Molk: izgubljena priložnost

Štefan Kržišnik
Sreda, 28. december 2011, 7:00
Image
silent1
Ob današnjem prazniku nedolžnih otrok mi poleg milijonov otrok, ki so vsako leto splavljeni, prihajajo na misel predvsem otroci, ki so doživeli spolno zlorabo.

Poročila o spolnih zlorabah otrok me v zadnjih letih vedno znova pretresejo.

Govorijo o tem, kako malo je postalo vredno otrokovo življenje: kljub velikemu sodobnemu sklicevanju na pravice otrok. Nedoumljive razsežnosti tega pojava, ki je neprimerljiv z drugimi obdobji v zgodovini človeštva, pričujejo o najtemnejšem obrazu spolne revolucije.

Kot kristjana in očeta dveh majhnih deklic so me najbolj pretresla poročila o spolnih zlorabah znotraj skupnosti Cerkve. Še posebej zato, ker osebno poznam veliko duhovnikov in ker sem v času svojega otroštva imel veliko lepih odnosov z njimi; nekateri so mi bili resnično kot drugi očetje.

V Cerkvi se o spolnih zlorabah govori preveč in premalo. Preveč je »gostilniške« debate, hitrih sodb in lahkotne pravičniškosti, premalo pa odprtega dialoga, iskrenega pogleda resničnosti v oči in besede, ki bi odpirala pot v očiščenje.

Nikakor ne želim reči, da Cerkev o teh vprašanjih molči. Naj na tem mestu omenim samo prizadevanja ekspertne skupine za pomoč pri reševanju spolnih zlorab, ki jo vodi Andrej Saje, ali odkritih besed nadškofa Antona Stresa v intervjuju za Družino avgusta letos.

Andrej Saje v intervjuju za rtvslo.si februarja letos sam priznava, da so bili pri reševanju te problematike narejeni pomembni koraki, da pa so še možnosti za bolj učinkovit in transparenten način.

Sam menim, da ostajata neizrabljeni dve priložnosti, ki bi ne samo povečali učinkovitost in transparentnost, ampak bi pomenili novo kvaliteto, saj bi omogočili prostor očiščenja in odpirali pot ozdravljenja.

O obeh priložnostih sem razmišljal ob nedavni tragični smrti duhovnika Vlada Pečnika, nekdanjega voditelja doma Oaza miru, pomembnega pastoralista in medijsko izpostavljenega kateheta, pridigarja in govornika.

Prva neizkoriščena priložnost je, da beseda Cerkve, ki pretrga molk, skoraj vedno sledi razkritju, do katerega pride v laičnih medijih.

Tako je bilo tudi tokrat. O stanju postopka raziskave suma in sodne obravnave spolne zlorabe smo lahko precej podrobno brali v Dnevniku in drugih medijih, ki so ga navajali, v cerkvenih medijih o tem ni bilo besede.

Povsem razumem občutljivost dogodka, kot je tragična smrt duhovnika. Povsem razumem, da je najbolj naravno ob smrti človeka upreti pogled v vse dobro (»o mrtvih vse dobro«); v veri, da s smrtjo prepustimo usodo človeka v roke Božje pravičnosti in njegovega usmiljenja.

Po drugi strani pa je ravno sum zlorabe najbolj nedolžnih nekaj tako izjemnega, tako občutljivega, da bi po mojem mnenju lahko ravnali drugače. Kako drugače? Morda bo to laže pojasniti na primeru druge neizkoriščene priložnosti.

Ta, druga neizkoriščena priložnost, je po mojem mnenju odkrita beseda skupnosti. Ne prvenstveno najširši javnosti, ampak skupnosti, ki je bila in je še vedno prizadeta.

Skupnost je namreč poleg žrtve in storilca tretji osebno prizadeti člen v primeru spolne zlorabe ali suma spolne zlorabe.

Vzemimo za primer družino: če oče spolno zlorabi hčerko, je prva prizadeta hčerka kot žrtev, drugi je prizadet oče kot storilec. Tretji prizadeti pa je njuna družina.

Sam se štejem za člana skupnosti, ki je bila prizadeta ob sumu spolne zlorabe s strani duhovnika Vlada Pečnika. Delal sem namreč na področjih pastorale, kjer je bil aktiven tudi pokojni, imel sem tudi nekaj osebnih stikov z njim. Obenem živim v konkretnih odnosih z ljudmi iz skupnosti, ki zaradi njegove zgodbe čutijo prizadetost.

Tako ob njegovi smrti prej kot olajšanje, da je zadeva »končana«, čutim nemir. Zdi se mi, da veliko ostaja odprtega in neizrečenega. In pri tem občutju nisem osamljen, delim ga s še kar nekaj laiki zakonci in tudi duhovniki.

Če gledamo na Cerkev kot inštitucijo, lahko rečemo, da so bili v zadnjih primerih vzpostavljeni načini komunikacije, ki so korektni – tako v odnosu do žrtve (med drugim tudi njene pravice do zasebnosti), kot tudi v odnosu do storilca (med drugim tudi njegovih pravic, ki jih je kot osumljeni ali obtoženi deležen v skladu s pravnim postopkom, ki je predviden tako na cerkveni kot civilni ravni).

Če gledamo na Cerkev kot občestvo, pa lahko čutimo pomanjkanje rahločutnosti v komunikaciji do skupnosti. Zakaj?

Daleč od tega, da bi morali biti obveščeni o posameznih detajlih, ki tako pogosto spodbujajo neprimerni senzacionalizem in hitre sodbe. Želimo pa si besede, ki bi odprla pot do resnice, s tem pa tudi do očiščenja in ozdravljenja.

Pa ne bi bilo potrebno veliko. Lahko bi bila samo beseda, da je s smrtjo postopek ustavljen in da bo vse dogajanje okrog tega ostalo skrivnost. Ali beseda, da je postopek zaključen, a zaradi pravnih načel ne moremo biti obveščeni o izidu.

In vsi prizadeti člani skupnosti bi lahko odprli srca v molitvi, se odvezali nadaljnjih sodb ter prepustili ozdravljenje Božji pravičnosti in usmiljenju.

Lahko bi bila samo beseda, da je bil osumljeni spoznan za nedolžnega. Tako bi bilo učinkovito oprano njegovo ime, in to v trenutku, ko se zaradi smrti ne more več braniti sam.

Lahko bi bila samo beseda, da je bil obsojen. Tako bi lahko začeli moliti zanj. In moliti, da bi žrtvi lahko tisti, ki imajo stik z njo, pomagali. In se začeli spraševati, kaj se je zgodilo v odnosih v naši skupnosti, da je do tragedije sploh lahko prišlo.

Molk pa te rešitve za skupnost ni prinesel. Zato je izgubljena priložnost. Še več: omogočil je prostor, kjer so si nekateri prilastili izjave, ki so presojale o krivdi ali nekrivdi. Drugi, zlasti tisti, ki so očitno bliže virom informacij, pa so previdno molčali. Ali pa so informacije – tako kot že poprej – prenesli do novinarjev, ki naj opravijo "umazano delo".

Prepričan sem, da sta ravno beseda in odnos do prizadete skupnosti tisti korak, ki pri najbolj manjka. Kajti problem spolnih zlorab ni samo problem storilca, ampak vse skupnosti, vseh odnosov, v katere je bil storilec vpet.

In s tem bi se končno lahko začeli reševati problem vzrokov spolnih zlorab ne samo pri najbolj neposredno prizadetih, ampak v celotni skupnosti.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem