Najin »Zazrita si v oči« – prvi »medeni tedni« po desetih letih

Letos bova z možem praznovala deseto obletnico poroke. Trije vedoželjni in navihani otroci, precej »en za drugim«, gradnja našega »kotička pod soncem«, iskanje primerne službe in prilagajanje nanjo … Le nekaj asociacij, ki mi pridejo na misel, ko pomislim na najinih (skoraj) deset let krmarjenja v dvoje.

Z možem sva sicer dejavna v zakonski skupini, ki je organizirana v našem lokalnem okolju. Vsaj enkrat na mesec lahko oddava otroke v varstvo in sredine večerne ure nameniva samo nama. Vseeno pa kdaj v hitrem ritmu, ki nama ga nalagata naporni službi in vsakodnevne obveznosti, ko vijugava med gospodinjskimi opravili in skrbjo za otroke, pozabiva na tiste drobne pozornosti, malenkosti in tiste, samo nama namenjene trenutke, ki jih je bilo na začetku najine skupne hoje, ko še nisva imela otrok, več.

Ko sem čisto po naključju letos sredi zime opazila program »Zazrita si v oči«, ki je namenjen zakoncem in poteka v organizaciji Iskreni.net, se mi je zdelo to takooo idealno za naju. 🙂 Misel o vikendu z duhovno vsebino, ki bi ga lahko preživela sama, v hotelu na morju sredi strunjanskih solin, se nama je zdela precej vabljiva :).

Po potrditvi, da bodo otroci v dobrih rokah, in hvaležna za super babice in dedke, sva se  prvi petek po veliki noči odpeljala proti morju ali kot bi rekel moj mož – na prvi »hani mun« (prve medene tedne) po desetih letih. Nisva imela pretiranih pričakovanj, sva si pa oba predvsem želela, da se po napornem tednu pošteno naspiva :).

Hvaležna, da sva lahko preživela vikend v dvoje, se obogatila in še bolj povezala. Otroci veseli, starša spočita in pripravljena na nove izzive … Namen dosežen, še kdaj :).

Po prisrčnem sprejemu v hotelu in večerji, kjer smo se imeli zakonci možnost spoznati med seboj, je sledil uvod v vikend. Ne bom pozabila moževih besed, preden sva odhajala tisti petek zvečer spat: »Veš, imam občutek, da bo tole res dobro. Predvsem pa sem ti hvaležen, da si me pripeljala sem.«

Cel sobotni dan sva se imela možnost posvetiti drug drugemu in si podeliti misli, za katere ob vsakodnevni rutini mogoče niti ni časa.

Dopoldansko pričevanje enega od voditeljskih parov, ki sta spregovorila o krizi v zakonu, nama je priklicalo v spomin obdobje prvih let zakona, ko je bilo večkrat težko. Ko sva gradila dom, ko sva imela težave s službami in težko finančno situacijo, otroci pa so bili majhni, s svojimi potrebami in zahtevami …

Ko danes gledava nazaj na to obdobje, se zavedava, kako vredno je, da ostajava skupaj v dobrem in slabem, da vsakodnevno rasteva, se učiva kot zakonca in starša, se medsebojno dopolnjujeva in spodbujava.

Sonce, ki je pokukalo na plano po dolgi zimi, nas je vse pare zvabilo, da smo prosti čas preživeli na sprehodih ob obali in se naužili morskega zraka. Ko sva se v soboto pri večerni sveti maši namesto pozdrava miru lahko objela, sva ob tem začutila posebno povezanost, romantičen večerni ples pa me je spomnil, kako dobro me zna zavrteti samo moj mož. 🙂

Nedeljsko pričevanje patra Marjana Čuka o spolnosti naju je spodbudilo k razmišljanju o pomembnosti telesne podaritve v zakonu, poročne zaobljube, ki smo si jih znova izrekli pri nedeljski sveti maši, pa so naju »odpeljale« v čas, ko sva desetletje nazaj kot vihrava študenta sredi dvajsetih let skupaj stopala k oltarju in najino skupno pot izročala v roke Njemu.

Ko sva po zaključenem programu polna lepih vtisov in navdušena prišla nazaj domov, se naju je razveselila najina »četica«, ki je drug čez drugega hitela pripovedovat, kako so se imeli »fajn« pri babi in dediju. Kako dobro pecivo je spet spekla babi in kako je dedi »zbil« še nekaj desk na drevesni hišici, da so se celo popoldne lahko igrali v njej. Kako je bil kuža Ado spet navihan in še in še. Ko pa so slišali, da se v morju še nisva kopala, ker je bilo še premrzlo, so bili pa sploh pomirjeni :). Da bi to počela sama, brez njih, bi namreč težko prenesli :).

Hvaležna sva. Hvaležna, da sva lahko preživela vikend v dvoje, se obogatila in še bolj povezala. Otroci veseli, starša spočita in pripravljena na nove izzive … Namen dosežen, še kdaj :).

Odmev je napisala udeleženka vikenda Zazrita si v oči, ki je bil v Strunjanu od 6. do 8. aprila 2018.