Mama doma – in težko breme na očetovih ramenih

Foto: Canva

Po rojstvu naše četrte deklice sva se z možem odločila, da po 15 letih službe ostanem doma. Odzivi so bili različni. Od odobravanja do mnenj, da sva popolnoma neodgovorna. Kako na to gledava danes?

Prednosti in slabosti

Kot še na marsikaterem področju, z leti tudi na to ne gledam več tako črno belo. To, da je mama (ali oče) v vsakem trenutku doma, na razpolago majhnemu otroku, bi moral biti standard. Vse ostale stvari so samo prilaganje in iskanje kolikor toliko zadovoljivih rešitev. Vrtci, varuške, celo babice so sicer lahko zelo dobri, še vedno pa so samo »kavin nadomestek« za starša, ki ljubeče živi skupaj z otrokom.

Resnično stanje v naši družini

Pri nas smo, razen varstva babic, ker smo jih imeli predaleč oziroma jih nimamo več, izkusili vse, kar se na tem področju izkusiti da.

Vrtci, varuške, celo babice so sicer lahko zelo dobri, še vedno pa so samo »kavin nadomestek« za starša, ki ljubeče živi skupaj z otrokom.

Zaradi moje službe so bili starejši trije otroci v varstvu, še prej jih je nekaj časa pazila neka gospa. Moja služba je trajala od nekaj ur pa vse do obdobja, ko sem delala cele dneve. Otroci so bili sicer nadpovprečno zdravi, so pa vseeno nekajkrat potrebovali domačo nego. Skoraj vedno sva si jo z možem delila vsak pol. In oba sva bila deležna neprijaznih pogledov zaradi izostankov.

Ob popoldnevih sva dirjala po otroke in razmišljala, ali bi bilo pametneje prej skuhati kosilo ali zunaj loviti ure svetlobe. Seveda so popoldneve krojili tudi urniki glasbene, verouka in skavtov. Več dejavnosti si nismo nikoli naložili.

Skoraj vsak večer, ko so otroci zaspali, pa je bilo na vrsti delo za službo. Sobote so bile zapolnjene s kupi perila, skozi katere sva se prebijala, pomočjo staršem in ostalimi najnujnejšimi opravili. Ob nedeljah smo šli na kakšen izlet, obisk, večkrat pa smo bili tudi samo doma. In mimogrede še kaj postorili.

Dovolj je

Kot se je večal moj četrti nosečniški trebuh, sem se čedalje bolj zavedala, da tako ne bo šlo več. Da takega tempa ob še enem otroku ne bova zmogla več. In da si ga tudi ne želim. Otrokom, sebi in celotni družini sem želela ponuditi več.

In tako je rasla odločitev, da se v službo ne vrnem (ki so jo nazadnje »podprli« tudi v službi, ko so me prijazno obvestili, da me po končani porodniški ne bodo več potrebovali).

Ostala sem doma. Prebrala sem milijone pravljic, otrokom kuhala bolj zdravo hrano, imela čas za ustvarjanje, igro, crkljanje in energijo za vztrajanje v vzgoji. Bila sem bolj spočita za moža in umirjena zase.

Ostala sem doma. Prebrala sem milijone pravljic, otrokom kuhala bolj zdravo hrano, imela čas za ustvarjanje, igro, crkljanje in energijo za vztrajanje v vzgoji. Bila sem bolj spočita za moža in umirjena zase. In zavedala sem se, da bi tako moralo biti od vedno in za vse.

Kaj pa mož?

Že res, da možje po naravi želijo poskrbeti za svoje ljubljene. In naš družinski oče je tak, da bi za nas v resnici tudi umrl. Zelo ga spoštujem zaradi tega in tudi otrokom privzgajam občutek hvaležnosti.

Ampak … Možje se nikoli ne morejo umakniti. Zanje ni nosečnosti in porodniških (pa vem, da znajo biti to vse prej kot »dopusti«, tudi zame so bila tisto zelo težko obdobja), ko lahko preprosto odklopiš in se bolj poglobiš vase.

Če cunje niso zložene po predalih, lahko željeno oblačilo preprosto potegneš iz kupa. Če ne uspeš skuhati kosila, si ocvreš jajce ali namažeš kruh. Če je razmetano, prestopiš, in če je prašno, zamižiš. Če pa konec meseca ni edine plače, se družinsko življenje lahko močno zakomplicira.

Breme, o katerem se skoraj ne govori

Moj mož mora za to, da nas preživlja, kar pošteno in veliko delati. Njegova plača za današnje razmere še zdaleč ni slaba.

Vendar se, če imaš doma za nahraniti, obleči in oskrbeti šest oseb, denar kar hitro porazgubi. Z denarjem moramo ravnati skrajno skrbno in preudarno, da si poleg nujnega privarčujemo še za kakšen priboljšek. Naučili smo se biti hvaležni za čisto drobna razvajanja. Ni nam tuje razmišljanje, da se da ogromno stvari narediti z lastnimi rokami in glavo.

Vseeno pa vidim, da je možu velikokrat težko. Poleg tega da se je njegov delavnik zaradi potrebe po denarju za najosnovnejše raztegnil krepko čez meje normalnega, vem, da ga frustrira, ker čuti, da je za vsako stvar, ki jo želimo kupiti, potrebno petkrat premisliti. Da je treba včasih počakati celo s popravilom kakšnega gospodinjskega stroja, ker smo ravno tisti mesec imeli še kakšen drug nepričakovani nujni strošek. Ker nama včasih na vseh koncih in krajih zmanjkuje. In ker celo zboleti ne upa. Nekaj dni bolezni namreč pomeni drugi mesec še močnejše zategovanje pasu.

Včasih se sprašujem, če ni teža, ki jo prostovoljno nosijo možje žena, ki smo samo mame, pretežka. Če žrtev na koncu ne bomo hudo preplačali.

Včasih ga sredi noči zalotim budnega in s sklenjenimi rokami …

Kaj če …

Čeprav mi mož tega nikoli ne očita, niti omeni ne, in vem, da mi je hvaležen, ker doma kaos skušam spreminjati v nekaj obvladljivega, pa mi čedalje pogosteje prihaja na misel, da bi morala k našemu družinskemu proračunu na kakšen način spet prispevati tudi jaz. Kaj če se zakomplicira z zdravjem, kaj če …

Nočem pestovati negativnih scenarijev, se pa včasih sprašujem, če ni teža, ki jo prostovoljno nosijo možje žena, ki smo samo mame, pretežka. Če žrtev na koncu ne bomo hudo preplačali.

Je vredno?

Ne vem, kako bi bilo, če ne bi bila teh zadnjih osem let doma. Ne vem, kako bi rasli otroci. Ne vem, kdo bi se toliko pogovarjal z njimi. Ne vem, kako bi bila drugače in bolj načeta tudi sama.

Vem pa, da sva v vseh letih oba dala od sebe največ, kar zmoreva in znava. Vem, da najine otroke poznam, da sem uspela z njimi sproti razreševati težave in dvome. Vem, da sva znala v vsem vrvenju ohraniti tudi prostorček in čas za naju z možem. Mislim, da sva do zdaj opravila nalogo tako, kot čutiva, da je prav.

Če je bilo zares vredno, bo enkrat odločil Bog. Do tedaj pa ga lahko samo prosiva za moč in zdravo pamet pri razločevanju dobrega od slabega, potrebnega od škodljivega. In tega, da bi nama jasno kazal vsak naslednji korak.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja