Za nedeljsko branje vam tokrat ponujamo drugi del izrednega papeževega nagovora poslancem evropskega parlamenta, prek njih pa več kot 500 milijonom državljanom držav EU, med katerimi smo tudi Slovenci.
Govor v evropskem paralmentu je imel papež ta teden, v torek, 25. novembra 2014.
Prvi del govora, v katerem je papež spregovoril predvsem o človekovih pravicah in temeljnem človekovem, “presežnem” dostojanstvu, pa tudi o Evropi, ki je postala ostarela, izčrpana, zbirokratizirana in oddaljena od potreb državljanov, smo že objavili.
V drugem delu nagovora se je papež vprašal, kako naj v tej Evropi obudimo upanje, ki ga še tako potrebujejo zlasti mlade generacije?
Pri odgovoru na to vprašanje je začel s podobo iz slavne Rafaelove slike, ki prikazuje Platona, ki je usmerjen navzgor, k nebu, in Aristotela, ki kaže na konkretno življenjsko resničnost. Za oživitev Evrope je po papeževem mnenju nujno potrebno vnovično odkritje povezave med nebom in zemljo.
Po razmišljanju o tem, kako mora Evropa graditi enost v raznolikosti pa se je dotaknil nekaterih konkretnih izzivov v zvezi z družino, izobraževanjem, delom in zaposlovanjem ter migracijami.
Nagovor je sklenil s spodbudo, naj Evropa postane znova pogumna in gotova vase in tako kot voditeljica zgled za vse človeštvo.
FOTO:
*****
(Prvi del govora: Papež v EP kot branik “presežnega človeškega dostojanstva”.)
(Mednaslovi so uredniški.)
(Modro obarvani deli govora so med poslanci EP izzvali aplavz.)
Kako naj torej znova vzpostavimo upanje v prihodnost, da bomo lahko, začenši z mladimi generacijami, znova odkrili zaupanje, ki je potrebno, če želimo slediti idealu združene in miroljubne Evrope, ki je ustvarjalna in polna izzivov, Evrope, ki spoštuje pravice in se zaveda dolžnosti?
Da bi lahko odgovoril na to vprašanje, mi dovolite uporabiti podobo. Eno najbolj slavnih Rafaelovih fresk imamo v Vatikanu. Prikazuje tako imenovano “atensko šolo”. Platon in Aristotel sta v središču slike. Platonov prst je usmerjen navzgor, v svet idej, k nebu, lahko bi rekli k nebesom. Aristotel pa drži roko pred njim, usmerjeno proti gledalcu, proti svetu, proti konkretni resničnosti. Ta podoba me je pritegnila kot prikladna podoba Evrope in njene zgodovine, za katero je značilno medsebojno vplivanje nebes in zemlje, vzajemno delovanje, v katerem nebo predlaga odprtost transcendentnemu, Bogu, ki je vedno cenil evropske narode, medtem ko zemlja predstavlja praktično sposobnost Evrope, da se sooča s konkretnimi situacijami in problemi.
Vnovično odkritje povezanosti med nebom in zemljo
Prihodnost Evrope je odvisna od vnovičnega odkritja življenjske povezanosti med tema dvema elementoma. Evropa, ki ni več odprta transcendentni razsežnosti življenja, tvega, da bo počasi izgubila svojo dušo in “humanističnega duha”, ki ga še vedno ljubi in brani.
S tem, ko sem za izhodišče vzel odprtost transcendentnemu, želim znova potrditi središčnost človeške osebe, ki je sicer na milost in nemilost prepuščena kapricam in silam današnjega časa. Menim, da je središčnost človeške osebe ne samo ključna dediščina, ki jo je krščanstvo prispevalo k socialnemu in kulturnemu oblikovanju Evrope, ampak predvsem prispevek, ki ga krščanstvo želi ponuditi evropski rasti danes in v prihodnosti. Ta prispevek ni grožnja sekularnim državam ali neodvisnosti ustanov Evropske unije, ampak obogatitev. To je zelo jasno razvidno iz idealov, ki so od začetka oblikovali Evropo: mir, subsidiarnost, vzajemna solidarnost in humanizem, osredinjen v spoštovanju dostojanstva človeške osebe.
Zato bi znova rad izrekel pripravljenost Svetega sedeža in katoliške Cerkve (po Komisiji škofovskih konferenc Evropske unije – COMECE), da se vključi v smiseln, odprt in transparenten dialog z ustanovami Evropske unije. Tudi sicer sem prepričan, da je Evropa, ki je sposobna ceniti svoje religiozne korenine in dojeti njihovo rodovitnost in potenciale, veliko bolj imuna na mnoge oblike ekstremizma, ki se danes širi po svetu. In ta ekstremizem ni najmanj posledica vakuuma idealov, ki ga danes izkuša Zahod, kajti “prav človekova pozaba in opuščanje čaščenja Boga povzroča vzpon nasilja”. (9)
Na tem mestu ne morem ne spomniti na mnoge primere nepravičnosti in preganjanj, ki jih na različnih koncih sveta vsakodnevno trpijo verske manjšine in še posebej kristjani. Skupnosti in posamezniki so danes deležni barbarskega nasilja: prisilno jih izseljujejo z njihovih domov ali celo iz njihove domovine, jih prodajajo kot sužnje, ubijajo, obglavljajo, križajo, žive zažigajo, in to ob sramotnem in sokrivem molku mnogih.
Enotnost in različnost
Moto Evropske unije je “združeni v različnosti”. Enotnost pa ne pomeni uniformiranost političnega, ekonomskega in kulturnega življenja ali uniformiranost razmišljanja. Vsaka avtentična enotnost črpa iz bogate raznolikosti. Vsaka avtentična enotnost je kot v družini, ki je tem bolj enotna, kolikor bolj je lahko vsak njen član v polnosti to, kar je. Evropo razumem kot družino narodov, ki čutijo bližino ustanov Unije, če so te zmožne modro iskati ravnotežje med idealom enotnosti in raznolikostjo narodov, če negujejo posebne tradicije narodov, če priznavajo njihove zgodovinske korenine in če se osvobajajo od mnogih manipulacij in strahov. Ko znova potrjujemo središčnost človeške osebe, to pomeni, da tako posameznikom kot narodom omogočimo, da svobodno izražajo svojo individualnost in ustvarjalnost.
Raznolikost posameznikov in narodov je bogastvo tudi tedaj, ko ga dajemo na razpolago za služenje drugim. Potrebno je spomniti, da je mora biti Evropska unija utemeljena na načelih solidarnosti in subsidiarnosti, tako da lahko prevlada medsebojna pomoč in da je medsebojno zaupanje temelj razvoja.
Ohranjati demokracijo živo
Dame in gospodje, člani evropskega parlamenta, v okviru te dinamike enotnosti in posebnosti imate odgovornost, da ohranjate demokracijo živo, demokracijo, ki naj služi narodom Evrope. Ni skrivnost, da enotnost, če jo dojemamo kot uniformiranost, prizadene vitalnost demokratičnega sistema ter oslabi bogato, rodovitno in konstruktivno vzajemno delovanje organizacij in političnih strank. Tak način lahko vodi v tveganje, da začnemo živeti samo v svetu idej, golih besed, podob, sofizmov … in na koncu pomešamo realnost demokracije s političnim nominalizmom. Ohranjati demokracijo v Evropi živo pomeni, da se moramo izogibati globalnim trendom, ki želijo sámo resničnost narediti manj živo: nekakšnemu “angelskemu” purizmu, diktaturi relativizma, ahistoričnemu fundamentalizmu, etičnim sistemom brez dobrohotnosti, intelektualnemu diskurzu, oropanemu modrosti. (10)
Ohranjati demokracijo živo je izziv v sedanjem zgodovinskem trenutku. Ne smemo dovoliti, da resnična moč naših demokracij – ki jih razumemo kot izraz politične volje narodov – razpade pod pritiskom multinacionalnih interesov, ki niso univerzalni, ki slabijo demokracije in jih spreminjajo v uniformirane sisteme politične moči v službi nevidnih imperijev. To je eden od izzivov, ki jih pred vas postavlja sedanji trenutek.
Razvijati darove vsakega moškega in ženske – družina, izobraževanje
Dati Evropi upanje pomeni več kot preprosto prepoznati središčno vlogo človeške osebe; pomeni tudi pomagati razvijati darove vsakega moškega in ženske. Pomeni, da investiramo v posameznika in v taka okolja, kjer bo posameznik lahko svoje talente oblikoval in kjer bodo njegovi talenti lahko cveteli. Prvo od teh okolij je gotovo izobraževanje, začenši z družino, temeljnim in najbolj dragocenim elementom vsake družbe. Družina ima svoji enosti, rodovitnosti in nerazvezljivosti elemente, ki so temeljni za krepitev upanja v prihodnost. Brez te trdne podlage gradimo na pesku in povzročimo strahotne socialne posledice. Ko poudarjamo pomen družine, ne dajemo smeri in upanja samo novim generacijam, ampak tudi mnogim starejšim, ki so pogosto prisiljeni, da živijo sami, če pa že ne živijo sami, so pa dejansko zapuščeni, saj ne živijo več v toplem in srčnem družinskem okolju, ki bi jih spremljalo in podpiralo.
Poleg družine so tu različne izobraževalne ustanove: šole in univerze. Izobraževanje ne sme biti omejeno samo na omogočanje strokovnega znanja. Mora spodbujati veliko bolj kompleksen proces: pomoč pri celostni rasti človeške osebe. Mladi danes iščejo možnosti primerne in celovite izobrazbe, ki bi jim omogočala, da bi lahko gledali v prihodnost z upanjem in ne z malodušjem. V Evropi je takó veliko potencialov na področju znanstvenih raziskav, nekatera znanstvena področja se morajo še v polnosti razviti. Samo pomislimo recimo na področje alternativnih virov energije, katerega razvoj je v veliko pomoč pri varstvu okolja.
Varstvo okolja: oskrbniki in ne gospodarji, problem lakote
Evropa je bila vedno vodilna pri prizadevanjih na področju ekologije. Naša Zemlja potrebuje stalno skrb in pozornost. Vsak od nas ima osebno odgovornost, da skrbi za stvarstvo, ta dragoceni dar, ki nam ga je zaupal Gospod. To pomeni na eni strani, da nam je narava dana na razpolago, da jo uživamo in na primeren način izrabljamo. Toda to pomeni tudi, da nismo njeni gospodarji. Smo oskrbniki, ne gospodarji. Naravo bi morali ljubiti in spoštovati, tako pa nas pogosto “vodijo duh napuha, gospodovanja, posedovanja, manipuliranja, izkoriščanja; narave ne ‘ohranjamo’, je ne spoštujemo, ne razumemo je kot svoboden dar, za katerega moramo skrbeti”. (11) Spoštovanje okolja pa pomeni več kot samo to, da ga ne uničujemo; pomeni, da ga uporabljamo za dobre namene. V mislih imam predvsem kmetijstvo, ki naši celotni človeški družini zagotavlja hrano. Nedopustno je, da milijoni ljudi po svetu umirajo od lakote, medtem do vsak dan z naših miz odvržemo na milijone ton hrane. Vzporedno z okoljsko ekologijo potrebujemo tudi človeško ekologijo, katere bistvo je spoštovanje osebe, kar sem želel poudariti tudi v današnjem nagovoru.
Delo: nepogrešljivo za dostojanstvo, razvoj človeka in ustvarjanje družine
Drugo področje, kjer lahko cvetijo človeški talenti, je trg dela. Prišel je čas, ko je potrebno pospeševati politike zaposlovanja, pred vsem pa je potrebno obnoviti dostojanstvo dela s tem, da zagotovimo primerne pogoje dela. To zahteva, da na eni strani najdemo nove poti za fleksibilnost trga dela, na drugi strani pa odgovorimo na potrebo po stabilnosti in varnosti zaposlenih, to dvoje je nepogrešljivo za njihov človeški razvoj. To zahteva tudi, da ustvarjamo primeren socialni kontekst, ki ne bo namenjen izkoriščanju osebe, ampak zagotavljanju zmožnosti – in to prav prek dela –, da si posameznik lahko ustvari družino in izobražuje svoje otroke.
Migracije: Sredozemlje ne sme postati pokopališče
Prav tako je treba najti enoten odgovor na vprašanje migracij. Ne moremo dovoliti, da Sredozemsko morje postane ogromno pokopališče! Čolni, ki vsak dan pristajajo na obalah Evrope, so polni moških in žensk, ki potrebujejo, da jih sprejmemo in jim pomagamo. Odsotnost skupne pomoči s strani Evropske unije lahko privede do nevarnosti iskanja partikularnih rešitev problema, rešitev, ki ne upoštevajo človeškega dostojanstva priseljencev in tako prispevajo k suženjskemu delu in nadaljevanju socialnih napetosti. Evropa se bo lahko soočila s problemi, povezanimi z imigracijo, samo če bo zmožna jasno zavzeti se za kulturno identiteto in sprejeti ustrezno zakonodajo, ki bo obenem ščitila pravice državljanov Evrope in zagotavljala sprejem priseljencev. S problemi migracij se bo lahko soočila samo, če bo sposobna uresničevati pravične, pogumne in realistične politike, ki bodo državam, iz katerih prihajajo priseljenci, v pomoč pri njihovem družbenem in političnem razvoju ter pri reševanju notranjih konfliktov – ti so prvenstveni vzrok migracij –, ne pa politike, ki jih ženejo le lastni interesi, ki te konflikte samo še pospešujejo. Potrebno se je boriti ne samo proti posledicam, ampak tudi proti vzrokom.
Zavedanje lastne identitete kot temelj dialoga
Gospod predsednik, vaše ekscelence, dame in gospodje,
zavedanje lastne identitete je potrebno tudi za pozitiven dialog z državami, ki so zaprosile za članstvo v Uniji. Pri tem imam še posebej v mislih balkanske države, za katere je lahko članstvo v Evropski uniji odgovor na njihovo željo po miru v regiji, ki je tako zelo trpela v preteklih konfliktih. Zavedanje lastne identitete je nepogrešljivo tudi za odnose s sosednjimi državami Unije, še posebej tistimi, s katerimi Unija meji v Sredozemlju. Mnoge od njih trpijo zaradi notranjih konfliktov, pritiska verskih fundamentalizmov in realnosti globalnega terorizma.
Na vas, zakonodajalcih, je obveza, da ščitite in gojite evropsko identiteto, da bodo lahko državljani znova izkusili zaupanje v ustanove Unije in v projekt miru in prijateljstva, ki je vgrajen v same temelje Unije. Zavedanje, da “večja kot je moč moških in žensk, večja je osebna in skupna odgovornost”, (12) naj vas spodbuja, da pomagate Evropi znova odkriti to, v čemer je najboljša.
Neznani avtor je v drugem stoletju zapisal, da so “kristjani za svet to, kar je duša za telo”. (13) Funkcija duše je, da podpira telo, da je njegova zavest in zgodovinski spomin. Dvatisočletna zgodovina povezuje Evropo in krščanstvo. V tej zgodovini niso bili odsotni konflikti, napake in grehi, toda stalno je bila navzoča tudi želja po delu za dobro vseh. To lahko opazujemo v lepoti naših mest, še bolj pa v lepoti dobrodelnosti ter ustvarjalnega medčloveškega sodelovanja na evropskem kontinentu. To zgodovino moramo v dobršnem delu še zapisati. Je naša sedanjost in prihodnost. Je naša identiteta. Evropa nujno potrebuje znova odkriti to, kar je v njej najboljše, da bo lahko rasla, kakor so načrtovali njeni ustanovitelji – in v miru in harmoniji, saj še vedno ni povsem osvobojena konfliktov.
Sklepna spodbuda
Dragi člani evropskega parlamenta, nastopil je čas, da skupaj gradimo Evropo, ki se ne bo vrtela okoli ekonomije, ampak okoli svetosti človeške osebe, okoli njenih neodtujljivih vrednot. Evropo, ki pogumno objema preteklost in z zaupanjem gleda v prihodnost, z željo, da bi v polnosti izkusila upanje sedanjosti. Nastopil je čas, da opustimo idejo Evrope, ki je bojazljiva in pogreznjena v lastne skrbi, da oživimo in spodbudimo Evropo, ki je voditeljica, ki je zakladnica znanosti, umetnosti, glasbe, človeških vrednot in tudi vere. Evropo, ki motri nebesa in sledi veličastnim idealom. Evropo, ki skrbi za človek in ga ščiti, ščiti vsakega moškega in vsako žensko. Evropo, ki je v sebi gotova in varna ter tako zgled za vse človeštvo!
Hvala!
(9) Benedikt XVI., Nagovor članom diplomatskega zbora, 7. januar 2013.
(10) Evangelii Gaudium, 231.
(11) Frančišek, Splošna avdienca, 5. junij 2013.
(12) Prim. 2. vatikanski koncil, Gaudium et Spes, 34.
(13) Prim. Pismo Diognetu, 6.
Foto: audiovisual.europarl.auropa.eu; mv.vatican.va
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!