Charlie Gard lahko še živi. Nezadovoljstvo zaradi medlega odziva Vatikana

Po tem ko sta v petek, 29. junija, starša Chris in Connie Gard napovedala, da bodo njunemu 11-mesečnemu sinu Charlieju naslednji dan umaknili respirator in ga pustili umreti, je prišlo do nenadnih sprememb.

Charlieja bi morali pustiti umreti po odločitvi zdravnikov bolnišnice Great Ormond Street v Londonu, v kateri dojenček leži že od okrobra lani. Zdravniki so presodili, da je vsako nadaljnje zdravljenje nesmiselno (tudi možnost v ZDA) in ne v interesu otroka.

Odločitev, ki sta ji starša nasprotovala, je bila potrjena na različnih ravneh britanskega sodnega sistema. Dokončna pa se je zdela potem, ko je Evropsko sodišče za človekove pravice sporočilo, da zadeve ne bo obravnavalo.

O vsem tem smo na iskreni.net že poročali prav na dan, ko naj bi po besedah staršev Charlieja pustili umreti.

A prišlo je, kot rečeno, do nenadnih sprememb. Najprej je tiskovni predstavnik bolnišnice v soboto, 30. junija, izjavil, da ne bodo hiteli ter Charlieju in njegovi družini omogočili še nekaj več skupnega časa.

Kmalu zatem pa je zaradi izredne pozornosti medijev, odziva uradnega Vatikana, papeža osebno, pa tudi javnosti in celo predsednika ZDA Donalda Trumpa vprašanje zdravljenja Charlieja postalo globalna zadeva.

Medel odziv Papeške akademije za življenje

V tem intenzivnem in dramatičnem času, ko ves svet trepeta in se sprašuje, ali bodo Charlieja resnično pustili umreti ali ne (kljub temu da je njegovo stanje še vedno stabilno), so predvsem zabolele besede predsednika Papeške akademije za življenje, msgr. Vincenza Paglie.

Iz njegove izjave za javnost se je namreč dalo čutiti, kot da se postavlja na stran zdravnikov, ki ne upoštevajo želje Charlijevih staršev in ki v dotičnem primeru trmasto vzrtrajajo zgolj pri eni rešitvi: Charlieju omogočiti »smrt z dostojanstvom«. Seveda se Paglia z njihovo rešitvijo ne more strinjati, hkrati pa je v izjavi ni jasno obsodil.

Omenil je, da se mora sprejeti »omejenost medicine in … se izogibati agresivnim medicinskim posegom, ki so nesorazmerni s pričakovanimi rezultati ali so pretirano obremenjujoči za pacienta ali družino.«

S tem se je neposredno strinjal z zdravniki, ki so mnenja, da bi Charlie zaradi poskusne terapije v ZDA »utrpel še večjo škodo«, kar pa z gotovostjo ne ve nihče, niti zdravniki sami.

Druga stvar, ki je sprožila val kritik na predsednika Papeške akademije za življenje, pa je bilo njegovo nespoštovanje želje Charlijevih staršev, ki si že od vsega začetka prizadevajo, da bi Charlieja čim dlje ohranili pri življenju.

Paglia je sicer zapisal, da morajo biti »želje staršev slišane in spoštovane«, toda hkrati je izjavil, da se staršema mora pomagati, da »prepoznata izjemno težavnost njune situacije«. Iz tega se da razumeti, kot da starša ne razumeta dane situacije in da pretiravata, ko želita izkoristiti še zadnjo možnost, ki bi Charlijevo stanje lahko olajšalo ali v najboljšem primeru celo za kanček izboljšalo.

Čeprav bi na eni strani zgoraj navedenim izjavam Paglii težko očitali, da niso v skladu s katoliškim pogledom na človeka in življenja (tudi tam, kjer govorijo o mejah medicine, kjer ni več realnih možnosti), pa po drugi strani izražajo neupoštevanje konteksta situacije (mali človek v odnosu do močnega sistema zdravstva in države, ki v temelju ne prepoznavata pomena obrambe človekovega življenja od spočetja do naravne smrti) ter diplomatsko varno zatekanje v jasnost pravil in načel, ne pa upoštevanje človeka, ki je pred nami – to, proti čemur se papež Frančišek sicer tako zelo bori v drugim primerih.

Vatikan pokaže še drugačen obraz – v debato vstopi papež osebno

Zato ni presenetljivo, da je obraz Cerkve, ki zagovarja življenje in je blizu trpečima staršema, v petek »popravil« osebno sam papež Frančišek s svojim tvitom, v katerem se je jasno zavzel za obrambo življenja: »Varovati človeško življenje, predvsem takrat, ko je ranjeno zaradi bolezni, je dolžnost ljubezni, ki jo Bog zaupa vsakemu človeku.«

 

 

Direktor vatikanskega tiskovnega urada, Greg Burke, je po objavi tvita jasno potrdil, da se nanaša na Charliejev primer. Sporočil je tudi, da papež Frančišek z naklonjenostjo in ganjenostjo spremlja malega Charlieja in njegovima staršema izraža svojo bližino, moli zanju ter upa, da bo upoštevana njuna želja, da bi lahko spremljala in do konca skrbela za svojega otroka.

Oglasil se je tudi don Carmine Arice, direktor narodne pisarne za pastoralo zdravja pri Italijanski škofovski konferenci, ki je povedal, da bi bili katoliški strukturi, kot sta bolnišnice Gemelli ali bolnišnica Bambino Gesú, pripravljeni sprejeti malega Charlieja. Po včerajšnjih besedah predsednice rimske bolnišnice Bambino Gesú, Marielle Enoc, pa je z njihove strani že bila izrečena želja, naj se vzpostavi stik z bolnišnico Great Ormond Street in se omogoči, da Charlieja premestijo v njihovo oskrbo.

Enocova je izpostavila, da vedo, da ta primer »ne daje veliko upanja« in da »ne obstajajo učinkovite terapije«. Ob tem pa je dodala, da so »v molitvi blizu staršema in če je njuna želja, da otroka vzameta (iz bolnišnice) za čas, ki mu še preostaja«.

ZDA pripravljene sprejeti Charlieja

Novica o Charlieju je zelo odmevala v Združenih državah Amerike, kamor so starši želeli prepeljati Charlieja in za to zbrali tudi potrebni denar.

V ZDA, kjer vlada drugačno razumevanje odnosa med državno in posameznikom kot v Evropi, so mnogi izražali začudenje, kako da država lahko onemogoči zdravljenje, če starši to želijo in so sredstva na voljo.

Takorekoč splošno prepoznavnost pa je primer dosegel, ko se je s tvitom oglasil sam predsednik Donald Trump in izrazil pripravljenost za pomoč s strani ZDA.

Bela hiša sicer konkretnih vzvodov za ukrepanje v tem primeru nima, so se pa že pojavile ideje, da bi lahko ameriški kongres v Charliejevem primeru izvedel izredno naturalizacijo. Charlie bi postal s tem ameriški državljan in problem možnosti zdravljenja v ZDA bi bil rešen.

Charlijev primer prebudil ljudi in civilno družbo

Kaj se trenutno dogaja z malim Charlijem, je še ovito v tišino. Bolnišnica Great Ormond Street je v zadnji izjavi za javnost tudi omenila, naj se v tem času stiske njihovemu osebju in Charlijevi družini omogoči nekaj zasebnosti.

A puščanje zasebnosti ljudi ne dela pasivnih. Kot je razvidno, je primer premaknil svetovno javnost in v mnogih zbudil ne samo upanje, ampak tudi pripravljenost za pomoč.

Tako se je zvrstilo še več molitvenih bdenj, peticij, prošenj, reportaž, izjav, nudenj pomoči, hkrati pa tudi pritiskov na bolnišnico. V nedeljo, 1. julija, je bil izveden tudi protest pred Buckinghamsko palačo, domovanjem angleške kraljice.

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja