Na Košljunu so se dogajale pomembne stvari

Vikenda Zazrita si v oči ni mogoče ubesediti zgolj s stvarnim opisovanjem zunanjega dogajanja. Ker je segel zelo osebno in globoko. Tudi meni.

Ko smo prihajali na otok Košljun so me kot eno od organizatork in voditeljev prevevali zelo mešani občutki – na eni strani strah, ali bomo mogli dati zakoncem to, po kar prihajajo, ali so naše izkušnje zanje dovolj zanimive, ali se bomo zmogli prepustiti in dati na razpolago, ali so stvari dovolj pripravljene, ali bo samostanska namestitev sploh primerna za tak vikend … Ob tem pa še – kako bova z možem delovala v vlogi sovoditeljskega para, ko pa bi sama zelo potrebovala tak vikend kot udeleženca. Na drugi strani pa občutki vznemirjenja in pričakovanja – pripraviti za druge nekaj lepega, česar bi bil tudi sam vesel (tudi drobna presenečenja), očaranost nad skrivnostno spokojnostjo kraja, veselje nad sovoditelji in duhovnim spremljevalcem, radovednost, kaj pari prinašajo, kdo so, kaj se bo v njih prebujalo … Bo Bog čisto zares med nami?

Tesnoba je počasi začela popuščati, ko so pari prišli na otok in ko smo se predstavili drug drugemu. Veliko prijaznih obrazov in naklonjenosti. In tako zelo različni! »Joj, kljub vsemu sva z možem med mlajšimi,« pa me je spet stisnilo, ko so pripovedovali, da so poročeni po 23, 26 in celo 30 let. A iz njihovih besed sem razbrala, da je za mnoge velik uspeh že to, da sta sedaj tukaj skupaj. V vsakdanu se tako težko srečata … že dolgo se nista zares. Sedaj sta si dala priložnost. In vse, česar bosta poleg tega še deležna, bo sprejeto z naklonjenostjo in hvaležnostjo.

V tisto začetno vzdušje, ko poln pričakovanj še radovedno, negotovo, tipajoče opazuješ drug drugega, je nato vstopil p. Andraž s svojo sproščenostjo, humorjem in izzivalnostjo. Zbudil je salve smeha, a tudi povabil na globoko: »Ko se zazrem tebi v oči, tam zagledam tudi sebe. Se ti upam zares zazreti v oči?«

Utrujeni od tedna(ov) za nam smo se v petek zvečer z veseljem prepustili filmu. Skoraj kot v kinu. In kot v tistih časih, ko sva se še spoznavala in imela ves čas na tem svetu drug za drugega … A tudi film nas je izzival s svojo vsebino – kaj je tisto, zaradi česar odnos uspeva ali propada, kaj pomeni poročna obljuba, izrečena drug pred drugim in pred Bogom, in kaj pomeni obljuba, izrečena pred svetom? Čeprav smo po filmu vsi že rabili nočni počitek, smo kar obsedeli skupaj in delili svoje misli, vtise, izkušnje … Počasi smo se odpirali.

In prišlo je sobotno dopoldne in čas za naša pričevanja. Bomo zmogli? Se bomo lahko odprli? Kako bo sprejeto? Bo za izkušene pare sploh zanimivo?

Po odzivih udeležencev ob koncu pričevanj, še posebej pa ob koncu vikenda, očitno vendarle smo zmogli. Tudi mlajši pari smo imeli kaj dati starejšim parom. Ker ni enostavno govoriti o krizi, ki si jo preživel v zakonu, o bolezni, o mladostnem iskanju in napakah, o sedanjih razočaranjih, bolečini in stiskah, o večjih razlikah, o svoji veri, o doživljanju spolnosti … Ne glede na starost in kilometrino. A to je natanko to, kar zakonci drug od drugega rabimo – iskrenost, ranljivost, odprtost, pristne izkušnje. To je tisto, kar tudi drugega odpira – samemu sebi, drugemu in Bogu. To smo skoraj otipljivo doživeli na Košljunu.

Da sva se z možem lahko odprla za druge, pa sva se morala najprej odpreti drug drugemu – v to sva bila skoraj prisiljena – in na ta način sva na vikendu dobila natanko to, kar sva potrebovala. Pa čeprav sva bila obremenjena z mnogimi podrobnostmi programa, sva v marsičem doživljala podobne stvari kot udeleženci. In deležna sva bila hvaležnosti tolikih parov, ki je v nama prebujala tudi hvaležnost druga za drugega.

Čeprav je bilo sobotno vreme vse prej kot romantično (dež, burja, sivo nebo), smo mu uspešno kljubovali z dogajanjem za samostanskimi zidovi: pogovori, večerja ob svečah, fotografiranje v dvoje, maša v intimnosti ozračja, ki se je ustvarilo med nami. In nato ples. Kdaj sva že nazadnje takole plesala skupaj … Tudi bolj obotavljive je spravil na plesišče DJ p. Andraž, ki se je – tako kot prej pri nagovoru pri maši in pri osebnih pogovorih – tudi v tej vlogi povsem posvetil temu, da zakonca vabi na pot zbliževanja. In nato tesen skupen krog na plesišču, preprosta molitev in odhod v intimo samostanskih sobic.

Celoten vikend je vodil v nedeljsko obnovitev poročnih obljub pri maši. Nič pompoznega, nobenih svatov, cvetja, muzikantov, daril … Sam jaz in ti, mož in žena. Preprosta obnovitev spomina na obljubo, ki veže že toliko let, in ko jo vedno znova obnavljava v resničnem življenju. In Božji blagoslov nad vsem tem … »Veliko bolj sem tokrat čutila, da je ta poročna obljuba res za naju. Drugače kot ob poroki,« je dejala ena od žena.

In kaj vse je ladjica poleg nas še odpeljala s Košljuna? Veliko hvaležnosti – drug za drugega in hvaležnosti Bogu. Drug drugemu smo med drugim povedali tole:

• »Naslov ‘Zazrita si v oči’ je dobil drug, veliko globlji pomen.«
• »Tako sem hvaležen ženi, da me je ‘zvlekla’ sem.« (3x)
• »Kako krasno bi bilo živeti s takimi ljudmi okrog sebe ves čas!«
• »Čeprav sva v vseh letih dela na zakonu z ženo že spravila večino večjih ‘okostnjakov iz omare’, je tu še vedno padeli iz nje kak mali okostnjaček.”  
• »Zares občudujem predvsem vas, može, ki ste si upali tako odkrito spregovoriti o sebi. Svaka čast!«
• »Res se je med nami odprl prostor za intimne stvari.«
• »Preko teh pričevanj, ki so bila tako unikatna, izvirna, nepričakovana, se nama je odprlo veliko novega. Tudi za našo najstnico sva dobila nove ideje.«
• »Nisem imel tako visokih pričakovanj, ker sem videl, da vodite tudi mlajši pari. Zdaj pa lahko rečem samo: uau!«
• »Prišel sem z veliki pričakovanji za najin zakon. Ko odhajava, ugotavljam, da sem še več dobil, kot sem pričakoval.«
• »Odhajam opogumljen in vesel.«

In morda še nekaj – da se je vikend na Košljunu zgodil, smo morali tako organizatorji kot nekateri udeleženci premagati kar nekaj ovir, predvsem tistih znotraj. Na trenutke je že kazalo, da bomo vikend odpovedali. Za kaj je pri tem v resnici šlo, najbolje povedo besede enega od udeležencev: »Ko se v dogajanje začne vpletati satan, in to tudi na nove načine, to pomeni, da se boji, da izgublja duše in se zanje bori. Za najini se je še nekaj dni pred Košljunom zelo boril. Kako zelo si je želel, da bi ostala ‘stara zakonca’. A Bog je močnejši. Če se za takšne (navidez preproste in nedolžne) dogodke/srečanja/vikende v naših življenjih vnema tako velik duhovni boj, pomeni, da gre za pomembne stvari.«

Foto: Tomaž Sokol