Zakaj je pomembno nameniti vaš denar za vsebine na internetu?

In: če doniram, recimo za iskreni.net (ali pa kak drug portal, ni važno), ali je pravično, da ne berem samo jaz, ampak tudi vsi drugi, ki ne dajo niti centa?

Naši starši in denar za medije

Moja starša (oče je že pokojni) sta bila preprosta delavca z nizkimi dohodki. A sta kar nekaj denarja namenila za časopise in revije.

Naročeno smo imeli Družino in Ognjišče. Oče je občasno kupil Gorenjski glas. Bežno se spomnim, da smo imeli nekaj časa dobivali celo Dnevnik (takrat je bil prepoznaven še bolj kot »ljubljanski«). Po osamosvojitvi, ko smo dobili kup novih medijev, se je na družinski mizi pogosto znašel Slovenec, občasno pa tudi Slovenske novice. Poleg tiska je šel denar tudi za televizijo, saj nas je država redno obdavčevala še za t.i. »RTV prispevek«.

Če preračunamo na današnje zneske, vse skupaj niti ni bilo tako malo denarja – tam nekje med 250 in 300 EUR na leto za tisk (in to brez »RTV prispevka«, pa tudi Dnevnika v kalkulaciji nisem upošteval).

Potem je prišel internet …

… in odprl se je nov, širni svet vsebin, in to dostopnih pod pogoji, o katerih smo lahko nekoč le sanjali – v najbolj zlatih časih so bile takorekoč vse zastonj.

In nastopila je generacija, ki je za medije namenjala veliko manj denarja kot generacija mojih staršev. Kar nekaj ljudi moje generacije (tedaj cca. 30 let) sem poznal, ki je za medije na leto namenila 0 (= nič) denarja. Vse, kar so potrebovali, so dobili na internetu. V tiskane medije pa so vsake toliko pokukali pri starših.

Družinski proračun – vztrajno naraščanje za spletne vsebine

Ko sva z ženo po poroki začela voditi družinski proračun, sem se hitro zavedel, kako drugačne navade imava kot generacija najinih staršev.

Revij in časopisov praktično nisva kupovala. Od naročnin je v najini denarnici segla samo naročnina na Božje okolje. Televizije nisva imela, pa tudi nisva bila sama v hiši, tako da je breme »odjemalca električnega priključka« nosil nekdo drug. In predvsem: za vsebine na internetu, ki sva jih konzumirala daleč največ, nisva dajala prav nič. Skupni letni strošek z mediji je bil kar desetkrat manjši kot pri mojih starših, tam nekje med 25 in 30 EUR.

V zadnjih letih pa so se zadeve korenito spremenile. Proračun za medije se je precej dvignil. Od tiskanih medijev je sicer ostala v proračunu naročnina na ena revija (prejšnjo je nadomestila Cerkev danes), še eno (Razpotja) podpirava z donacijo. Vse ostalo pa so zavzeli izdatki za internetne vsebine.

Tako namenjava denar za dostop do plačljivih vsebin dvema družbenima spletnima medijema namenjava. Največji delež izdatkov pa so donacije: namenjava jih trem spletnim portalom, največ seveda za iskreni.net in domovina.je (ki sta nekako domača medija, saj sva oba z ženo povezana z Zavodom iskreni.net). Kakšna donacija pa kdaj gre tudi v tujino, k »pro-family« in »pro-life« spletnim projektom oziroma stranem.

In ja, v letnem seštevku sva že krepko presegla znesek, ki sta ga za medije namenjala moja starša …

Plačam jaz, berejo pa vsi?

Vsak evro, ki ga z ženo nameniva za vsebine na internetu, ni samo za naju. Ko plačava »naročnino« za plačljive vsebine, s tem podpreva ustvarjanje tudi tistih vsebin, ki so odprte za vse. Pri čistih donacijah pa je to še bolj »čisto«, jasno.

Ko sem začel namenjati denar za vsebine za internetu, sem se velikokrat vprašal, ali je to pravično? Še večkrat se mi je to vprašanje zastavilo, ko smo v ekipi iskreni.net prosili bralce, da nas podprejo z donacijami, za vsebine, ki bodo odprte vsem.

Ampak z leti spoznavam, kako zelo je smiselno in potrebno, da za vsebine na inernetu prispevamo tudi svoj denar. Zakaj?

1. Pomagam, da so vrednote, ki jih živim in si jih želim za svoje otroke, NAVZOČE NA INTERNETU.

Danes zjutraj je ob pregledovanju novic na enem od slovenskih informativnih portalov skočil vame naslov: Zanikal Mireline trditve: »Sploh mi ni prišlo« (ali Kaj se v resnici dogajalo med najbolj vročim televizijskim seksom te sezone?).

Novica, povsem normalno umeščena med druge. Nekaj, kar si pred leti ni bilo mogoče zamisliti na naslovnici kateregakoli osrednjega časopisa.

Si želim, da bi bil internet, okolje, v katerem bodo odraščali (ali že odraščajo) moji otroci, čedalje bolj prepravljen z banalnostjo, zastonj na ogled vsem? Če bom prepustil internetno okolje denarju in kapitalu drugih, se bo to dogajalo še v večji meri. Lahko pa prispevam svoj delež, pa čeprav kapljico, da bo to okolje drugačno.

2. Zagotovim dobro vsebino sebi in ŠE TISOČ DRUGIM.

Dobro, doniram, ker mi ni vseeno za vrednote, ki jih danes sporočajo mediji. S tem sebi zagotovim dobro vsebino – ampak obenem jo tudi drugim, ki jim je bolj vseeno kot meni oziroma se »šlepajo«, da bodo portale, ki jih berejo, že podprli drugi. Takole nekako: »OK, iskreni.net je super, škoda bi bilo, če ugasne, z donacijami jih običajno kar uspe … no, naj letos podprejo drugi …«

Na iskreni.net smo včeraj, po 2/3 letošnje donacijske akcije, izračunali: če bi vsak tisoči bralec, ki je prebral članek v zadnjem mesecu, doniral 20 EUR, bi pomladno donacijsko akcijo lahko končali – osnovni proračun za leto 16/17 bi imeli pokrit. Vsak, ki bi doniral, bi torej iskreni.net ne omogočil le sebi, ampak še tisoč drugim ljudem.

Morda je ta korak najtežji, saj se v njem lomi naš egoizem. Zato moramo obrniti perspektivo. Ne bi se smeli jeziti, da lahko še nekdo drug bere to, kar smo mi plačali. Morda bi se lahko postavili v vlogo »oglaševalca« – moja donacija pomaga, da »oglas« dobrih vsebin doseže tudi druge. Morda pa se bo v tej »tisočki« prebudil nekdo, ki bo naslednje leto doniral in pomagal, da vsi skupaj rastemo …

3. Ustvarjam kulturo doniranja na internetu in posredno DOBIM TUDI TAM, KJER NE DONIRAM.

Si predstavljate, da bi vsak na internetu lahko prebral samo tiste vsebine, za katere plača naročnino ali donira? Jaz si ne.

Vsako vsebino, ki se pojavi na internetu, mora nekdo podpreti. Veliko je strani, ki jih z užitkom spremljam in berem in mnoge od njih prosijo za donacije (predvsem v tujini). Zavedam se, da ne morem donirati vsem, zato sem še toliko bolj hvaležen za vse ljudi, ki te strani podpirajo z donacijami.

Morda je v tem največji čar interneta. Ker ustvarja kulturo financiranja in deljenja vsebin, od katere imamo na koncu vsi korist, ne samo tisti, ki te vsebine »plačajo«.

S tem, ko doniram portalom, ki so mi res blizu, ustvarjam tudi kulturo doniranja, v kateri tudi drugi podpirajo tiste portale, ki so blizu njim. Beremo pa lahko drug drugega in se bogatimo.

Si predstavljate, kako super bi bilo in koliko bolj kvaliteten bi bil spletni svet, ko bi še več ljudi razmišljalo v srcu in s svojimi denarnicami v tej smeri?

Štefan Kržišnik je več let sodeloval pri izvajanju izobraževalnih programov Zavoda iskreni.net, v zadnjem času pa sodeluje s prispevki na portalu www.iskreni.net.