Resnična zgodba: "Saj nihče ne more vedeti, da sem sama ..."

Polonca Sokol
Četrtek, 18. junij 2015, 6:00
Image

Ko sem slišala za Festival družin, sem mislila, da ne sodim zraven. To je pač za popolne družine ... 

Toda lani sem se Festivala družin udeležila. Sama s skoraj triletnim malčkom, hčerki sta bili na nekem taboru. Glede na to, da z otroki živim sama, me je že ob prijavi skrbelo, kako bo, ali bom zmogla v tujem okolju, neznani situaciji, kako bo z organizacijo. Razmišljala sem, da bi prišla samo v nedeljo, ko sem bila nosilka ene od vsebine. 

Prijateljica me je spodbudila, naj vendar pridem za vse dni in ne skrbim, saj bo ona tam z družino in če bo treba, mi bodo priskočili na pomoč, če bi bilo treba kdaj popazit na malčka. 

Pogum velja.

Toda že pri postavljanju šotora me je prvič stisnilo: saj ne, da mi ne bi šlo ali ne bi zmogla, samo … To je na nek način še vedno domena očetov. Ali skupno delo obeh staršev. Ko mamica pazi na mladino, budno opazuje in kaj pokomentira, poprime, očka pa postavlja začasni dom ... Nekako sem požrla solze in ko sva se z malim namestila, je napetost popustila.

Program festivala me je navdušil! Pester, zanimiv, za vsakogar se je kaj našlo. Prehrana organizirana, pospravljati ni bilo treba – pravi dopust! Hitro sem se tudi udomačila med prostovoljci. Bili so na voljo za varstvo, za pomoč ...

Pa vendar. Vsake toliko me je obšel občutek, kot bi ne spadala zraven. Kot da so tam same popolne, srečne družine, jaz pa luzerka. »Saj nihče ne more vedeti, da sem sama – pa tudi če, a je kaj narobe s tem?« sem si mislila, pa ni kaj dosti pomagalo. Večkrat me je obšlo, da bi šla kar domov. Toda pot bi bila dolga in v nedeljo me je čakalo delo. Tam sem se počutila koristno, vedoč, da delam nekaj dobrega. Kakšen dober občutek! Prijateljičina hči je popazila na sina. 

Ob letošnji najavi festivala sem se razveselila: ni dvoma, pridemo vsi trije za vse tri dni! Letos sem veliko bolj pogumna, vem da bo na voljo dovolj prostovoljcev, ki mi bodo lahko priskočili na pomoč in vem, da me druge družine ne gledajo postrani, ampak me sprejemajo. In vem, da nisem edina, ki pride sama.

Pravzaprav je staršev, ki sami živimo z otroki in pretežno sami skrbimo zanje, kar nekaj in vsi smo samo ljudje. Festival družin je tudi naš, čeprav nismo »popolni«. Ni treba biti, da sem popolna, da sem dovolj dobra! 

Vesela sem, da so organizatorji sprejeli mojo pobudo in bo v soboto organiziran klepet namenjen prav nam. Pridite, rada bi vas srečala in slišala vaše ideje, kako si olajšate svoje materinstvo ali očetovstvo. Nahajmo tarnati zaradi nečesa, česar ni ali se ni izšlo. Ne obtožujmo tistih, katerim se izide ... Tudi njim ni vedno lahko. Mislim, da je Festival družin prostor, kjer ni "tistih". Kjer smo samo družine.

Vsak dan prinaša novo priložnost za obilo dobrega. Podelimo si pozitivne zgodbe, sem prepričana, da jih je veliko. Včasih je dovolj že lepa beseda … 

 

P. S.: Vabljeni na Festival družin. Prijavo lahko uredite na dogodku. 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Kako biti sočuten in odločen starš uporniškemu najstniku?

22. do 24. november 2019

Stella Maris,
Strunjan

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana