Kako je vikend Zazrita si v oči presegel voditelje in udeležence

Polonca Sokol
Sreda, 17. februar 2016, 16:00
Image
image

Po vikendu »Zazrita si v oči« sem ganjena in vesela, pretresena in napolnjena z občutjem ponižnosti. In spet zaljubljena! <3

 

Petek - presenečenje nad raznolikostjo

Vseh sedem voditeljev (zakonca Rupar, zakonca Škoberne, midva z možem Tomažem in p. Andraž) smo letali kot mravljice po razpršenem kompleksu hotela Laguna v Strunjanu: pripravljali smo dvorano, na stole polagali darilca, na table obešali balončke, v sobe pa svete podobe (program Zazrita si v oči vendarle posega tudi na področje duhovnega in nek občutek tega prinese tudi križ ali druga sveta podoba v sobi).

 


image 1

Ura se je bližala začetku. V dvorani so se začeli zbirati tujci, ki pa so danes, nekaj dni po zaključku programa, vse prej kot to. Dvorana se je polnila, nam pa je naraščal pulz: toliko ljudi je 22 parov! (Vsi smo namreč živeli še v izkušnji lanskega leta, ko je bilo z nami 12 parov!)

Ko smo se predstavili, smo ugotovili, da nas ne preseneča le število. Skupina je bila namreč izredno raznolika:

  • od poročenih pol leta do poročenih 36 let;
  • od parov brez otrok do zakoncev, ki imata 10 otrok;
  • od vernih do nevernih;
  • od kmetov do pravnikov, od učiteljic do full-time mamic, od brezposelnih do (v precejšnjem številu) »espejevcev«. (Še posebej smo bili hvaležni za vse pare, ki so si vzeli čas in prišli s kmetij. Bravo za vse »tamlade«, ki so obljubili skrb za živino in omogočili svojim staršem oddih!«)

In ne nazadnje: raznolikost se ni čutila le na zunaj, ampak tudi na znotraj: od parov, ki se jim vidi, da prihajajo na vikend v spokojnosti, do parov, kjer se čuti kriza …

Po precej obilni, prav nič postni večerji (glej članek Na Zazrita si v oči bomo spet dobro jedli J), smo se zbrali v dvorani.

image 2

P. Andraž je bil s svojo zgovornostjo, nasmehom in energijo zagotovo presenečenje za vse zbrane. V uvodnem delu: »Jaz, ____, sprejmem tebe ...« je spregovoril o pomembnosti tega, da najprej sprejmemo sebe. Sebe v svoji ranljivosti, omejenosti, resničnosti ... saj šele potem lahko sprejmem drugega.

Sledil je ogled filma. Za mnoge zakonce je bil to po dolgem času en film, ki sta si ga skupaj ogledala v miru. S kokicami v naročju J.

Sobota – pričevanja, pogovori v paru, čas za bazen in ples!

Sobota je bila nadvse polna!

Nadaljevanje poročne obljube: »...in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči ...« sta se s svojim pričevanjem predstavila zakonca Rupar. Močno pričevanje, ki se je resnično dotaknilo udeležencev. Nekaterim (najmlajšim po zakonskem stažu) zagotovo v spodbudo, da bi pravočasno znali prepoznavati prihajajočo krizo, zrelejšim v olajšanje: dobro, nič posebnega nisva, vsem se to zgodi ...

Drugo pričevanje je odstiralo izzive naslednjega dela poročne zaobljube: »... v bolezni in zdravju ...« sva imela midva z možem. Ko imaš pričevanje, daš svoje življenje na pladnju. Ni lahko, a gre, v zaupanju, da daješ zato, da bi drugi prejeli. In prejmeš tudi sam. Sveti Duh deluje.

Tretje pričevanje: »... in te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja« sta imela zakonca Škoberne. Ob dejstvu, da med njima obstaja – vsaj ena J – velika razlika (verna / neveren), ki sta jo sprejela in z njo včasih bolj in včasih manj uspešno vozita skozi ovinke njunega zakona, je njuno pričevanje zagotovo navdahnilo.

image 3

Pričevanje zakoncev Škoberne

Zanimivo, po pričevanjih so vedno največ podpore in celo občudovanja deležni naši možje. Kajti za žene je nekako samoumevno, da zmoremo spregovoriti o čustvih in občutkih, o svoji ranljivosti. Ko to storijo možje... pa je vtis toliko močnejši.

Po vsakem pričevanju je imel par čas za medsebojni pogovor. Popoldan pa tudi za skok v bazen! Tudi nekateri od voditeljev smo se potuhnili v kot enega od jakuzzijev in morski vodi pustili, da odnese skrbi, ki smo jim morebiti še imeli pred nadaljevanjem vikenda.

Potem ko smo v bazenu smo umirili telo, smo pri maši umirili svojega duha, na večerji ob svečkah pa še svoje želodce.

image 7

 Darja in Tomaž že vesta, zakaj se smejeta. Hrana je bila res dobra.

Po večerji smo se znova zbrali v skupnem prostoru, ki se je prelevil v plesno dvorano. Darja, ena od udeleženk, ki je tudi plesna učiteljica, je pripravila super uvod v plesni večer. Ženske smo se učile slediti, možje so se učili voditi.

image 4

Žene smo mižale in se poskušale pustiti voditi. Možje so se učili voditi ...

Vpeljala nas je še v osnovni plesni korak fokstrota, nato pa nas prepustila pozibavanju na plesno glasbo, ki jo je za nas vrtel DJ p. Andraž J.

 

image 6

Na zapisih, ki so jih imeli hotelirji, je pisalo: "Imamo svojega DJ-ja." Pa smo ga res imeli :).

Večer se je prav prijetno razvijal in svoj vrhunec zagotovo doživel  v plesu, ki smo ga žene zaplesale svojim možem. No, ja ... tudi obratno, me smo doživele vrhunec zabave, ko so za nas možje zaplesali gangam style J.

Nedelja – dotaknejo se nas sadovi ... in tudi solze

Dan so nekateri začeli že z molitvijo hvalnic, vsem pa je bil verjetno povsem novo doživetje meditativni zajtrk. Sliši se zanimivo, kajne? Ne bom razkrivala podrobnosti, to je pač stvar, ki jo je potrebno doživeti, ne prebrati J.

Kratkemu, a vsekakor zanimivemu predavanju o »rednem obnavljanju poročnih zaobljub« (kakor zelo olepšano rečemo spolnim odnosom J) je sledila maša z obnovitvijo poročnih zaobljub v strunjanski cerkvi.

Vse, kar o teh trenutkih lahko zapišem, je: močno in ganljivo. To je bila ura, ko se nisem ukvarjala s tem, kaj doživljajo ostali pari. Uživala sem v objemu svojega čudovitega moža.

image 8

Glavne stvari na vikendu so se dogajale med zakoncema. Tudi pozdrav miru.

Da pa so se v celotnem vikendu pri parih dogajale nepredstavljive stvari, sem izvedela kmalu po kosilu, ko smo si vzeli še čas za kratko skupno refleksijo.

Šele na refleksiji sem zares zaznala rodovitnost tega vikenda. Bili so sadovi in tekle so tudi solze. Ne samo udeležencem. Presunjeni smo bili tudi voditelji.

Veste, voditelji hitro začutimo, kje so resnično težke razmere. Opazimo poglede, poteze, kretnje. Marsikateri par se tudi odpre in pove, v kakšnih razmerah sta se odločila za ta vikend.

In priznam, človek hitro dvigne roke: tega mi ne zmoremo; nismo terapevti, ne bomo mogli pomagati ...

In na koncu, ko žene ob moževi refleksiji obmolknejo, ko zajočeta oba, ko se prstan vrne na roko, ko zajočemo vsi ... smo voditelji malo v zadregi. Ne pred udeleženci. Pred Njim pa gotovo. Ob pogledu na obraze parov, se v nas zasliši Božji glas: »Zakaj ne zaupate? Zakaj ne verjamete, da je mogoče, ko pa ste me povabili zraven? Zakaj ne zaupate, če ste Moje orodje?«

Vse, kar zmoreš v takih trenutkih je, da ponižno poklekneš in rečeš: Hvala!

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.