Za nama je res naporen vikend. Pa ne zaradi obupnih vremenskih razmer. Naporen zato, ker sva v dveh dneh obiskala 4 skupine mladih. Še dobro, da napovedi nisva spremljala kaj dosti, sicer bi šla le strahoma na pot.
Na sliki zadnja skupina tega vikenda: Škocjan.
V petek smo se kar družinsko odpravili na pot. Saj ne vem, če bi zapisala – prepozno, seveda. Pa tokrat res ni bila krivda na moji strani. Resnično sva se uštela v računanju časa. Po poti sva namreč pri sorodnikih nameravala odložiti hčerko, pojesti kosilo, nato pa kreniti naprej do Novega mesta. Na pol poti sva ugotovila, da bova prepozna že, če zgolj oddava hčerko, kje je še kosilo (in teta je pripravljala slastne ribe!).
K sreči se je stric ponudil in nama prišel naproti po hčerko, da sva presekala del poti in sva lahko oddirjala naprej proti Novemu mestu.
Šele ko zares vzljubiš sebe kot osebo z dušo, telesom, željami in hrepenenji, lahko to spoštovanje prenašaš naprej in skrbiš, da nikoli ne raniš dostojanstva druge osebe.
Resnici na ljubo me je potem v avtu postalo strah. Termin z novomeškimi skavti smo določili (in prestavili) kakih petkrat. Potem še tole z vožnjo … Pomislila sem, da se bo moralo zgoditi v tej skupinici nekaj velikega, ko nama »nekaj« tako preprečuje srečanje.
Dokler nisva (5 minut pred začetkom!) varno parkirala, me je strah kar razžiral. Oh, kako hitro človek podvomi in pozabi, da v »ljubezni ni strahu«! In mi smo vendar v Njegovi ljubezni!
Zbralo se je kakih 12 skavtskih voditeljev in na skupini sva zares uživala. Upam, da je Sveti Duh deloval tudi pri mladih in so razen informacij o »kokti« (interna šla ;)) izvedeli marsikaj uporabnega – ne le za to, kako ravnati z mlajšimi živalcami (bobrčki, volčiči …), temveč tudi zase. Šele ko zares vzljubiš sebe kot osebo z dušo, telesom, željami in hrepenenji, lahko to spoštovanje prenašaš naprej in skrbiš, da nikoli ne raniš dostojanstva druge osebe.
Po prijetnem večeru sva se malo pred polnočjo vrnila k teti (končno sva nekaj pojedla, za kar ti na Dolenjskem sicer res ni potrebno skrbeti 🙂 ). Hčerka naju je seveda še budna čakala …
Za konec srečanja pa še ena slikca (Novo mesto).
Po kratki noči sva v soboto zgodaj zjutraj odrinila na pot proti Velenju. O jej, koliko ledu vse naokrog! V Velenju smo se s skupino 90 birmancev iz treh župnij srečala predzadnjič. Skupaj bomo imeli 5 srečanj.
Pri birmancih nama je velik izziv, kako prilagajati vsebino, da bi se dotaknila tistih, ki so že malo klonili pod pritiskom seksualizirane družbe, in tistih, ki so v svojih srcih čisti in to želijo ohraniti.
Birmanci so vedno velik izziv. Nekateri med njimi so že na pol odrasli, drugi so še povsem otroci. Nekateri so že zelo zreli, drugi bistveno manj. In (ne) zrelost se ne prekriva nujno z zunanjim izgledom.
Vsi skupaj pa se delijo še drugače: na tiste, ki jih to, kar govoriva, izredno zanima in vsebine kar požirajo, ter na tiste, ki jim je vse skupaj grozno odveč. A če jim bo ena sama informacija enkrat v življenju zazvenela v pravem trenutku, je cilj te delavnice zagotovo dosežen.
Ja, birmanci so na splošno res velik izziv tudi za naju: prilagajati vsebino, da bi se dotaknila tistih, ki so že malo klonili pod pritiskom seksualizirane družbe, in tistih, ki so v svojih srcih čisti in to želijo ohraniti. Seveda pa je tudi izziv, da midva ne bi klonila pod odzivi tistih, katerim je vse brez veze, ter ohranjala pogum in navdušenje za tiste, ki hrepenijo po Božjem sporočilu.
Ne, ni nas zeblo. Le fotografijo smo posneli na koncu, pa so bili že vsi v nizkem štartu proti domu.
Po dobrih dveh urah sva iz Velenja krenila proti Šoštanju. Imela sva ravno prav časa za en hiter prigrizek. Ob tem, ko sva iz pekarne opazovala ogromne dimnike in umazane fasade (da o vonju na ulicah ne govorim), sva malo pomodrovala o TEŠ 6 (čeprav v resnici ne veva dosti 🙂 ) in nekako oba čutila sočutje do prebivalcev, ki živijo v tistih razmerah.
Do predavalnice sva se dobesedno pridrsala, kar v petkah sploh ni tako enostavno! Zbralo se je okrog 70 birmancev. Malo starejših – bili so samo devetošolci.
Ob tem srečanju sva imela zares dober občutek. Besede so kar same vrele iz naju. Ne zgodi se pogosto, da se po predavanju usedem v avto in rečem: »To sem pa dobro povedala!« Tokrat sem to storila, čeprav vem, da ni nič mojega, najinega. Sva le kramp in lopata v Njegovih rokah, s katerimi koplje kanale in ceste do srca, do biti vsakega mladega posebej, ker ga tako zelo ljubi!
Prav ganljivo je videti, kako te nekateri z zadržkom sprejmejo, a ko, ponavadi povsem nezavedno, pritisneš na pravi gumb, odpreš prava vrata, in začnejo piti tvoje besede. In pijejo tako močno, da nekateri pri tem zardevajo, se potijo ali pa jočejo. Vidiš te obraze. Vidiš, da je komu lažje, če odreže tvoje besede in te ne sliši. Vidiš, kdo joče v sebi, ali pa komaj zadržuje solze. Vidiš rdečico tistih, ki so že globoko v pornografiji …
Kdo ve, koliko med njimi je žrtev (spolne) zlorabe, manipulacije, greha … Koliko deklet med njimi nikoli ne bo slišalo od očeta, da so vredne v njegovih očeh. Koliko fantov ne bo nikoli videlo vzora pravega moškega in bodo žrtev »moškega sveta« (s tem namigujem na enega od slovenskih portalov, ki poskuša moškim sporočiti, da je moški svet seks (prostitutke, pornografija, poniževanje, zloraba), alkohol, šport in avtomobili. Ali kot bi rekel moj mož: »Hvala lepa! Sem pa že več kot žival, ki ne more brzdati svojih nagonov!«)
Zanimivo, prvih vrst se tile mladi precej bojijo. 🙂
Iz Šoštanja sva se nato po zaledeneli cesti zopet odpeljala na Dolenjsko (Tržišče). Pot je dolgo trajala in lahko sva premlevala in modrovala… Ko se voziva, praktično nikoli nimava prižganega radia (saj ima mož mene, da govorim brez predaha 🙂 ).
Pri teti sva se pocrkljala z Julijo, si oddahnila, zadihala (na krušni peči tudi malo bolj globoko 🙂 ) in se najedla dobre kočerje (tako se menda tam reče obroku okrog pete ure). Ko se voziva, praktično nikoli nimava prižganega radia (saj ima mož mene, da govorim brez predaha 🙂 ).Ti Dolenjci res znajo poskrbeti za (pre)obilne obroke (s kozarčkom vinčka seveda)! In že je bil čas, da se urediva za zadnjo delavnico ta vikend. Odpeljala sva se v Škocjan.
Uau! Ura je bila sedem zvečer, cesta pa tako zamrznjena, da sva se čez griče bolj pridrsala kot pa pripeljala. Pričakala naju je skupina mladih, čez 20 jih je bilo. Samske, samski, parčki in celo dva zakonca sta v tej mešani skupinici. Imeli smo prvo srečanje od petih.
Prve pol ure smo porabili, da smo usposobili tehniko. Prepričana sva bila, da je z najinim računalnikom vse v redu, saj je povsod deloval, kot je treba. No, na koncu smo le ugotovili, da računalnik pač ne zdrži najinega tempa. 🙂 Težave smo rešili in začeli na začetku. Pri Adamu in Evi. Poskušali smo iti v globino, a se hkrati iskreno smejati. Zelo prijetna skupinica so in upam, da so uživali z nama tako, kot sva midva z njimi. Upava, da jih naslednjič pride še več!
Takole smo reševali tehniko.
Čas pa je tekel in zunaj je leden dež pridno prekril cestišče in posuti pesek. Ko smo sva vžgala avto, naju je kar malo skrbelo, čeprav naju je župnik povabil, da lahko prenočiva, če bi imela težave. Težko bi rekla, da me je to pomirilo. Ko sem namreč poklicala teto – ura je bila spet skoraj pol polnoči – mi je povedala, da najina šestletnica ne more zaspati brez naju. Še vedno je bedela. Ponavadi niti nima težav, a tokrat je očitno razumela, da ni vse tako kot ponavadi.
Ko sva parkirala pred tetino hišo, sem čutila globo hvaležnost do Boga očeta in vseh angelov varuhov. Pa seveda spoštovanje do mojega soproga, ki je spreten in previden šofer.
Ko sva parkirala pred tetino hišo, sem čutila globo hvaležnost do Boga očeta in vseh angelov varuhov. Pa seveda spoštovanje do mojega soproga, ki je spreten in previden šofer. Hitro smo se vsi trije zakopali pod rjuhe in objeti zaspali.
V nedeljo smo se vrnili domov dosti kasneje, kot smo načrtovali. Počakali smo, da je led vsaj malo popustil. Nisem se mogla upreti obisku spletnega zemljevida :). V treh dneh, ki so bili za razmere na cestah izredno slabi, sva prevozila 420km. Varno. Bogu hvala! Očitno se mu res gre, da bi mladi slišali, kar jim želiva povedati.
P. s.: Utrujenost je seveda bila. A to delo naju hrani in navdihuje. Ob njem na polno izkušava veselje in hvaležnost.
P. p. s.: Z možem čutiva, da najino delo številni podpirate z molitvijo. Naj na tem mestu izrečem še iskreno zahvalo. Vsem tistim, ki naju poznate, in vsem tistim, ki naju ne, pa se vam zdi najino delo pomembno. V dneh, ko bomo širili ekipo parov, ki bodo lahko, tako kot midva, prinašali sporočilo Teologije telesa mladim, pa vas vabim, da naše delo še naprej podpirate z molitvijo. Ne le za naju, ne le za tri nove pare, s pomočjo katerih bomo lahko prihajali na župnije, temveč tudi za vsa ta mlada srca, ki poslušajo sporočilo, ki ga prinašamo. Da bi slišali in bi se jih besede resnično dotaknile!
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!