Šola ne uči

Thumbnail

Otroka vpišemo v šolo, da bi se tam naučil številnih znanj, ki jih bo kasneje v življenju potreboval. Pa vendar rezultati učenja niso takšni, kot bi jih pričakovali. Zakaj se v šoli ne učimo, pa v nadaljevanju ….

Naši možgani in naša duša so najbolj svobodne stvari v vesolju. Naše telo lahko živi v verigah, vendar naš razum tega ne more.

Albert Einstein je dejal: V resnici je pravi čudež, da moderne metode poučevanja niso še povsem zadušile radovednosti in vedoželjnosti malih glav, ki poleg stimulacije potrebujejo predvsem svobodo. Velika napaka je v miselnosti, da lahko uživanje v odkrivanju in raziskovanju spodbudimo s prisilo in občutkom dolžnosti.

S prisilo in občutkom dolžnosti ne moremo spodbuditi učenja. V šoli pa učenje preprečujejo še: strah pred slabimi ocenami, premalo zaupanja v svoje sposobnosti zaradi preteklih slabih izkušenj, neprimeren učitelj, nelogično in dolgočasno poučevanje, knjige, pomanjkanje individualne pozornosti, zatohle učilnice.

Nekatere težave šola lahko vidi in poišče rešitve: zaposlitev najboljših učiteljev, iskanje najboljše opreme in didaktičnega materiala, priprava motivacijskih pristopov… Vse to prinese nekaj dobrega in naredi šolo bolj prijazno. Vseeno pa ta prizadevanja otroka ne naredijo svobodnega. Tudi če vas opogumijo, da začnete pisati raziskavo na temo, ki vas zanima, tudi če zmanjšajo število domačih nalog, vas ne morejo opogumiti, da sledite svojemu intelektualnemu »nagonu«, razen seveda v prostem času.

Rojeni smo z ljubeznijo do učenja.

Če bi bili pri učenju vedno svobodni, bi sledili svoji naravni težnji in poskušali izvedeti čim več o stvari, ki nas zanima. Šola ne pomaga, da bi se osredotočili na tisto, kar imamo radi, saj vztraja, da enako časa posvetimo vsem predmetom. Zanimivo je, da od otrok pričakujemo, da morajo znati vse, medtem ko se odrasli dobro zavedamo, da ne moremo početi vsega.

Za učenje je izredno pomembna radovednost, ki pa uspeva le na svobodi. Radovednost pomeni, da otrok potrebuje svobodo, da se giblje okrog in raziskuje. Potrebuje svobodo pri brskanju po knjižnici, svobodo pri raziskovanju vrta, svobodo,da sam obišče živalski vrt in se npr. zadrži pri žirafah in spregleda slone, svobodo da opazuje oranje njive …

Radovednost stagnira, če ji ne dovolimo, da se »premika z lastno hitrostjo«. Pomislite kako dolgočasni so vodeni izleti v primerjavi z izleti, kjer sami tempirate, kje in koliko časa se boste zadržali.

Vsakdo se rad uči. Otrokom zato ni treba kazati, kako naj se učijo in zakaj. Saj se vendar želijo učiti in tudi vedo kako.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Poskusimo se izogniti idealizaciji

    Vse to se lepo sliši, vendar prestavlja samo eno plat zgodbe, in zato vsebini članka ni popolnoma za verjeti.
    Otrok se rodi z genskimi dispozicijami, ki se razvijajo v okviru družbe (al pa ne – nikoli ne razvijemo vsega in v polni meri) in že od rojstva naprej se uči od drugih, predvsem pa od svojih staršev. Nima sam dispozicije, da se nauči govora, jezika, hoje po dveh, vrednot, načinov funkcioniranja, pravil in nenazadnje tudi, da pridobi znanje. Živali se iz lastnih dispozicij za razvoj same razvijejo in so zmožne preživeti, človek pa rabi spodbude iz okolja – pač v primerni obliki. Vsekakor pa brez omejevanja in truda ni učenja. Če bi lahko, bi samo uživali, se ne potrudili za nič, tako bi ostali na ravni živali (glejte primere divjih otrok ali po ang. feral children, npr: [url]http://www.youtube.com/watch?v=ljVd6XS-J0s%5B/url]). Učenje ni prijetno opravilo, vendar pa nujno za razvoj vsakega človeka. Zato preden verjamete članku, pomislite s svojo glavo, da bi taka vzgoja in izobraževanje (če bi temu sploh še lahko rekli izobraževanje) brez omejevanja oblikovala posameznika, ki je nesamostojen, nekritičen, narcisističen. Jaz pa verjamem, da za svoje otroke želite, da so samostojni in z zdravimi vrednotami. Moje stališče torej je, da ne nasedajte besedam, ki se lepo slišijo, vendar vodijo v napačno smer. To je znano že od 18. stoletja naprej, vendar je želja po tem, da bi dali otrokom vse, češ da bodo le tako srečni, pripeljala do permisivne vzgoje, kjer ne postavljamo mej jasno in dosledno, da ne bi otroku prizadejali frustracije. Tako so mnogi otroci danes razvajeni in hočejo vse takoj, nezmožni, da bi svoj užitek odložili na poznejši čas, se niso navajeni več potruditi za to, kar hočejo (ne pravim vsi, mnogi pa). Tudi v šoli je postavljanje mej nujno, sicer bi vsak delal, kar bi želel, to bi pripeljalo do nereda, v neredu pa se nihče ne bi naučil ničesar. Ali naj torej šole kar ukinemo? Če želimo pridobiti znanje, razviti svoje mišljenje na čimvišjo raven, pač moramo žrtvovati svoj čas, se koncentrirati, biti potrpežljivi, vztrajni, iskati smisel v snovi, k ise jo učimo… Toliko o šolskem učenju.
    Na drugi strani pa bi bila res na mestu debata o neustreznih učnih metodah s strani učitelja in napačno zastavljenim poukom, ki včasih brez pravega vzroka obremeni učenca, čeprav to ni bistveno pripomoglo k njegovemu razvoju. Vsak se je že kdaj srečal z ‘nesposobnimi’ profesorji. Vendar pa si upam trditi, da najbolj pozitivno ostanejo v spominu in najbolj cenimo tiste profesorje, ki so bili strogi in so od nas veliko zahtevali ter obenem bili pravični, ker smo se takrat največ naučili. Če učitelj ne bi postavil visokih zahtev, bi pač lenarili, ali pa dosegli veliko manj.

  2. dodatek

    Na drugi strani pa bi bila res na mestu debata o neustreznih učnih metodah s strani učitelja in napačno zastavljenim poukom, ki včasih brez pravega vzroka obremeni učenca, čeprav to ni bistveno pripomoglo k njegovemu razvoju. Vsak se je že kdaj srečal z ‘nesposobnimi’ profesorji. Vendar pa si upam trditi, da najbolj pozitivno ostanejo v spominu in najbolj cenimo tiste profesorje, ki so bili strogi in so od nas veliko zahtevali ter obenem bili pravični, ker smo se takrat največ naučili. Če učitelj ne bi postavil visokih zahtev, bi pač lenarili, ali pa dosegli veliko manj.

  3. Tiha želja saj to drži, ampak tu je omenjeno, da otroka ne “moreš” prisiliti k učenju, kar dela šola. Rabi vzpodbudo, ampak tako da se prilagodi njemu in njegovim potrebam, ne pa, da se mora otrok prilagoditi učnemu načrtu. Če otroka zelo zanima tehnika, bi mu morali omogočiti, da se tehniki posveti v večji meri, pač toliko kot ga zanima, ne pa da mu omejujemo in ga filamo s podrobnostmi iz tisoč drugih področjih, ki jih nikoli ne bo rabil.

  4. Jaz pa se ne morem strinjat s tabo Tiha želja! Članka nikakor ne moreš razumet tako, da primerjaš otroke, ki se svobodno učijo znotraj družbe z otroci, ki so bili zaradi takih in drugačnih razlogov izolirani od drugih ljudi. Avtorica ni nikjer navedla da otroke pustimo prepuščene same sebi. Mogoče bi bilo fino, da bi tisti del o svobodnem učenju še malo poglobljeno razložila, da bi se bolj razumelo kako je to mišljeno.

    Jaz mislim, da naše šole nikakor ne učijo oziroma usposabljajo otrok za življenje – niso samostojni, ne razmišljajo kritično,…

    Res je, da otroci potrebujejo meje. Ampak prav tako jaz ne bi potegnila povezave med svobodnim učenjem in permisivno vzgojo – kajti otroku ničesar ne damo brez truda, ampak se mora zelo potruditi da nekaj dobi oziroma spozna. Torej je veliko bolj prizadeven, vztrajen pa tudi nauči se procesa raziskovanja. Razlika je velika – ali ti nekdo pove dejstvo in se ga naučiš na pamet, ali sam spoznaš določeno stvar?

    Otroci se iz umetnih situacij, med tem ko sedijo in so neaktivni, ko se dolgočasijo in ne vidijo smisla v tem kar jim učitelj govori – ne učijo. Oziroma se nadrilajo nekaj zato ker morajo dobit dobro oceno, kar ni prava motivacija.

    V rusiji obstaja rodovna šola M.P. Ščetinina, kjer se otroci učijo na svoboden način.
    http://www.pozitivke.net/article.php/Rodovna_Sola_Utrinki_Vzgled_Ucenje

    Če koga zanima še kaj več je v tej diplomski opisano – http://www.pedagogika-andragogika.com/files/diplome/2009/2009-kastelic-…

  5. V neredu se tudi nihče ne počuti dobro. Način kjer vsak dela, kar hoče – kar ga zanima, so poskusili na Summmerhillu. Lahko funkcionira, lahko ne, odvisno od posameznika. Se pa strinjam s Tiho željo.

    V družbi, ne le naši, v katerikoli, ni popolne svobode posameznika, ampak se mora le-ta prilagoditi v smislu “moja svoboda s konča tam, kjer se začne tvoja svoboda.” Drugače je kaos in veliko individualističnih, egoističnih posameznikov. Tako pa ne moremo funkcionirati. Zanimivo je, da članek ne da alternative šoli… Je nimate??? Mislim, da se doma, v vrtcu, v šoli ljudje naučimo tudi socializacije, vztrajnosti, potrpežljivosti, poslušnosti… Veliko lepih manir. Seveda so tudi slabe strani šole in vedno je potrebno iskati izboljšave, a reči, da je vse le slabo, da naj vse kar črtamo, je pretirano in rahlo otročje. Veste, ga. Maja V., niste vsega znanja požrli, čeprav gotovo marsikaj veste. Sistem, ki se je izoblikoval gotovo ni 100% najboljši, a ga je snovalo veliko ljudi desetletja. Reči: vse je slabo, jaz vem več kot vsi vi skupaj je rahlo narcisistično, ne?

  6. Če se otroci učijo le tisto, kar jih zanima, ne dobijo razgledanosti, ampak ostanejo omejeni. Tak sistem imajo v ZDA in proizvajajo budale. Sorči, ampak je res. Vsak je specialist za tisto, kar ga zanima, o drugih stvareh nima pojma. Tako ne vedo niti, kje je Kanada, npr.

    Če torej nekoga telovadba ne zanima, ga ne spodbujamo, da naj se giba? Naj bo debel in ima težave s srcem, žilami, pritiskom, sladkorno…? Če ga ne zanima angleščina naj ostane vedno le na domačih tleh, ker se v tujini ne bo znal sporazumevati? Če ga ne zanima zgodovina, naj ne pozna korenin svoje civilizacije? Če ga ne zanima slovenščina naj pač govori kot petletnik, ker se ne bo znal izražati? Če ga ne zanima matematika naj pustimo, da ga bo vsaka prodajalka lahko okrog obrnila in ogojufala, ker ne bo vedel, koliko drobiža naj mu vrne? In še bi lahko naštevala. Pri nas se otroke spodbuja, da o vsaki stvari vedo vsaj nekaj. Če pa učitelji učijo na dolgočasen način je pa to odvisno od posameznika. Lahko je pouk zanimiv, lahko dolgočasen. Vsi smo doživeli eno in drugo, torej sta možni obe varianti.

    Mislim pa, da so straši zdaj na splošno ful preveč zahtevni do učiteljev in [b]čist[/b] premalo zahtevni do sebe in do svojih otrok. Me prav zanima, vi, ki ste vsi ful pametni kako bi morali to in ono, če bi vas dali v razred, kako bi delali. Polna usta lepih besed imate, nimate pa pojma, kako je “on the field”. Preden govorite, se izkažite!! Drugače vaše besede nimajo nobene vrednosti.

    1. [email protected]
      Jasna, se popolnoma strinjam s tabo. Moja ta sterejša je ful nadarjena in nima nobenih problemov razen z zdolgočasenostjo pri pouku. Pa veeno jo šola usposablja za prihodnost. Ko bo prišla v službo ali imela svoj s.p. tisti s katerimi bo morala sodelovati, če bo hotela preživeti, se bodo požvižgali na njeno nadarjenost ne pa tudi na njeno socialno vedenje in priljudnost (mislim, na sposobnost kontaktiranja in komuniciranja z drugimi). Vzpodbudila me je tvoja pripomba glede telovadbe. Ni je marala in v prvem razredu je enkrat prišla domov, da naj jo iz telovadbe izpišem, ker je to za njo preveč napoorno. Amapak ker razumem stališče in položaj učitelja, sem bila ves čas nekje na sredi med njo (sem jo razumela, da ji je to zoprno, saj je bilo tudi meni) in na strani učiteljice in “sistema” (to je potrebno za celovit razvoj). Danes, ko je v sedmem razredu je pa zadovoljna in tudi uspešna pri telovadbi, učiteljica pa pove, da si ful prizadeva, da sicer ni telesno toliko spretna, ampak to njeno prizadevanje ima razlog, da je ocena 5. Njeno telesno nespretnost učiteljica razume in jo ustrezno prepoznava in ima za njo razumevanje, če pa bi še jaz “udarila” po učiteljici doma, si ne upam predstavljati posledic. Pogosto starši rušimo šolo čisto po nepotrebnem. Saj se tudi jaz ne strinjam z vsem kar tam počno, toda z lepim se tudi tam da kaj spremeniti in z vztrajnostjo tudi. Pa razumeti, da smo vsi del večjega sistema. Hvala, da si prebrala. Martina

  7. Hm, zanimivo razmišljanje – mi je dalo misliti. Po eni strani se mi zdi, da to zelo dobro funkcionira v pbdobju vrtca – takrat so otroci precej svobodni in se učijo tistega, kar jim je trenutno pomembno.

    Nekako si pa ne predstavljam tega načina v srednji šoli – predvsem zato, ker se takrat “naravna želja” po učenju precej zmanjša (puberteta in podobne zadeve, so pomembne čisto druge stvari 🙂 ).

    Po drugi strani: če bi v službi počela samo tisto, kar me zanima (in moja služba je glede tega zelo fleksibilna; predvsem počnem tisto, kar me zanima 😉 ) ne bi nikoli naredila tstega, kar mi ni preveč v veselje…

  8. [i]Rabi vzpodbudo, ampak tako da se prilagodi
    njemu in njegovim potrebam, ne pa, da se mora otrok prilagoditi učnemu načrtu.[/i]

    Ja? Lina, delaš kot učiteljica? Jaz ja. Me zanima kako dolgo bi ti učni načrt prilagajala posamezniku. Lepo se sliši, a je v praksi neizvedljivo. Učitelji in učiteljice imamo tudi družine. Ne moremo 24/7 delati le za šolo, zato da bo vse prilagojeno posamezniku. Tako pač ne gre. Zato so tu starši, ki naj bi otroku nudili kar mu šola ne more. Šola je le osnova teoretičnega znanja, tudi praktičnega, a manj, dom je nadgradnja – praksa in utrjevanje. Velikokrat pa doživim, da starši od nas, učiteljev, zahtevajo ogromno, sami pa ne aredijo nič. V bistvu ponavadi zahtevajo ravno tisti, ki sami ne naredijo nič. Tisti, ki se veliko ukvarjajo z otrokom, so raje tiho, ker vedo, kako zahtevno je to.
    Ena mama mi je dejansko rekla, da pričakuje, da bomo mi vzgajali in učili njenega otroka, ker ona za to nima časa. ????

  9. [i]in ga filamo s
    podrobnostmi iz tisoč drugih področjih, ki jih nikoli ne bo rabil.[/i]

    Samo še ena misel se mi je utrnila ob tem: jaz sem pozabila skoraj vso srednješolsko zgodovino – me ni zanimala in pika. Ampak če se tega (takrat) ne bi naučila, mi ne bi ostali v spominu vsaj osnovni koncepti, ki jih porebujem, da si sploh lahko predstavljam stvari iz zgodvinske perspektive.

    Verjamem, da se veliko otrok ne bi lotilo matematike (razen tiste osnovne, seštevanje/odštevanje/množenje/deljenje), pa fizike in kemije; ampak to so koncepti, ki ostanejo. Ja, ni problema, če zdaj ne znaš integrirati ene osnovne funkcije – ampak samo zavedanje, kaj je integral in kaj to pomeni, pa pomaga pri razumenvanju kompleksnih idej in konceptov.

  10. tezko je verjet v zeljo po učenju

    Živjo!

    Opazam, da generacije ki smo rastle v tradicionalnem režimu, si tezko predstavljamo da se kdo uči ker ga nekaj zanima…ker tega se pravzaprav ni treba učit…to si zapomniš…

    je pa gotovo treba neko strukturo in ne da vsak dela kar hoče.
    To je velikokrat ena “floskila”…jasno da z anrhijo nikamor ne pridemo…da pa lahko spoštovanje izhaja iz svobode…hm je pa tezko verjet ce tega ne doživiš…

    pa gotovo je še nekaj: ni prepovedano otroka motivirat za stvari ki ga same po sbei ne rpivlačijo, s tem ne rkšiš njegove zelje po raziskovanju , jo le podpihuješ…

    še veliko se moramo naučiti o svobodi in odgovornosti, da bomo alhko razumeli tale članek…

  11. in se vprašanja za skeptike

    Zanima me koliko osnovnošolske in srednje šolske matematike se obvaldate, ap kemije, fizike… ki ste se je naučili “pod prisilo”? Jaz zelo malo…(pa sem bila baje med boljšimi učenci) :X

  12. katja, ampak koliko srednješolske matematike/fizike/kemije bi se pa naučila, če ne bi bila pod prisilo? In mogoče se ti zdi, da “se nisi nič naučila”, ampak osnovni koncepti pa ostanejo… zagotovo.

    Meni se zdi zgrešen cel koncept učenja: da je to takrat, ko si nekaj zapomniš. Ja, nekaj stvari si je že treba zapomniti, ampak živimo v dobi informacij, v dobi interneta – predvsem je pomembno najti tiste informacije, ki si jih nisi zapomnil 🙂

  13. katja, boljše vprašanje je morda, koliko poznamo slovensko in svetovno zgodovino/ geografijo ali če znamo po koncu šolanja sploh še postavljati vejice … Ali po koncu šolanja znamo izpolniti obrazce ali spisati pritožbo na narobe izračunano dohodnino, pa morda še – ali vemo, kako nam kdo zaračunava obresti … Vse to so stvari, ki naj bi se jih naučili v šoli in ki so tam zato, da bi bili kot odrasli vsaj približno razgledani, neodvisno od naših konkretnih potreb po uporabi teh znanj.

  14. Zgoraj je Tamala omenila rodovno šolo v Rusiji. Jaz sem si malo prebral in videl, da imajo zelo dobre rezultate. Mogoče si bi lahko tisti, ki trdite da so naše šole OK prebrali vsaj delček, da boste vedeli po čem pljuvate.
    Seveda nihče ne govori o popolni svobodi in anarhiji – vedno se poišče skrajno nasprotje. Samo malo več samoiniciativnosti, svobodnega izbiranja. KO se sam nekaj naučiš, povežeš, uporabiš v praksi – potem je to trajno znanje. In tukaj v šolah so odrasli učitelji, bolj kot vzorniki in svetovalci. In zadeva funkcionira. Naše šole pa dejansko poneumljajo otroke, jih vkalupljajo in naredijo iz njih primerne potrošnike in državljane – kar je tudi namen – zato pa jih država podpira a ne? Če bi vsi razmišljali s svojo glavo – uf, ne bi bilo fino.

      1. JA starši so vedno najbolj odgovorni. ŽAl pa je družba narejena tako, da morajo mamice otroke stare niti eno leto pustiti v vrtcu kjer jih že dobi v roke sistem. Potem se to nadaljuje in jih masirajo povsod. Starši imajo zelo fajn delovnike in otrok skoraj ne vidijo. Vzgajajo dandanes šole in mediji. ŽAL! Nekateri starši si žal tudi ne morejo privoščit krajših delovnikov ali podobnih kolobocij ker so na robu preživetja in se borijo za vsak cent. Je res vsa odgovornost na njih? Ali je družba spretno izmaknila otroke čim bolj zgodaj in jih začela oblikovati po svoje – kdo namreč potrebuje ljudi ki razmišljajo po svoje? Ti so za državo najbolj nevarni.
        In jaz osebno nimam nič pri tej družbi,jo samo kritiziram in živim drugače – sem jo jaz ustvaril? Oblikoval? Ali sem pač vržen noter in moram živet po predpisih ki so si jih zamislili? Lahko kaj spremenim? Kajti če bi bilo po moje bi bilo zelooooo drugače.

  15. Hja, Ko je Einstein hodil v šolo, še ni bilo permisije v šolah, takrat so jih tepli. :whistle:

    Pa kakšen vir, link, raziskava? (spet)

    1. Pa eni res ne znate brat. To o čemer se govori je daleč od permisivne vzgoje!! In ko že omenjaš Einsteina bi lahko tudi kakšen njegov citat navedla ker je imel veliko za povedat proti določenim stvarem – tudi šoli med drugim. Sicer je pa bil itak označen kot neumen dolgo časa kot veš?

      1. No, anonimnež, podpiši se, da vem, čigav si. Einstein je hodil v šolo pred več kot 100 leti, zato o modernih šolskih pristopih ni mogel ničesar vedeti. A ne ?
        Naša šola je permisivna, na zelo agresiven način. Smo prava podpora staršem, ki vzgajajo v tej smeri. V šoli iz otrok naredimo cepce, nezainteresirane, nesamostojne, odvisnike.

        Ta Majin prispevek sem dojela kot kritiko današnjega šolstva. In se z njo zelo strinjam. Poznam sistem, zelo od blizu. Ne poda pa članek rešitev, možnosti, alternative. To me moti. Če nekam pokažeš s prstom, povej alternativo. Sicer je to neosnovano kritiziranje…. in nihče te ne jemlje resno. Gostilniška debata. Na žalost.

  16. A da ne dela potrošnikov?! ZAdnjič je moj sin iz šole prinesel strokovno knjižico ki naj bi bila staršem in otrokom pomoč v soočanju s pubertetniškimi težavami.

    Znojenje – naj uporabljajo deodorante ali še bolje antiperspirante saj teli celo zavirajo znojenje

    Lasišče – head and shoulders preprečuje nastanek prhljaja

    Menstruacija – katere vložke always izbrati za kakšen dan mestruacije – in seveda opis kapjic in različnih proizvodov tega podjetja.

    In tako dalje. Meni se zdi to zelo sporno in ustvarja potrošnike! Poleg tega točno določene produkte promovirajo.

    Mediji in vsi ki kaj prodajajo točno vedo da morajo prodret tudi v učbenike, slikanice, poučne zloženke – skratka povsod kjer le lahko naredijo kaj zase.

    1. OMG, Kr en, a ti to resno? Upam, da ste starši odreagirali.

      Starši smo pa vseeno tisti, ki to nakupovanje omogočimo ali pa ne. Če mi zagrabimo ponudbo, smo odgovorni.

  17. Z poanto članka se 100% strinjam. Kar ošpice dobim, ko nekdo začne govoriti, da so američani budale – le zakaj potem uporaljate Windowse, Apple itd… ko pa so vse to pogruntali američani? Imam kolegico, ki je prakitčno vse šolstvo dala v ZDA skozi in je daleč pred vsemi nami. Ljudje ne potrebujemo kataloga podatkov v glavi. Razgledanost? Hja težko očitaš človeku, ki razvija svoje potenciale in si za ragledanost pač vzame manj časa in preuči strnjeno bistvene fakte.

    Mislim, da prihaa čas, ko si lahko priznamo, da je naš šolski sistem slab! Ne zatiskajmo si oči. Če se lahko uprejo ljudje Mubaraku ne vidim zakaj ne bi ljudje pogledali predse in si priznali, da je šolski sistem, ki se ga gremo zgrešen. Za moje pojme zato, da se lahko ljudstvu vlada po svoje, da se lahko libaralizira ljudi, da lahko homoseksualci “posegajo” v spolno usmerjenost in še bi lahko naštevala.

  18. Dejstvo je, da Američani niso razgledani. Dejstvo je, da ne vedo več od nas. Večkrat sem že govorila z ljudmi, ki so bili na strokovnih izobraževanjih, ki so jih pripravili Američani. Pravijo, da ne povedo nič novega, da smo vse te stvari mi že pred leti “pogruntali”. Toliko o tem.

    Kr en, deodorante potrebujemo. Saj nočeš, da bi se v šoli norčevali iz tvojega otroka, ker smrdi? Vsekakor ni ok, da bi delali reklamo za en določen deodorant, sploh pa ne za antiper., ker so ful škodljivi. Zato smo tu starši, da otrokom pomagamo izbrati izmed vse poplave informacij.
    Vložke pa tudi rabimo. To ni potrošništvo, to pomeni biti ženska. :woohoo:
    So pa Always škodljivi zaradi vseh parfumov in kemikalij in so vsekakor boljši organski vložki kot npr. Masmi ali Viriana organic. V tem primeru sem jaz bolj za podpiranje slovesnkih firm. Naj imajo naši delo!

    1. Ja vem da otroci potrebujejo deodorante – obstajajo tudi taki neškodljivi in ravno tako dobri. Ampak v knjižici se je favoriziral antipespirant ki je dokazano zelo škodljiv.

      Tudi vložki so poterbni – ampak če napišeš zraven katere Always izbrati je to reklama za določeno podjetje (ki je spet sporno za moje pojme)kar vsekakor ni ok.
      Enako velja za reklamiranje točno določenega šampona.

      Mene ne moti to da otrokom povejo kaj je menstruacija in potenje in podobno. Moti me da jim tudi tam skušajo prodat točno določen izdelek. Težko je mladim dopovedat da je nekaj slabo če se pa povsod tako lepo govori o tem. Tudi v šoli!! In jaz sem s svojimi predebatiral vse reklame o Old spice in podobnih zadevah – ko so prišli iz šole so mi pa servirali – VIDIŠ TUDI V ŠOLI SO REKLI DA JE TO NAJBOLJŠE ZA NAS!

      In kot veš vrstniki in družba na splošno v puberteti pridobiva na moči in starši lahko le upamo da smo dovolj naredili do takrat da se bodo naši mladci znali vračat k nam po kakšen “staromoden” nasvet.

      In še to – govorijo jim o vsem – o švicanju in o menstruaciji, mokrih sanjah. O tem kaj se dejansko dogaja v telesu npr. pri deklicah pa še učitelji ne vejo dovolj da bi komu povedali. Važno da jim na koncu povedo še da obstajajo kondomi in tabletke, pa so svojo vzgojno nalogo opravili.

      Ker šola je baje VZGOJNO izobraževalna institucija.

  19. Ne, je izobraževalno-vzgojna. S tem, da so vzgojno komponento hoteli čisto izbrisati. Kar je kretenizem, jasno. Vsak človek vzgaja. Tudi, če ne naredi nič, vzgaja. Torej se vzgojni komponenti ne da izognit.

    Ja, res je žalostno, da večina ljudi ve vse načine in položaje za spolne odnose, ne vedo pa popolnoma nič o svojem telesu. Tudi odrasli, ne le najstniki. :dry:

    Reklamiranje izdelkov v šoli je popolnoma mimo, prav tako kot je mimo reklamiranje načina življenja – homoseksualci. :s

  20. Potem pa doma učite otroke, če že tako trapasto razmišljate. Šola je za otroka najboljše.Tam spozna prijatelje in se uči za življenje. Kaj pa doma. Gledal bo zagrenjene starše, ki se pritožujejo čez šolski sistem. Katastrofa.

    1. Lahko bi malo bolj definiral kaj je trapasto po tvoje?
      Šola bi lahko bila boljša, dokler pa kot ovce sledimo sistemu (drugod je isto – v politiki, potrošništvu,…) bo tako kot je. Najlažje je rečt – to tako je, najboljše za otroke, bolje kot doma. KAr pa ne naredi šole niti malo boljše kot je.

  21. [quote=robi]Potem pa doma učite otroke, če že tako trapasto razmišljate.[/quote]

    Ja, saj jih načeloma lahko. V ZDA je to čisto normalna praksa in izbira staršev. Se ti to zdi problematično?

  22. Učenje doma je ravno odgovor na krizo šolstva. t.i. home schooling je možen v večini držav, me drugim tudi pri nas. Najbližja (fizično) šola skrbi za redno preveranje otrok, ki se učijo na domu (tako jim načeloma nič ne manjka tudi po državnem merilu), starši pa poskrbijo, da se otrok dejansko nauči veliko več za življenje potrebnega.

    Čeprav sem sam osebno proti učenju preveč stvari na pamet pa se mi zdi vseeno smisleno da se otroci učijo tudi tiste predmete, ki jih ne 100% zanimajo – pomembno se mi zdi, da jih s takimi predmeti ne mučimo preko njhovih meja. Prav zato se mi zdi (za tiste starše, ki so za to sposobni) najbolj idealen prav home schooling, saj otroku prav nič ne manjka kar imajo drugi – ima pa veliko veliko več od “šolanja”.

  23. Ali je še v čem drugem point home schoolinga, razen v drugačnem poteku in načinu socializacije?
    Nenazadnje morajo otroci ravno tako doseči [b]enake cilje[/b], kot tisti, ki redno obiskujejo šolo. Torej se morajo ravno tako učiti npr. kemijo, čeprav jim ne sede.
    Tudi, če bi otroka šolala doma, bi moral znati odgovoriti na naslednje vprašanje pri naravoslovju za 4.r, tema je promet in vozila: [u]Od česa se odriva gibljivi del pri notranjem pogonu?[/u] :s

  24. [i]saj otroku prav nič
    ne manjka kar imajo drugi – ima pa veliko veliko več od “šolanja”.[/i]

    Mu pa manjka pomemben del socializacije, prijateljev, dogodkov v šoli, ki so zabavni, klepet med odmorom, šola v naravi, ekskurzije, izleti, športni in kulturni dnevi s prijatelji. Vse to lahko dela s starši, a ni isto. Starši so starši, prijatelji pa prijatelji. In tudi te rabi. In rabi z njimi doživljati določene stvari.

  25. Petja toplo priporočam kakšno literaturo o home schoolingu, kjer boš hitro spoznala, da le to vključuje veliko več socializacije kot jo uspe dati \\\”tipična šola\\\”. Šole v naravi pa so v okviru home-schoolinga ponavadi celo pogostejše, če se le živi v \\\”neurbanem okolju\\\” – kar Slovenija v 95% je.

    Viktorija, tisti cilji, ki so preverljiv s strani države so enaki – obstajajo pa tudi številni cilji, ki si jih starši določijo glede na posameznega otroka. Sedaj nimam pri sebi statističnega podatka ampak če me spomin ne vara, se v okviru home-schoolinga otrok nauči v roku ene ure enako kot v šoli v treh urah… zato verjemi, da je za dodatne cilje dejansko možnost.

    Primer… o veri se lahko učiš ure in ure, če se je ne boš \”učil\” skozi prakso ti nič ne pomaga. O biologiji se lahko napiflaš na pamet tričetrt, če ne boš v gozdu doživel interakcije \\\”živega primera\\\” z teorijo ti ostane na dolgi rok bolj malo.

    Tako v ZDA kot v Sloveniji sem se srečal z otroki, ki so se izobraževali doma in so za moje pojme nadpovprečno socializirani in \”naučeni\”… tako, da… Seveda ni pa to za vsakega (starša)- verjetno res veliko staršev izobraževanja ne bi vzelo resno. Menim pa, da je home-schooling primeren za čisto vsakega otroka, ko bi le imel starša, ki bi si zanj vzel čas.

  26. Se strinjam z vsem napisanim Igor!

    Petja ko jaz gledam otroke v naših šolah žal ne vidim kaj dosti opisane socializacije. Čepijo vsak v svojem kotu, vsak ima svoj telefon, popoldne visijo na računalnikih. Jaz mojega tamalega ves čas spodbujam naj gre ven, ampak kaj naj pa zunaj počne ker nikjer nikogar ni. Vsi imajo popoldanske aktivnosti ali pa so pred Tvjem ali računalnikom. To je socializacija v katero trenutno gremo.

    Na gimnazijskem roditeljskem sestanku nam je učiteljica povedala sledeče – da z dijaki nimajo več toliko vzgojnih težav, da ne klepetajo, sedijo pri urah. AMpak jih tam ni! Rekla je da so tam samo fizična telesa, njih pa ni. In da je bilo včasih malo bolj težavno vzdrževat red in disciplino, ampak so bili pa dijaki živi.

  27. Ja, je res. Ampak za to ni kriva šola. Ne mečimo si peska v oči. Starši že od zgodnjega otroštva otrokom za “zamotit” dajo risanke in to po več ur na dan. Z njimi se ne igrajo več. Nič čudnega, da nič drugega ne poznajo. Nič čudnega, da se tako obnašajo.

    Poznam pa družino, ki otrokom niso veliko pustili gledat tv, ampak so z njimi skupaj risali, ustvarjali, hodili ven na sprehode, v gledališče…. Ti otroci niso odvisni od tv-ja, v očeh imajo iskre, polni so življenja. In tega dandanes ne vidimo več pogosto. Ampak se da. Začeti pa moramo pri sebi, ne pa krivit vseh drugih. Oki doki?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja