Ko ob jezi na otroka ne zmorem sočutja

Maja Vovk
Piše: Maja Vovk
Ponedeljek, 24. oktober 2016, 16:00
Image
angrymom

Zakaj nas otroci spravijo ob živce in kako lahko svojo jezno obdržimo pod nadzorom, je ena od tem, ki jo vedno znova premlevamo na seminarju Sočutnega starševstva ...

Prav vsi starši se znajdemo v situacijah, ko postanemo jezni na svoje otroke in takrat težko ohranimo mirno kri. Smo pod neprestanim pritiskom: delovne obveznosti, skrb za dom, zdravje, finance ... Seznam se kar ne neha. In v ves ta stres stopi naš otrok, ki je izgubil svojo jakno, se ravnokar spomnil, da v šoli nujno potrebuje nov zvezek, ali pa se prepira z bratom zaradi avtomobilčka, s katerim bi se oba želela igrati prav ta trenutek.

Ne glede na to, kako neprimerno se nam zdi otrokovo vedenje, njegovo vedenje ni povzročilo našega izbruha jeze.

V bolj mirnih trenutkih znamo takšne težave dobro reševati. Toda v viharju jeze čutimo pravico, da smo besni. Pa saj je naš otrok vendar tako neodgovoren, nepremišljen, nehvaležen ali celo sebičen.

Ampak ne glede na to, kako neprimerno se nam zdi otrokovo vedenje, njegovo vedenje ni povzročilo našega izbruha jeze. Njegovo vedenje je le prebudilo v nas občutke, ki jih ne zmoremo prenašati. Počutimo se, da smo kot starši odpovedali, in hitro stopimo v napad.Ta napad pa ne izgleda kot odziv mirnega starša, ampak bolj kot obnašanje otroka z izbruhi lastne jeze.

Kako lahko jezo »ukrotimo«?

Najpomembnejše se je zavedati, da ne smemo reagirati, ko smo jezni. To je lažje reči kot storiti. Ko smo jezni, čutimo neustavljivo potrebo po tem, da bi otroka naučili lekcije. Vendar je to le odziv jeze. Ta je tista, ki nam sporoča, da je treba nujno takoj reagirati. Pa vendar v večini primerov ni tako. Z otrokom se lahko pomenimo kasneje, ko se umirimo in dobro ter v miru premislimo, kaj sploh želimo otroka naučiti.

Ko smo jezni, čutimo neustavljivo potrebo po tem, da bi otroka naučili lekcije. Vendar je to le odziv jeze.

Ko smo jezni, kričimo. Vendar ne na otroka. Umaknimo se in izkričimo svojo jezo. To bo imelo več učinkov: umirili se bomo, otroka ne bomo ranili, pokazali mu bomo, kako naj ravna v trenutkih jeze.

Nekaj nasvetov

  1. Otroku postavimo jasne meje. Velikokrat je ravno pomanjkanje meja vzrok, da postanemo jezni na otroka.
  2. Preden reagiramo, se umirimo.
  3. Prisluhnimo svoji jezi. Jeza je čustvo in sama po sebi dobra. Naša odgovornost pa je, kaj naredimo z njo.
  4. Izogibajmo se grožnjam.
  5. Zavedajmo se, da smo tudi mi del problema. Otrok nam bo vedno pokazal, kje moramo še delati na sebi.  
  6. Če se pogosto bojujemo z jezo, poiščimo pomoč.

Bi radi izvedeli še kaj več? Pridružite se nam na seminarju Sočutnega starševstva med 25. in 27. novembrom 2016

Foto: irishhealth.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor