Tabor skupnosti Iskreni: šola medsebojne ljubezni v vseh odtenkih

Klavdija Kralj
Torek, 25. september 2018, 14:25
Image
Družinska dinamičnost, medsebojna domačnost in hkrati izzivi v različnosti, čudovita pokrajina ter prijaznost bratov kapucinov so spomini, ki ostajajo po končanem taboru skupnosti Iskreni.

Peto leto zapored se nas je 15 družin podalo na pot medsebojne obogatitve od Velikega Šmarna do nedelje, 19. 8. 2018. Rdeča nit tabora je bila Jezusovo naročilo iz petnajstega poglavja Janezovega evangelija »To vam naročam, da se ljubite med seboj!« (Jn 15, 17) Priložnosti za medsebojno ljubezen v veselju je bilo veliko. So bili pa tudi trenutki, ko smo prav zaradi naročila ljubiti se, ostali skupaj in prosili za odpuščanje. To je lepota skupnosti, kraj praznovanja in odpuščanja.

Kot vedno do sedaj, smo tudi tokrat starši aktivno oblikovali vsebino tabora. Prvi dan smo se igrali igre brez meja. Vzdušje je bilo kot takrat, ko smo oddajo spremljali še po televiziji. V nas je bila velika moč tekmovalnosti. Imeli smo čudovite in domiselne rekvizite, celo svojega sodnika Denisa Pettiauxa, ki ga je utelesil naš slovenski francoz Herve.

Od drugega do četrtega dne smo imeli v dopoldanskem času kateheze za otroke, saj se zavedamo, da smo starši prvi kateheti svojim otrokom. Ustvarjamo, izvajamo dejavnosti, ki bi otroke nagovorile tako preko čutov, čustev kot tudi razuma. Vse delamo v želji, da naši otroci spoznajo odrešenjsko zgodovino človeka, ki je zapisana v Svetem pismu.  Del staršev oz. zakoncev pa je zanje ta čas prisluhnil katehezam, ki jih je pripravil p. Tomaž. 

Ker smo postali v izvajanju katehez tako dobri, nam je pred kosilom malo primanjkovalo časa za ustvarjalne delavnice, vodne igre ali igro med dvema ognjema, ki je imela prilagojena pravila, saj smo v igro vključili tako otroke stare 4 leta kot tudi najstnike pri 13-ih letih. Popoldneve smo izkoristili za izlete na kopališča ali raziskovanje prekrasnega Prekmurja. Čudovite poletne večere smo preživeli ob ognju z molitvijo in deljenjem zgodb iz življenja družin, preko katerih smo lahko čutili še posebej močno varstvo in ljubezen našega Očeta.

Nedelja je na taboru vedno posvečena vrednotenju dogajanja in veselem slavljenju Gospodovega dne. Tokrat smo imeli zaključno mašo pri zunanjem oltarju doma duhovnosti Benedikta, v največji katedrali, v senci dreves.

Seveda bi na taboru staršem prišla prav kakšna ura počitka in pogovora več. Fantje in tudi dekleta bi si želeli še več nogometa in košarke ter prostega časa za ustvarjanje ...  in ker je naša skupnost vedno v težnji, da stvari dograjujemo in spreminjamo na bolje, se bomo trudili drugo leto tabor narediti spet za odtenek drugačen. Še vedno pa bomo prepoznavnipo tem, da starši pripravljamo in izvajamo kateheze ter se trudimo odgovarjati na zaznane potrebe družine ter medsebojnega dopolnjevanja in iskanja skupnostnih vrednot.

Foto: Tomaž Sokol

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.