Toplina, ki ostane

Četrtek, 4. julij 2013, 5:35
Image
FD01

Festival družin ki smo ga letos obiskali prvič, nas je navdušil!

Lansko leto sem po naključju odkrila internetno stran iskreni.net. Stran me je pritegnila. V medijskem prostoru je bila zame osvežitev. Balzam. Začutila sem, da je to to. Da s svojimi vsebinami potrjuje mene in moj/naš način življenja.

Festival družin sem tako lani spremljala preko interneta, letos pa je dozorela odločitev, da gremo na festival tudi mi. Ključno pri odločitvi je bilo, da bo festival trajal dva dni in da bomo lahko prespali v šotoru. Hkrati pa sem se sama veselila, da bom lahko spoznala vodjo festivala, s katero sva naključno preko elektronske pošte stkali drobne, nežne vezi.

Na odhod se nismo kaj dosti pripravljali. V soboto zjutraj smo se najprej dobro naspali, se malo poigrali, zmetali v torbe nekaj stvari za obleči, znosili v avto vse potrebno za kampiranje in se odpravili na pot.

Ker nas je že na poti ujela lakota, smo se ustavili za kosilo, nato pa okoli 3h popoldan prispeli na Roglo. Pričakovala sem, da bom na vrhu našla pravi direndaj, da bo vse kipelo od vrveža in dogajanja, vendar sem bila presenečena, ker temu ni bilo tako. Vse je bilo še v fazi priprav. Nič kaj festivalsko. Ampak nič za to. Naša prva naloga je bila postavitev šotora oz. zaradi nove pridobitve (šotor za hčerko) tokrat postavitev dveh.

Ker mi osebno veliko pomeni, da je šotor postavljen na lepem mestu, mi je bilo všeč, ker smo si lahko udeleženci tabora sami izbrali prostor. Določeno je bilo, kje šotor ne sme biti postavljen, vse ostalo pa je bilo »prosto po Prešernu«. Včasih pa je ravno takrat, ko je izbira velika, težko izbrati. Kar nekaj časa smo hodili gor in dol (predvsem jaz). No, nazadnje smo izbrali prostor pod skupinico smrek tik pred prostorom za taborni ogenj.

FD02

Postavljanje šotorov je bilo zabavno, sproščujoče in ne zahtevno. Danes so šotori resnično tehnično tako dobro izdelani, da je postavitev povsem enostavna. Sploh naš nov majhen šotor je izdelan tako, da se ga postavi v petih minutah.

Hčerka je komaj zdržala, da je bil šotor postavljen, in že je smuknila noter. Zabava se je zanjo začela. Ker je s sabo vzela še mucko (plišasto, seveda) in odejico, je tako imela polne roke dela, da jo je ustrezno namestila v šotoru. In poleg nje seveda še sebe.

Ker smo imeli v prtljažniku še nove stole in mizo za kampiranje, ki smo jo kupili kakšen teden, dva nazaj, smo postavili zraven šotorov še stole. Sama sem si zaželela še mizo, ker pa je bila še zapakirana, mi je mož lahkotno povedal, naj si jo prinesem sama, saj je bil prepričan, da je za eno noč ne rabimo. In res je nismo. Uživanje se je tako začelo tudi za naju.

Pogled na številne smreke, zelene travnike, urejenost tabora, skavte, ki so pripravljali še zadnje detajle, je pomirjal. Prinašal sproščenost in zadovoljstvo. Zadovoljstvo, da smo se odločili za prihod, da smo se odločili za tabor. Za pristnost narave in ljudi.

Blagodejen je bil tudi vrvež ostalih prihajajočih družin. Opazovanje postavljanja njihovih šotorov. Tkanje novih vezi. Izmenjava prvih besed, prvih pozdravov.

Ko smo se namestili in pozdravili z nekaterimi sosedi, smo se podali malo naokoli. Prostovoljci so nam sporočili, da se bodo kmalu začela tekmovanja v teku vozičkov, očkov z otroki, teku družin. Udeležba v teku vozičkov je bila majhna,vendar lušten in izviren začetek.

FD03

Mož je vztrajno prepričeval hčerko, da bi se udeležila teka očkov z otroci na ramenih. Vendar se ni dala. Vztrajala je, da ne gre in pika. Ne vem, kaj sta se pogovarjala v zadnjem trenutku, vendar se je hčerka na koncu le odločila, da bosta sodelovala. Komaj sta ujela začetek. Mož je dal vse od sebe. Zmagala sta v svoji predtekmovalni skupini. Hčerka je žarela. Žarela pa sem tudi jaz. Tek je bil namreč tako nabit z adrenalinom, spodbujanjem in smehom, da sem bila povsem navdušena tudi jaz: očka, ki je celo progo pretekel v lesnih coklah, pa očka, ki je tekel z dvema otrokoma na ramenih, hkrati pa bil še sam težek za dva, pa očka, ki je tekel kot na pravem atletskem mitingu … No, mož in hčerka sta v finalu dosegla tretje mesto! Ponos in žar v očeh obeh. Ponos tudi v meni.

Najbolj pa nas je navdušil večerni taborni ogenj. Vse družine, skavti, prostovoljci zbrani okoli ognja. Vira toplote, moči in sprostitve. Priložnost za izmenjavo besed. Priložnost za nova poznanstva. Za otroke pa priložnost za urjenje v kuharskih veščinah. Po navodilih skavtov so zavijali hrenovke v testo in jih pekli v žerjavici. Slastno in zabavno.

Uživali smo vsi. Hčerka. Midva z možem. Imela sva priložnost/milost, da sva poklepetala z znanci, s katerimi se nismo videli vrsto dolgih let. Po naključju so postavili šotor ravno poleg našega. Seveda nismo vedeli, da se bomo obe družini udeležili festivala.  Prijetno presenečenje, ki je dalo polnost. Zadovoljstvo in veselje.

FD04

Po zaključku tabora pa nas je presenetilo še vreme. Tokrat neprijetno. Deževalo je kot iz škafa. No, šotor ni bil problem. Problem so bili vhodi in izhodi iz enega šotora v drugega. Hčerka seveda ni želela biti sama v šotoru, tik preden je zaspala, pa je bilo potrebno izvesti še selitev v veliki šotor. Pričakovano.

Noč pa je bila zahtevna tudi zame. Da lahko zaspim, potrebujem tišino. Dež me sicer uspava, ne pa tudi hihetanje skavtov, jokanje otrok in smrčanju podobno dihanje ljube hčerke. Za povrh pa mož, ko je odšel k večerni/nočni maši, ni vzel s sabo telefona. Ker nisem mogla zaspati, je stiska, pomešana z jezo, v meni naraščala. Okoli polnoči sem se odločila, da ga grem poiskat. Bila sem prepričana, da ga bom našla na cigareti v klepetu z novimi znanci, vendar sem bila povsem presenečena, ker je bil še vedno v cerkvi. V tišini. V soju sveč. Pred oltarjem.  Tudi kasneje mi je povedal, da mu je ta molitev ogromno pomenila. V tistem trenutku pa me je poskušal pomiriti in mi predlagal, da se tudi sama za nekaj časa prepustim ozračju molitve, pesmi in tišine. Sprejela sem njegov predlog in kasneje po vrniti iz cerkve okoli 1h zjutraj zaspala.

Jutro je prineslo nove dogodivščine. Hčerka je nepričakovano srečala prijatelja iz vrtca, ki je bil z družino slučajno na Rogli. Veselje je bilo veliko. Prisrčni objemi. Iskre v očeh. Z velikim ponosom mu je takoj razkazala svoj novi šotor.

Jutro pa je prineslo tudi priprave na mašo, ki je bila zame ena najlepših maš v zadnjih letih. Ne samo zaradi sproščenosti, ki jo prinese maša v naravi, temveč tudi zaradi drobnih malenkosti, ki so dale čutiti polnost življenja. Otroci so namreč prejeli namesto obhajila koščke blagoslovljenega kruha, prav tako tisti, ki ne morejo prejeti obhajila. Pridiga duhovnika je bila pristna, iskrena, polna življenja. Petje veličastno. Bila sem ganjena v srce. Pustila sem solzam, da tečejo.

FD05

Popoldne je bilo v prvi vrsti namenjen pospravljanju. Tistemu, česar vedno znova ne mara najina hčerka. No, tudi nama bi bilo bolj všeč, če bi lahko rekla: »Hipi, hip, hip, strašni trik,« in bi bilo vse lepo zloženo v avtu. Ampak tudi pospravljanje je lahko zabavno. In takega smo si tudi naredili. Hčerka je vmes sodelovala na skavtskih delavnicah, ki so potekale zraven naših šotorov. Posadila je rožico, naredila okvir za sliko, vmes nosila stvari v avto, za zaključek pa sva skupaj nabrali še vršičke za smrekov sirup. Res sem si želela, da bi letos to naredili, pa smo vršičke v dolini zamudili.

Dan smo zaključili v ostalih ustvarjalnih delavnicah, ki so navdušile hčerko. V poslavljanju od znancev. V oblikovanju načrtov za naslednje leto.

image005

Z možem sva si bila edina, da smo preživeli res dva polna dneva. Ki bosta ostala. Grela. Odločila sva se, da naslednje leto spet pridemo. Da mogoče povabimo še kakšne prijatelje, s katerimi se v zadnjih letih ne vidimo več pogosto in bo srečanje na festivalu priložnost, da okrepimo naše vezi.

Hvaležna sva bila vsem, ki so tako dobro izvedli festival, se zahvalila vodji festivala in duhovniku, ki je vodil mašo. Izrazila dobronamerno kritiko stvari, ki so naju zmotile. Prav tako pa začela razmišljati, da bova mogoče kakšno od naslednjih let tudi sama ponudila svoje moči, ideje in talente za soustvarjanje festivala. Naj ideja v nama dozori. 

FD06

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

marec - maj 2020

Novo mesto, Ljubljana, Celje, Koper,
Kobarid