Odvajanje od plenic po Montessorijino

Odvajanje od plenic se najlaže izvede s pripravo, ki se začne veliko pred tem, ko je otrok dejansko pripravljen.

Že od rojstva dalje se priporoča uporaba plenic iz naravnih materialov. Naraven bombaž je prijazen do dojenčkove nežne kože. Kot pripravo na kasnejše odvajanje od plenic , lahko otroci enostavno občutijo, da so mokri in odkrijejo vzrok in učinek lulanja ter posledičnega občutka vlažnosti. To je prvi korak, ki pomaga dojenčka pripraviti na življenje brez plenic, ko bo za to razvojno dozorel.

Okoli starosti dvanajstih mesecev otroke pogosto zanima vse, kar se dogaja v kopalnici. Hočejo raziskovati, se igrati z vodo v stranišču in vztrajno sledijo staršem, ko gredo ti v kopalnico. To so prvi znaki otrokovega interesa za navajanje na kahlico.

Pri starosti petnajst mesecev otroci pogosto kažejo interes za nošenje spodnjic. Mnoge povsem očara proces oblačenja in slačenja, tako da se sami slečejo, ko to najmanj pričakujete. Nič neobičajnega za otroke te starosti ni, da si poskušajo obleči spodnjice svojih starejših bratov ali sester ali staršev. Kar lahko na prvi pogled zgleda zgolj ljubko vedenje ali pa vedenje, s katerim želi malček pritegniti pozornost, je to verjetno le še en pokazatelj, da je otrok postal radoveden glede navajanja na kahlico.

Med trinajstim in petnajstim mesecem mnogi otroci želijo sedeti na stranišču ali kahlici in posnemati starše, brate in sestre pri uporabi stranišča, čeprav verjetno še ne zmorejo nadzorovati svojega mehurja ali črevesa. Na tej točki starši lahko enostavno začnejo z uvajanjem v celotno rutino: slačenje hlačk, pravilno sedenje na kahlici ali WC školjki, brisanje ritke, oblačenje hlačk, umivanje rok. Večina otrok bo z lahkoto obvladala takšno rutino, tako kot se mimogrede naučijo številnih praktičnih življenjskih veščin.

Malčkovo očaranje nad straniščem nekatere starše pripelje do tega, da trdno zapirajo in zaklepajo vrata stranišča v strahu, da bi najmlajši med igro na stranišču padli in se celo utopili. To daje otroku sporočilo, da sta kopalnica in stranišče prepovedani območji. Stranišče jih lahko preprosto privlači kot vir igre z vodo. Bolje je, da se jim omogoči dostop do vode na drug primernejši način, kot je npr. plitev bazenček z vodo ali nizek umivalnik.

Pustite otrokom, da eksperimentirajo s splakovanjem stranišča, in ko boste imeli občutek, da jih zanima lastno telo, jim razložite telesne funkcije. Na njihova vprašanja odgovarjajte z jasnimi in iskrenimi odgovori, primernimi njihovi stopnji razumevanja. “Vsi kakamo. To je normalno. Na ta način naše telo izloči tisti del hrane, ki je ne potrebuje.”

Mielinizacija je proces, pri kateri pride do prekritja živčnih vlaken z maščobno snovjo, mielinom, kar pospešuje prenos živčnih impulzov od celice do celice. Ko živčni sistem postaja vedno bolj prefinjen, narašča malčkova koordinacija gibov, ki postajajo vedno bolj fini in usklajeni. Ta proces deluje od glave navzdol. Dojenček je najprej sposoben nadzirati svojo glavo, nato roke in trup, ter šele na koncu noge in stopala. Iz naključnega gibanja glave, rok in nog, dojenček postopoma dobi sposobnost zavestnih gibov in nadzora nad njimi. Ko živčne celice postanejo mielinizirane, otrok pridobi nadzor nad številnimi mišicami v telesu, tudi nad tistimi, ki nadzorujejo mehur in črevesje. Teoretično te mišice postanejo mielinizirane pred mišicami nog.

Okoli osemnajstega meseca otrok vstopi v občutljivo obdobje, v katerem lahko dokaj enostavno pridobi kontrolo nad njihovim zdaj veliko bolj razvitim in dopolnjenim živčnim sistemom. Na tej stopnji ima večina otrok tako fizično sposobnost kot tudi interes za nadzor mehurja in črevesja. Če imajo možnost, da lahko čim več časa preživijo v spodnjicah namesto v plenicah, si pridobijo večjo ozaveščenost o teh telesnih funkcijah. Vpojnost plenice malčku preprečuje zaznavanje občutkov med in po uriniranju.

Če je v tem občutljivem obdobju otrok večino časa brez plenic, se bo hitro naučil prepoznati občutek, da je njegov mehur poln in je potrebno iti na stranišče. Otrok je razvil nevromuskularno sposobnost nadzora svojega telesa, ima interes za uporabo kahlice ali stranišča, in dobro napreduje pri obvladovanju posameznih korakov, ki so potrebni pri uporabi stranišča. Starši pa morate biti pripravljeni na ta postopek. Ostati morate mirni in potrpežljivi, ko se otroku ponesreči. Pripravljene imejte krpe za brisanje lužic. Hlačke naj bodo shranjene na nizkih policah, tako da jih lahko otrok z lahkoto doseže.

Večina otrok, ki pri tej starosti večino dneva preživi brez plenic, se nauči uporabe kahlice v nekaj tednih ali mesecih. Tega se naučijo iz želje po neodvisnosti, zato je to zanje samo-motivirajoč proces. Starš lahko otroka spodbuja in pripravi okolje, ki bo otroku v podporo: zagotovi dovolj spodnjih hlačk, omogoči nemoten dostop do kopalnice oz. stranišča, otroku dovoli, da razišče stranišče in se igra z vodo, potrpežljivo razlaga telesne funkcije, priskrbi krpe za brisanje lužic in kaže ljubeče razumevanje, ko pride do »nesreče«.

Navajanje na kahlico ni nekaj, kar bi bilo odvisno od prizadevanja staršev, pač pa je naraven proces, ki raste iz interesa otroka, želje po neodvisnosti in samospoštovanju, ter postopoma razvijajočega se živčnega sistema. “Jaz sem to naredil!” Navajanje na kahlico je otrokovo delo, ne mamino ali očetovo. Starši imajo le sekundarno in podporno vlogo. Nagrade in kaznovanje so nepotrebni in neprimerni!

To občutljivo obdobje se konča pri približno štiriindvajsetih mesecih. Ko otrok postaja starejši, je navajanje na kahlico težje, in postane bolj predmet razprave med otrokom in staršem. Boljše je otroku zagotoviti čim več neodvisnosti, mu priskrbeti dovolj spodnjih hlačk in mu odstraniti plenice. Otrok potem lahko sam osvoji to sposobnost in neodvisnost.

Vir: S. Tracy, Toileting the Montessori way