Zloraba tragične smrti Savite Halappanavar

Mica Škoberne
Četrtek, 22. november 2012, 0:22
Image
savita
Celoten svet je v zadnjem tednu obkrožila novica o smrti 31-letne Indijke, ki je na Irskem umrla zaradi komplikacij v 17. tednu nosečnosti. Res le zato, ker zdravniki niso hoteli narediti splava?

Odgovor, ki ga kot neizpodbitno dejstvo ponuja večina medijev in zagovornikov splava je: DA. Če Saviti Halappanavar irski zdravniki zaradi toge zakonodaje ne bi odrekli splava, bi danes živela.

Kar pa vemo, je le to (in še ti podatki si včasih nasprotujejo), da je v nedeljo, 21. oktobra, Savita v 17. tednu nosečnosti prišla s svojim možem v bolnišnico zaradi bolečin v križu. Ginekološki pregled je razkril, da ji neizogibno grozi splav, saj je imela po besedah njenega moža odprt maternični vrat in ji je odtekala plodovnica. Ko so se naslednjega dne bolečine stopnjevale, je Savita – v zavedanju, da otrok ne bo preživel – prosila za splav. Tega ji je zdravnik – po besedah Savitinega moža – večkrat odrekel z obrazložitvijo, da ne sme storiti ničesar, dokler otrokovo srce še utripa in da je to »katoliška država«. V torek se je Savitino stanje poslabšalo, otrokov srčni utrip pa se je ustavil, zato so izvedli kirurško čiščenje maternice. Še pred tem je dobila antibiotike. V nedeljo je Savita umrla zaradi septikemije (okužba, ki se hitro razširi in povzroči zastrupitev celotnega telesa), obdukcija je razkrila tudi prisotnost bakterije E. Colli.

In primer je kot naročen za skupine, ki se že vrsto let zavzemajo za spremembo pravne ureditve v državi – ki je ena redkih v Evropi, ki ne dovoljuje splava. Z eno izjemo, ki pa je v trenutno aktualnih debatah kar nekako prezrta ali omalovaževana kot ne dovolj jasna – da imajo zdravniki dolžnost reševati življenje matere, tudi če je posledica takšnega zdravljenja smrt otroka.

Od ugibanj k jasnim političnim ciljem

Primer tragično umrle Savite, mlade zobozdravnice, ki je na Irsko prišla leta 2008 in je z možem pričakovala svojega prvega in vsekakor zaželenega otroka, pa ni tako nedvoumen. Tudi zato, ker smo doslej zgodbo slišali samo iz ene strani – iz ust Savitinega prizadetega moža, ki je prepričan, da je njegovo ženo pokopala zdravniška odločitev, ki je botrovala nerazumna »katoliška« zakonodaja.

Celoten svet ugiba o tem, kaj je v resnici zakrivilo njeno smrt. Ali pa namesto ugibanja trdi to, kar je v tem trenutku politično najbolj prikladno.Univerzitetna bolnišnica iz Galwaya, kjer je Savita iskala pomoč, pa o primeru doslej še ni rekla ničesar, saj preiskava še poteka. O Savitinem zdravstvenem stanju je znanih le toliko podrobnosti, da celoten svet ugiba o tem, kaj je v resnici zakrivilo njeno smrt. Ali pa namesto ugibanja trdi to, kar je v tem trenutku politično najbolj prikladno.

Kdo je izvedel prvi in zakaj?

Posebej nenavadno je, da so bile po poročanju portala LifeSiteNews skupine, ki se zavzemajo za liberalizacijo irske zakonodaje o splavu, o tem primeru obveščene že nekaj dni, preden je izbruhnil medijski škandal. V javnost je pricurljala interna komunikacija organizacije Irish Choice Network, v kateri lahko beremo, da bo »večja medijska zgodba, povezana s splavom, zgodaj v tem tednu prišla v medije« in da bo osnova za vnaprej pripravljene proteste, na katerih bodo pred parlamentom pozivali k pravici do splava. Mail še spodbuja člane organizacije, naj se udeležijo srečanja v Dublinu, na katerem se bodo dogovorili, kako se čim bolje odzvati.

Uí Bhriain, predstavnica organizacije Life Institute, ki se zavzema za življenje nerojenih, pravi, da omenjeni mail jasno kaže, da so zagovorniki splava namerno zlorabili primer za začetek svoje kampanje za legalizacijo splava na Irskem. Ob tem se sprašuje, zakaj in po kakšni poti so te informacije najprej prišle prav do zagovornikov splava. Opozarja tudi na to, da je avtorica članka v časniku Irish Times, ki je prvi objavil zgodbo, novinarka Kitty Holland, ki je hči vodilnega irskega borca za splav, Eamonna McCanna.

"Splav ni zdravilo"

Generalni tajnik Society for the Protection of Unborn Children, Paul Tully, ob pomanjkanju jasnih informacij o primeru pravi: »Kar vemo, je to, da je spontane splave in okužbe mogoče zdraviti s pravilno zdravstveno obravnavo. Splav pa sam po sebi ni zdravilo, ki bi zdravilo kakršnokoli patologijo.«

Ob tem je opozoril še na to, da so okužbe in tudi smrti pravzaprav pogosteje posledica umetnih splavov, ki naj bi bili povsem varni in so opravljeni povsem zakonito. Ob tem je omenil tri konkretne primere irskih žensk, ki so v zadnjih letih umrle zaradi posledic opravljanja splavov v sosednji Veliki Britaniji.   

Irska po raziskavah SZO že vrsto let velja za državo z eno najnižjih umrljivosti mater v svetu.Irska pa – kljub svojim strogim zakonom na področju splava ali pa prav zaradi njih – po raziskavah SZO že vrsto let velja za državo z eno najnižjih umrljivosti mater v svetu, bistveno nižjo od te v Veliki Britaniji ali ZDA, kjer je splav dovoljen.

Savitin primer je, kakorkoli nanj pogledamo, tragičen. Najprej v izgubi dveh življenj, v sesutju obetajoče družinske sreče in ovdovelem možu, ki sedaj išče pravico za svojo ženo. Nadalje pa je tragičen tudi v tem, kako je ta žalostna zgodba – še preden je dokončno razjasnjena – uporabljena v težkih ideoloških bojih, kjer se pravzaprav bije drugačen boj na življenje ali smrt.

Kdo je torej kriv za Savitino smrt?

Če bi bila ob primernejši zdravstveni oskrbi Savita danes še živa (kar tudi še ni povsem jasno), se je torej smiselno spraševati, kaj je razlog, da te ni bila deležna. Savitino smrt je tako mogoče pripisati vsaj trem različnim razlogom:

1. neprimerni irski pravni ureditvi, ki je zdravnikom onemogočila primerno oskrbo,

2. napačni zdravniški interpretaciji sicer primerne pravne ureditve,

3. napačni zdravniški presoji zdravstvenega stanja ali njihovi malomarnosti.

Prvi razlog – ki je v teh dneh najpogosteje prikazan kot glavni razlog – ni povsem prepričljiv glede na to, da ima irski Zdravstveni svet jasno zastavljene smernice in za njihove kršitve predvideva stroge sankcije (izključitev), ki pravijo: »V trenutni porodniški praksi se lahko pojavijo redke komplikacije, ko je terapevtska intervencija (vključno s prekinitvijo nosečnosti) potrebna na stopnji, ko je zaradi ekstremne nezrelosti otroka le malo ali nič upanja na njegovo preživetje. V teh izrednih okoliščinah je lahko potrebno intervenirati s prekinitvijo nosečnosti, da bi zaščitili življenje matere, ob tem pa je potrebno storiti vse, kar je mogoče, za ohranitev življenja otroka.«  

Leta 1992 je tudi irsko Vrhovno sodišče v primeru X odločilo, da je »na Irskem zakonito prekiniti nosečnost, če obstaja verjetnost resnične in velike ogroženosti materinega življenja, za razliko od zdravja, ki se ji je mogoče izogniti samo s prekinitvijo nosečnosti«.

Irski ginekolog dr. Sam Coulter Smith, predstojnik porodnišnice Rotunda, v teh določbah ne vidi nikakršnih nejasnosti, ki bi zdravnike puščala v negotovosti glede tega, ali je dopusten splav v primeru ogroženosti materinega življenja, čeprav se strinja, da bi nov zakon lahko prinesel še več jasnosti. »Kar je popolnoma jasno, je to, da če izkušen zdravnik presodi, da je ženino zdravje in življenje ogroženo, je v tej državi dopustno prekiniti nosečnost.«

Tudi nekdanji predstojnik ginekologije v bolnišnici, kjer se je zgodil primer, prof. dr. Eamon O'Dwyer pravi, da bi na podlagi njemu znanih dejstev v Savitinem primeru zdravniki morali ponuditi prekinitev nosečnosti in da bi to na podlagi sodbe v primeru X tudi lahko storili.

"Če zdravniki smernicam ne sledijo, nov zakon o splavu tega ne bo spremenil. Resnični problem tako očitno ni v odsotnosti legalnega splava na Irskem, ampak v upoštevanju medicinskih protokolov v irskih bolnišnicah."Komentator Eilís Mulroy v The Irish Independentu torej smiselno zaključuje, da »če tem [smernicam] ne sledijo, nov zakon o splavu tega ne bo spremenil. Resnični problem tako očitno ni v odsotnosti legalnega splava na Irskem, ampak v upoštevanju medicinskih protokolov v irskih bolnišnicah.«

Drugi razlog – napačna zdravniška interpretacija pravne ureditve – se torej zdi bolj verjetna, čeprav je težko reči, kaj bi se lahko skrivalo za njo. Resničen dvom ali nerazumevanje zdravnikov? Kompleksnost ali nejasnost situacije in težave pri presojanju? Zgolj izgovor za odrekanje primerne oskrbe – ali, kot celo namigujejo nekateri, prikriti rasizem?

Sklicevanje na katoliškost je zavajajoče

Razlaga, da nosečnosti na noben način ne smejo prekiniti, ker gre za »katoliško državo«, je s pravnega vidika v vsakem primeru zavajajoča, pa tudi s teološkega. Leta 1952 je namreč papež Pij XII. o primerih reševanja življenja bodočih mater dejal: »če je nujno potreben kirurški poseg ali druga terapevtska obravnava, katere spremljajoča posledica – na noben način zaželena, a neizogibna – bi bila smrt zarodka, tega dejanja ne moremo več imenovati neposreden napad na nedolžno življenje. Pod temi pogoji je takšno ravnanje lahko zakonito, tako kot drugi podobni zdravstveni posegi – pod pogojem, da se vedno upošteva višje dobro, kot je življenje, in da posega ni mogoče preložiti na čas po rojstvu otroka niti ni na voljo drugih učinkovitih načinov zdravljenja.«         

Sklicevanje na »katoliškost« države in njene pravne ureditve v luči teh dejstev zveni bolj kot slab izgovor, ne pa kot dejanski vzrok Savitine smrti in upravičenosti zahtev po koreniti spremembi irske zakonodaje.

 

savita2

Bi splav zagotovo rešil Savito?

Najteže je soditi o tretjem razlogu – primernosti zdravstvene oskrbe, saj je znanih premalo dejstev. Ugibanja pa so mnoga.

Eno od teh se glasi, da je morda Savita v bolnišnico že prišla z okužbo (morda ledvic), ki je tudi povzročila splav in nazadnje njeno zastrupitev, česar splav nikakor ne bi rešil, ampak le čim hitrejše antibiotično zdravljenje, ki naj bi ga v tem primeru začeli prepozno.

Drugi se sprašujejo, zakaj ni bila – glede na to, da je imela že ob prihodu odprt maternični vrat in predrte ovoje, kar predstavlja tveganje za okužbo – deležna bolj natančnih preiskav glede prisotnosti ali začetka okužbe oz. takojšnjega preventivnega antibiotičnega zdravljenja, ki je marsikje praksa in bi razvoj hude okužbe preprečil ali zavrl. 

Na novo izvoljena predsednica Federacije indijskih porodničarjev in ginekologov, dr. Hema Divakar, celo pravi, da bi splav otroka oz. sprožen porod v primeru, da je Savita v bolnišnico že prišla s sepso, povzročil njeno smrt še dva dni bolj zgodaj, saj bi bil poseg za telo prevelika obremenitev.

Tretji pravijo, da bi septikemijo in smrt lahko povzročilo celo nepopolno čiščenje otrokovih ostankov iz maternice, saj je omenjen zaplet pogost po splavih.

Verjetna je seveda tudi razlaga, da je do zastrupitve prišlo zaradi predolgega čakanja, da se spontani splav do konca izvrši brez zunanjih posegov. S tem, da sam otrok – ki je bil vse do torka še živ – najverjetneje ne bi smel predstavljati vira okužbe.

Morda pa so zdravniki ravnali povsem korektno in glede na neke določene okoliščine (ki širši javnosti še niso poznane) povsem v skladu s predpisanimi protokoli in je Savita zgolj eden od tragičnih primerov, v katerih tudi zdravniška pomoč ne more rešiti življenja.

Ne vemo. Ugibanja pa so številna in zatrjevanje, da bi bila takojšnja prekinitev življenja (katerega usoda je bila sicer jasna že zelo zgodaj) in izpraznitev maternice edina in nujno najučinkovitejša rešitev ter da je Savito pokopalo zgolj čakanje na spontano otrokovo smrt, nikakor ni povsem neizpodbitno in potrjeno. Razjasnilo se bo šele po dveh preiskavah, ki sta trenutno v teku (interna in državna).

Bo zgodba ostala dvakrat tragična?

Glede na vse opisano je torej popolnoma nekritično ter več kot neprimerno in nekorektno, da se primer zlorablja v namen boja za spremembo zakonodaje, ki morda v tem primeru ne bi spremenila prav ničesar. Prepoved splava na zahtevo – kljub nedavnim in vedno številnejšim pritiskom od zunaj – vendarle še vedno podpira večji del Ircev, pa čeprav se trenutno nad njihovo "nehumanostjo" in "katoliško zadrtostjo" zgraža večji del zahodnih medijev.

A kako dolgo bodo Irci še pripravljeni braniti svoj odnos in spoštovanje do življenja v maternici? Kako dolgo bodo upali verjeti v smiselnost svojega boja proti prevladujoči miselnosti? In kaj bo prinesel razplet Savitine zgodbe? Iskreno soočenje, poravnavo narejenih krivic, resnično tolažbo prizadetim in resnicoljuben razmislek o tem, kako podobne zgodbe preprečiti? Ali pa bo še naprej zlorabljanja (in zato dvakrat tragična) za nekritično in agresivno vsiljevanje absurdne ideje, da je popolna dostopnost splava na zahtevo nujno potrebna za »reševanje življenj«? 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.