Foto: ShutterstockV Sloveniji je pomoč na področju duševnega zdravja precej neurejena. Ni sicer težko priti do zdravil. Predpisujejo jih tudi osebni zdravniki, je pa težko priti do psihoterapije. Razen, če imate denar seveda. Na prvi obisk pri psihoterapevtu na napotnico se čaka leto in več.
Mnogi so v takšni stiski, da so pripravljeni v svoje ali otrokovo duševno zdravje investirati veliko denarja. Posledično cvetijo tudi razni samozvani terapevti, ki svoje storitve dvomljive kakovosti drago zaračunavajo. Po drugi strani pa imamo po evropskih merilih veliko primerno izobraženih in usposobljenih terapevtov, ki pa v Sloveniji nimajo niti priznanega naziva svojega poklica.
Država si že dolga leta prizadeva, da bi to stanje nekako uredila, a ji ne uspeva najbolje. Zdravstvo očita zunanjim psihoterapevtom, da niso primerno usposobljeni in da je med njimi mnogo šarlatanov. Psihoterapevtska združenja pa jim odgovarjajo nazaj, da so njihovi člani po evropskih merilih več kot usposobljeni in da šarlatani uspevajo zgolj zato, ker področje ni urejeno in si lahko danes prav vsak nadane naziv psihoterapevt. Zdravstvu očitajo, da niti približno ni sposobno obravnavati vseh potreb in da je njihova glavna skrb nadzor in kako bo razdeljen proračunski denar.
S tokratnim predlogom zakona so nezadovoljni tako v zdravstvu kot tudi psihoterapevti.
Slednji so včeraj priredili tiskovno konferenco in na njen povedali, zakaj so z zakonom nezadovoljni in kaj bi se moralo dejansko spremeniti. Spodaj je nekaj najbolj močnih poudarkov s konference.
Miran Možina: (SFU) je poudaril, da je psihoterapija samostojen poklic in da predlog zakona vsebuje delitev (na klinično psihoterapijo in psihoterapijo), ki ni niti strokovno niti pravno utemeljena. Tak zakon bi spričo kadrovske podhranjenosti strokovnjakov v zdravstvu še povečal uporabo zdravil in še bolj otežil dostop do kvalitetnih psihoterapevtskih storitev. Stanje ljudi, ki ne dobijo psihoterapevtske pomoči, se lahko močno poslabša, sploh tistih, ki si ne želijo lajšati simptomov duševnih motenj z zdravili oz. je prva indikacija psihoterapija in ne psihofarmakoterapija. Psihoterapevtski zakon bi moral uzakoniti psihoterapevtski poklic v polnosti in ob pogoju dodatnih izobraževanj/izpitov nuditi vstop psihoterapevtov v javne službe različnih področij.
Preberi tudi intervju: Dr. Miran Možina: “Pomirjevala in antidepresivi ne zdravijo, le blažijo simptome, vzroki pa ostajajo nepojasnjeni in nenagovorjeni.”
Gregor Cuzak:, generalni sekretar Zveze organizacij pacientov (ZOPS). Absurd je, da slovenski bolniki, ki živijo v tujini in rabijo psihoterapevtko pomoč v slovenskem jeziku, to pomoč tudi dobijo. Nemške zavarovalnice poiščejo slovenskega psihoterapevta in zavarovancu omogočijo pomoč na daljavo v slovenskem jeziku, s slovensko napotnico pa na prvo obravnavo lahko čakaš tudi leto in pol.
Ana Petrič: že skoraj 20 let dela s starejšimi in ugotavlja, da med poklici v domovih starejših občanov manjka poklic psihoterapevta. Na ta način bi zmanjšali ogromno stisk tako stanovalcev, kot tudi zaposlenih. Zaposleni v domovih zdaj namreč nimajo dovoljšne podpore, da bi lahko odložili svoje stiske in jih z nikomer ne predelajo. Psihoterapijo pa bi potrebovali tudi svojci, zato bi potrebovali sistematizacijo poklica, na način, da bi imeli vsaj enega psihoterapevta.
Preberi tudi intervju: Ana Petrič: “Želje starejših so največkrat zelo skromne. Peščica pa je takšnih, da lahko storiš vse in še več, pa nikoli ne bo dovolj.”
Katja Knez Steinbuch: (ZZDTS) je opozarja, da zakon ne vsebuje nastavkov za sistematizacijo poklica in ne določa javnih služb v sociali, šolstvu, sodstvu. Če bi sistematizirali poklic, bi že v zakonu morali določiti vse resorje, na katerih psihoterapevti lahko delajo. S tem bi vsaj malo poskrbeli za večjo dostopnost psihoterapije za najbolj ranljive skupine: socialno ogrožene, otroke in mlade. Prav tako je zaskrbljujoča ločnica med duševnimi motnjami in težavami, saj insinuira, da ljudje z duševnimi motnjami ne bodo več smeli obiskovati psihoterapevtov na trgu, kar bo še podaljšalo čakalne vrste v javnem zdravstvenem sistemu in prepustilo ljudi same v stiski.
Preberi tudi intervju: Katja Knez Steinbuch: “Žrtev spolne zlorabe je doživela eno najhujših travm, spregovoriti o zlorabi in storilcu zahteva ogromno poguma.”
Anita Ogulin: (Zveza Anita Ogulin in ZPM) opozarja, da potrebe po terapevtski obravnavi otrok, mladostnikov in celotnih družin iz leta v leto večje. Mnoge stiske, še posebej pri mladostnikih, ne morejo čakati tako dolgo in pogosto privedejo do tragedij. Za dragoceno pomoč pa bodo s trenutnim predlogom zakona prikrajšanji prav najranljivejši. Vsak zakon bi moral poskrbeti za najranljivejše, socialno ogrožene z duševnimi stiskami; kajti stiske, ki niso obravnavane, tako kažejo naše izkušnje, prepogosto prerastejo v bolj resna stanja in duševne bolezni. Moči se ne more in nikakor ne sme merit na plečih najšibkejših, zato bi zakon moral biti urejen na način, da bo mladostnikom in otrokom omogočil dostop do ustrezne podpore v čim krajšem času. Brez te pomoči bodo namreč v odraslo življenje stopili zaznamovani.
Žalostno je videti, da država tako dolgo odlaša in ne uzakoni primerne rešitve, ki bi bila v dobro pacientov. Le ti danes obupano čakajo na pomoč oziroma zanjo precej drago plačujejo. Tako dostop do pomoči postaja privilegij bolje situiranih in tistih, ki naletijo na psihoterapevte, ki so pripravljeni delno delati pro bono. V Sloveniji se tako zelo radi hvalimo z javnim zdravstvom. Toda kakšno javno zdravstvo je to, če otrok z resnimi težavami, dobi termin pri pedopsihiatru čez eno leto? Zakaj vendar zdravstvo ne določi standardov (ki so v veljavi v drugih evropskih državah) in s pomočjo psihoterapevtov, ki že uspešno delujejo na trgu in ustrezajo merilom, ljudem omogoči pomoč, ki jo potrebujejo. Namerno nismo zapisali brezplačno pomoč, ker tudi zdravstveno zavarovanje presneto drago plačujemo vsak mesec.
Drugi pomislek ob tej konferenci je, da vsi veliko govorimo o tem, kako zelo škodljive so pametne naprave in kako veliko škodo na področju duševnega zdravja delajo, zlasti otrokom in mladim, ki na njih preživljajo dolge ure. Kaj se bo moralo zgoditi, da bomo kot družba in država potegnili črto in očitno škodljivo stvar za razvoj otrok postavili na mesto, ki ji pripada. Na seznam prepovedanih stvari. Kot so tam cigarete, droge in alkohol. ????
Več podrobnosti s tiskovne konference si lahko pogledate na spodnjem videu:
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
A je karkoli v naši državi poštimano? Ne biti naivni.
V Sloveniji je množica psihoterapevtov,ki jih izobražuje več fakultet.Seveda jim je cilj davkoplačevalski denar.Če so tako dobri in pomembni,kot sami pravijo,da so jih bo nagradil trg.Tako kot se pasjeljubci odpovedujejo koristi v prid psov, bodo tudi ljubitelji in podporniki psihoterapije namenjali svoj denar njim.Je pa sprevrženo,da na tak način,hočejo priti do denarja.Merilo je trg in vedno je bil.