Porod z napako

Porod sem pričakovala z velikim veseljem in pričakovanjem. Po predavanjih v materinski šoli sem bila vsa navdušena, saj so nam ves čas zagotavljali, kaj vse imamo na izbiro, kako zelo upoštevajo želje porodnice in še in še. Še celo barvo porodne sobe naj bi lahko izbrala, poleg seveda možnosti rojevanja v polsedečem položaju, na pručki, žogi, ob glasbi …

Bil je petek, ko me je zgodaj zjutraj zbudilo nekakšno ščemenje po trebuhu. Ni bilo boleče, bilo pa je ravno toliko nadležno, da nisem mogla več spati. Bila sem že 3 dni čez rok, zato sem po tihem upala, da se je kooončno le začelo. Vendar se še nisem upala zares veseliti, saj sem bila že cel mesec odprta 3 cm in na vsakem pregledu so mi že zabeležili prave popadke. Upanje mi je dajalo edino to, da so bili tokrat popadki »redni« in da se je pojavila krvava sluz. Bolj zaradi radovednosti sem si začela meriti čas med popadki in ugotovila, da se ti redno pojavljajo na 5 minut. Ker me ni še nič bolelo in ker sem slišala že nešteto zgodb, kako dolgi so prvi porodi, se mi seveda ni še nikamor mudilo.

Ta dan sem bila pri svoji ginekologinji naročena na pregled ob 10. uri, zato sem sklenila, da ne grem v porodnišnico, ampak najprej k njej. Na pregled me je spremljal mož, saj je bil prepričan, da bomo verjetno kar hitro šli v porodnišnico. Ko sem prišla v čakalnico, me je sestra takoj sprejela na CTG (vsaj ena prednost, če greš čez rok). Nato je sledil še pregled pri ginekologinji, ki je ugotovila, da se porod počasi začenja. Odprta sem bila 4 centimetre, sluzničnega čepa ni bilo več in vse je bilo pripravljeno za »akcijo«.

Ginekologinja me je poslala direktno v porodno sobo. Ker pa me še vedno ni nič kaj posebej bolelo, sem le uspela prepričati moža, da se pred tem še ustaviva doma. Tam sem se v miru pripravila, peljala psičko na sprehod in se okoli 13h odpravila v porodnišnico.

Na sprejemu je zdravnica ugotovila, da sem odprta že 7 cm in me poslala eno nadstropje više v porodni blok. Tam je sledila 1-urna priprava, nato pa naju je okoli 15h prišla iskat sestra in naju odpeljala v porodno sobo številka 4. Ko sva stopila notri, sva se oba začela smejati, saj je bila soba živo rožnate barve, midva pa sva pričakovala fantka. Pa nič zato, je bila pa bolj namenjena mamici.

Na porodno posteljo sem se usedla kar po turško in prve besede babice Gordane so bile, če jaz bom pa kar tako rodila. Potem sem se, ker je pač takšna rutinska praksa v naših porodnišnicah, morala uleči, čeprav mi to ni ustrezalo in sem želela biti čim več pokonci. Babica mi je nastavila katetre, študentka babištva mi je izmerila medenico in že je prišla porodničarka, ki je še enkrat preverila stanje. Odločili so se, da mi predrejo mehur, ker mi voda še ni odtekla, in tako pospešijo porod.

Popadki so se res nekoliko okrepili in tokrat postali že malo boleči. Najtežje pri vsem je bilo seveda ležanje, a mi niso dovolili, da bi hodila po sobi. Na pregledu po eni uri se je pokazalo, da sem še vedno odprta le 7 cm. Babica je predlagala umetne popadke, da pospešimo porod. Ker me ni nič posebej hudo bolelo in ker sem si končno želela spoznati našega novega člana, sem privolila. Popadki so tokrat postali zelo boleči. Trudila sem se čim bolj sodelovati. Kaj se je okoli mene dogajalo, se niti dobro ne spomnim, vem samo, da je zelo bolelo in da sem vmes rekla možu, da bom umrla.

Kmalu je bilo treba aktivno pritiskati. Bilo je kar naporno, saj so bili popadki tako močni, da enostavno nisem imela občutka, kdaj moram potisniti, hkrati pa me je tako bolelo, da sem si želela le, da bi lahko ušla nekam stran. Tako je glavica že skoraj pogledala ven, jaz pa sem se zakrčila in glavico je potegnilo nazaj. Takrat se je babica odločila, da je treba porod nujno dokončati v naslednjem popadku, saj naj bi bil otrok v dihalni stiski. Babica mi je »navila« umetne popadke na 400, pripravila pribor za prerez presredka (še dobro da sem le tega opazila v njenih rokah, saj me ni nič obvestila, da me namerava prerezati), porodničarka pa se je pripravila, da mi bo pomagala pritisniti na trebuh. V naslednjem popadku sem tako uspešno porodila glavico in že lahko pobožala sina po njej, potem pa so sledila še ramena, rokice in preostali trup. Ob 18.18 uri smo tako zabeležili rojstvo najinega prvorojenca. Sin je imel okoli vratu zavito popkovino, a na srečo zaradi tega ni imel posledic.

Ko je bil sin enkrat zunaj, so vse bolečine v trenutku izginile. Kar nisem in nisem mogla dojeti, da lahko tako huda bolečina v trenutku mine. Nato so mi sina le položili na trebuh, jaz sem ga lahko prvič zares pobožala in objela, tata pa je prerezal popkovino. Kmalu zatem me je porodničarka zašila in dobila sem kar nekaj šivov.

V porodni sobi smo ostali 3 ure. V tem času so mi večkrat močno pritiskali na maternico, da je izteklo čimveč krvi, kar je zelo bolelo. Ampak z otrokom v naročju in možem ob strani se je dalo tudi to zdržat. In kljub vsem naporom po porodu nisem čutila nobene utrujenosti in sem prebedela celo noč in občudovala svoje malo bitjece.

Ko zdaj gledam nazaj, vidim, da sem tako kot večina porodnic podlegla rutini, namesto da bi imela možnost roditi z lastno hitrostjo in na način, ki bi mi ustrezal. Popadke bi veliko lažje prenašala, če bi lahko hodila, prav tako ni bilo nobene potrebe po predrtju mehurja in dodajanju umetnih popadkov. Pa še prerezana sem bila zaradi nepotrebnega ležanja in forsiranja poroda. Tudi ne vem, zakaj sem morala ves čas ležati, čeprav je postelja omogočala tudi polsedeč položaj, a mi tega niso omogočili. Takrat se mi je vse to zdelo »normalno«, saj sem zaupala, da medicinsko osebje dela v prid porodnice in dojenčka, zdaj pa vem, da temu ni vedno tako. In žalostno je, da ti v materinski šoli obljubljajo nekaj, kar v realnosti zaradi togosti osebja sploh ne pride v poštev.

Šok pa je sledil po prihodu iz porodnišnice, ko sem prejela odpustnico in je na njej pisalo, da je sin utrpel zlom ključnice kot poškodbo pri porodu. Ker mi tega ni nihče nikoli omenil, sem bila kar malo zaskrbljena, saj nisem vedela, ali moram zaradi morebitne poškodbe kako drugače rokovati z njim oz. biti bolj pazljiva. Kar nekajkrat sem morala poklicati v porodnišnico, da sem sploh dobila koga na telefon in da so potem v roku enega dneva le našli dokumentacijo in ugotovili, da je šlo za napako pri odpustnici. Ob tem pa se za očitno njihovo napako niso niti opravičili.

Na porod imam kljub vsem nevšečnostim lepe spomine, saj mi je prinesel najlepše darilo.

M.

© Copyright iskreni.net

 Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.

0.0
0 glasov