Jok novorojenčice priklical mamo nazaj v življenje

Thumbnail

Da je stik koža na kožo med mamo in novorojenčkom takoj po rojstvu nadvse pomemben, je dobro znano. A običajno si predstavljamo, da iz tega stika največ pridobi dojenček. Pisali smo že recimo o primeru nedonošenčka, ki je bil po porodu že razglašene za mrtvega, a se je po dveh urah na maminih prsih začel ponovno odzivati in je »oživel«.

Sedaj pa iz ZDA prihaja ravno obraten primer – ko je dojenček ob njenem telesu priklical svojo mamo nazaj v življenje.

Iz velikega veselja v velik strah 

Shelly Cawley iz ZDA se je septembra lani, pri svojih 23 letih, nadvse veselila prihajajočega otroka. Porod pa ni tekel tako, kot bi si z možem želela, in končal se je z urgentnim carskim rezom zaradi preeklampsije in sindroma HELLP. A tu zapletov še ni bilo konec.

Deklica Rylan se je sicer rodila zdrava in očka jo je takoj dobil v naročje, strdek v mamini krvi pa je med operacijo povzročil pljučno embolijo, zaradi česar je Shelly padla v komo. V pljučih je imela veliko tekočine, v možganih premalo kiska, njenega krvnega pritiska niso mogli dvigniti in kazalo je, kot da se je prenehala boriti.

Kot se spominja njen mož Jeremy, je vse skupaj kazalo zelo slabo: »Zdravniki so naredili vse, kar so mogli. V tistem trenutku so bili prepričani, da jo bodo izgubili.« V njem je divjal strašen vihar občutkov: »Najprej sem bil tako neverjetno vznemirjen in navdušen, ker se mi je rodil otrok … v naslednjem trenutku pa sem že bil prepričan, da se bom moral v nekaj urah za vedno posloviti od žene. Bil sem popolnoma odrevenel

Shelly se spominja le trenutkov tik pred carskim rezom: »Jasno se spomnim, kako sem ležala na nosilih, ko so me peljali nazaj v operacijsko dvorano, in da sem jokala. Zdravnikom sem govorila, da me je strah, da se po operaciji ne bom prebudila. Ko se zdaj spominjam tega, se zdi prav srhljivo, saj sem imela na neki način prav.«

Rešilna zamisel

K sreči pa se je tudi motila, za kar se ima zahvaliti svoji hčerkici in modri presoji medicinskih sester v bolnišnici, kjer stik koža na kožo zelo spodbujajo in omogočajo. Naročile so, naj novorojenčico slečejo in jo golo položijo na Shellyjino kožo. Upale so, da ji bodo vonj otroka, njegova koža in njegovi glasovi – pa čeprav je bil v komi – dali razlog, da se bori.

A sprva je bil učinek nekoliko drugačen od zaželenega – medicinske sestre so si želele, da bi se dojenčica čim glasneje oglašala in s tem klicala svojo mamo, ta pa se je v njenem naročju le umirila in mirno zaspala. »Rylan smo skušali žgečkati in ščipati, da bi jo Shelly slišala jokati,« se danes z nasmehom spominja Jeremy. Trudili so se 10 minut, da je deklica zajokala, in ko je mama zaslišala hčerin jok, so njene osnovne življenjske funkcije nenadoma poskočile. »Ona jo je pripeljala nazaj,« pravi Jeremy. In morda je bila res prav hčerina bližina tisto, kar je zaustavilo Shellyjino ugašanje in ji dalo moč, da se je borila naprej.

Komaj čakam, da ji povem …

Po tednu dni se je Shelly zbudila iz kome in se prvič zares srečala s hčerko. »Bil je zelo nenavaden občutek,« se spominja, »kot bi bila nekje med sanjami in resničnostjo. Zelo jasno pa se spomnim, da sem jo pogledala v obraz in se mi je zdela tako lepa. Mislim, da se takrat nisem zavedala, da sem teden dni spala. Bil je moj prvi trenutek srečanja s hčerko. Bil sem tako prevzeta.«

Shelly, ki pravi, da sedaj vsak dan, ne glede na to, kako težak je, doživlja kot blagoslov, komaj čaka, da bo lahko hčerki pojasnila, da ji je rešila življenje.

V septembru je Rylan praznovala svoj prvi rojstni dan. Ob tej priložnosti je Shelly na Facebooku objavila naslednje:

»Kakšna razlika glede na leto prej. Lani sem se borila za svoje življenje, letos pa imam enoletnico, ki cveti, in spet hodim v šolo za medicinske sestre, kar mi je v veliko veselje. Satan me je skušal sesuti, a lahko se zahvalim vsemogočnemu Bogu in vsem vam bojevnikom v molitvah, da je to, kar bi lahko bil konec mojega življenja, postalo le grbina na moji poti. Komaj čakam, da odkrijem, kaj ima Bog še v načrtu za moje življenje, in da uživam na tej poti!«

Fotografija, ob kateri je Shelly zapisala: “Skoraj leto dni kasneje se mi je končno uspelo srečati z ljudmi, ki jih je Bog uporabil za reševanje mojega življenja.”

 

Viri: washingtonpost.com, hngn.com

Foto: facebook.com, people.com

 

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja