo imamo. Dobro je imeti tudi znanje o psihološkem razvoju otroka, o socializaciji ter kako se otroci učijo. Vse te informacije staršem olajšajo odločitev, ali šolati otroka na domu ali ga poslati v šolo.

Staršem lahko v pomoč misel, da se za šolanje na domu odločajo za vsako leto sproti in ne za celotno osnovno šolo. Če ne bo šlo, bo otrok pač šel v šolo.Seveda obstajajo tudi določeni pogoji za šolanje na domu. Najpomembnejše pa je, da smo starši pripravljeni vanj investirati tako čas kot tudi energijo. Če sta oba starša polno zaposlena, je šolanje na domu težko izvedljivo. Morata imeti vsaj fleksibilne delovne urnike. V večini primerov je eden od staršev doma ali pa imata oba skrajšani delovni čas.

Ko enkrat posedujemo vse potrebne informacije, pa je potrebno izpeljati konkretna dejanja: vpisati otroka v šolo in ji sporočiti, da ga bomo šolali doma. Zbrati pogum in udejanjiti svojo odločitev. Upati si je treba!

Pri tem je staršem lahko v pomoč misel, da se odločajo za vsako leto sproti in ne za celotno osnovno šolo. Če ne bo šlo, bo otrok pač šel v šolo.

Šolanje na domu v prvem razredu je resnično izvedljivo. Ko pa starši že hodijo po poti šolanja na domu, jih večina postopoma pridobiva zaupanje tako vase kot tudi v otroka. Poznam starše, ki svojo odločitev, da bodo šolali na domu, označujejo kot eno najboljših odločitev, ki so jih sprejeli v življenju.

Glede strahu pred odzivi okolice pa naj rečem tole. Res starši pogosto naletijo na negativen odziv okolice, vendar sčasoma, ko ljudje vidijo, kakšne pozitivne vplive ima šolanje na domu na otroka, ko spoznajo, da je otrok učno uspešen, da ni asocialen in »čuden«, ampak čisto normalen otrok, se večina omehča in zavzame vsaj nevtralno držo do šolanja na domu.


Knjigo Mateje de Laat Kam pa ti hodiš v šolo? lahko kupite v spletni trgovini Iskreni.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja