»Ženska, ki pove, da je storila splav, je junakinja.«

Ob izidu knjige Novo upanje po splavu smo se pogovarjali s Katarino Nzobandora in Janijem Jeričkom, svetovalcema ob odločanju o splavu.

Ko sem začutila delček vse tiste bolečine, ki jo pred Katarino Nzobandora in Janija Jerička iz Zavoda ŽIV!M nosijo ženske po splavu, sem zelo dobro razumela, zakaj je pravi čas za prvo knjigo z naslovom Novo upanje po splavu, ki veliko tabu temo odkriva iskreno in neposredno, s čimer odstira tančice neizgovorjenega mnogih slovenskih žensk in splava ne predstavi v klasično črno-beli perspektivi.

Splav je v Sloveniji legalna odločitev vsake ženske. Do sedaj je bilo v Sloveniji več kot 700.000 splavljenih otrok, med njimi smo ravno letnik 1981 (poleg 1980) najbolj splavljena generacija (46 odstotkov nosečnosti se je končalo s splavom). To pomeni, da nam je manjkal vsak drugi. A je kljub temu tabu tema – o njem malo ali skoraj nič ne govorimo niti ženske med sabo. Zakaj je temu tako?

Katarina: Preživeli sva holokavst, ker sva obe v tisti drugi polovici letnika ’81. Mislim, da je tabu tema zato, ker je povezana z veliko občutki krivde in sramu. Tudi osebje, ki je v bolnišnici prisotno pri teh posegih, med sabo ne govori veliko, sami zase iščejo odgovore ali izgovore, da to zmorejo delati. Ženske se poskušajo pomiriti s tem, da si rečejo, da to ni nič takega. Po splavu pa se srečajo z občutki krivde. Če se poskušam postaviti v njihovo kožo, bolje razumem, zakaj ne zmorejo spregovoriti.

Na splav je treba gledati s strani žrtev: otroka, ki je izgubil življenje, mame, očeta, bratov, sester, medicinskega osebja, babic in dedkov, ki so izgubili vnuke.

Verjetno ne bi povedala nikomur.

Katarina: Zame je ženska, ki to pove, junakinja, ker stopi na pot notranje ozdravitve.

Pogovor o splavu nas hitro razdeli na zagovornike in nasprotnike. Pa vendar ni črno-bela tema, ampak se na paleti meša cel kup odtenkov sive. Zakaj se je o njem tako težko pogovarjati?

Katarina: Ravno zato, ker se bojujemo na teoretični osnovi. Mislim, da do splava lahko pristopamo samo skozi oči vprašanja: Kakšne posledice pušča? Kdo s splavom pridobi in kdo izgubi? In bolj ko spoznavam to področje, bolj prihajam do tega, da ni zmagovalca: nihče z njim ne pridobi, ampak za njim ostajajo samo žrtve. O tem govorijo osebne zgodbe teh, ki imajo za sabo izkušnjo umetnega splava. Mislim, da je treba na splav gledati s strani žrtev: otroka, ki je izgubil življenje, mame, očeta, bratov, sester, medicinskega osebja, babic in dedkov, ki so izgubili vnuke.

V knjigi Novo upanje po splavu, ki je novost v slovenskem prostoru, si združila tako mnenja strokovnjakov kot popisala osebne izkušnje žensk in dveh moških, ki opisujejo soočanje s posledicami splava. Sta splav in upanje sploh združljiva?

Katarina: Absolutno. Kot je zapisal Marjan Turnšek, se Bog ne ustavi ob splavu in ne moremo omejevati njegovega usmiljenja. Verjamem, da oseba po splavu lahko z Bogom in z ljudmi, ki so ji v oporo, najde smisel celo v tem dejanju.

V Svetem pismu piše: »Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28). Mame in očetje po splavu so lahko pričevalci za življenje, saj imajo izjemno poslanstvo: s svojim pričevanjem lahko rešijo veliko življenj. Seveda če prej stopijo na pot odpuščanja. Najbolj pomemben korak po splavu je, da oprostijo sebi, partnerju, ki jim ni stal ob strani, medicinskemu osebju, skratka vsem, do katerih čutijo zamere. Otroci, ki so splavljeni, si ne bi želeli jeze in sovraštva, ampak spravo.

Mame in očetje po splavu so lahko pričevalci za življenje, saj imajo izjemno poslanstvo: s svojim pričevanjem lahko rešijo veliko življenj.

O tem govori tudi naslovnica: na njej je mama, ki v sebi nosi bolečino splava in gleda v daljavo, išče upanje, življenjski smisel, poskuša živeti naprej. Hkrati pa je ob njej otrok, ki je viden, a prosojen, ker ga ona ne vidi, ampak obstaja, in ta otrok jo drži za roko, gleda jo v obraz ter se smehlja. S tem sporoča: »Mami, tukaj sem, imam te rad in ti odpuščam.«

Pravita, da posledice po splavu obstajajo, kar kaže tudi vajina praksa. Toda znanost »postabortivnega stresa« ne priznava. Raziskav je malo.

Katarina: Raziskave so. Ena izmed njih je vključila več kot 800.000 žensk, med njimi približno 170.000 z izkušnjo splava. Pokazala je, da so ženske po splavu imele veliko večjo možnost za duševne motnje, samomor, depresijo, anksioznost, zlorabo različnih substanc. Tudi če ne upoštevamo raziskav, lahko pogledamo realno žensko, ki se obrne na nas in reče: »Od tistega trenutka je šlo moje življenje navzdol.« Iz osebnih zgodb je očitno, da nekaj ne funkcionira.

Jani: Če želimo biti znanstveno pošteni, moramo priznati, da nihče ne more opazovati iste mame, kako se počuti v istih letih, ko istega otroka splavi in tega istega otroka obdrži. Vendar količina raziskav, kjer mame pričajo o hudih telesnih, čustvenih in duhovnih posledicah po splavu, je tako velika, da je pošteno priznati, da so posledice po splavu milo rečeno zelo resne. Nekatere ženske splav zlomi na vseh življenjskih področjih; mnogo žensk potlači svoje občutke po splavu; mnoge se naučijo živeti s tem, kar pomeni, da funkcionirajo v vsakdanjem življenju; nekaj velikega in hkrati redkega pa je, da si odpustijo in bolečino izročajo Bogu, ki jih razume in jih želi ozdraviti.

Raziskava je pokazala, da so ženske, ki so na zarodek gledale kot na otroka, poročale o krivdi, medtem ko so bile tiste, ki ga niso obravnavale tako, prepričane v pravilnost svoje odločitve. To pomeni, da na primer verne ženske po splavu bolj trpijo. Kako razvozlati ta vozel krivde?

Količina raziskav, kjer mame pričajo o hudih telesnih, čustvenih in duhovnih posledicah po splavu, je tako velika, da je pošteno priznati, da so posledice po splavu milo rečeno zelo resne.

Katarina: Večinoma to pomeni, da ženska, ki ji je po splavu vseeno, ne ve, kaj je splav in da je v sebi nosila otroka. Taka laže potlači svoja čutenja. Toda ko pride do resnice, ji je težko in se posledice kažejo na različne načine: z živčnostjo, karierizmom, bežanjem od odnosov, od čustev, od resnice.

Jani: Težko je dati enostaven odgovor. Iz izkušenj – tudi terapevtskih – lahko rečem, da zdrava vera pozitivno vpliva na proces žalovanja in obratno. Nekateri ljudje ne morejo priti pred Boga drugače, kot da se počutijo krive. Krivdo držijo zase in ne pustijo, da bi Bog prišel do njih in jih odrešil. Pri tistih z zdravo vero pa so rezultati, ko se odločijo za okrevanje, vedno dobri. Vera jim je v oporo.

Presenetilo me je, da je bilo med zgodbami žensk v knjigi nekaj takih, ki so bile verne. Torej na tako prelomnih točkah, kot je odločitev za splav, tudi vera ni dovolj veliko varovalo. Kateri so potem najmočnejši dejavniki, ki vplivajo na odločitev za splav?

Jani: Lahko gre za dijakinje katoliških šol, celo katehistinje … Stiska in strah pred obsojanjem je velikokrat tako močna, da mati ne pride v stik z duhovnostjo, ki jo sicer živi, morda celo uči. Pride le panika, »moram urediti ta problem«. Potem pride še kdo, ki pravi, naj se odloči hitro, da bo manj bolelo. Zelo pomaga, če ima mati možnost se umiriti, da pride v stik z duhovnostjo, kjer ve, da je življenje nekaj svetega; da pride v stik s svojo žensko naravo, kjer čuti, da je biti mama privilegij ženskosti.

Katarina: Noben otrok ni naključje. Nobeden se ne zgodi. Vsak je skrbno načrtovan od Boga. In ženska je varuhinja življenja kljub napačni spolnosti (npr. zlorabi). Če je bila versko vzgajana, je to zaslutila, bi pa tudi spodbuda o lepoti in čudežu življenja s strani duhovnikov pogosto lahko odločilno vplivala.

Noben otrok ni naključje. Nobeden se ne zgodi. Vsak je skrbno načrtovan od Boga.

Jani: V zvezi z vero še to: ko je papež pooblastil vse duhovnike, da lahko dajejo odvezo od splava v svetem letu usmiljenja, ni želel povedati, da splav ni velik greh ali da posledice splava niso hude. Pač pa da Bog razume stisko teh staršev in želi priti naproti. Božje usmiljenje ni odvisno od teže naših grehov.

Če so krivda in druge negativne posledice tako hude, zakaj je potem v Sloveniji tako visok odstotek žensk povratnic? Poleg tega največji delež žensk prihaja iz starostne skupine med 30. in 39. letom (ne najstnic!), ko smo  materialno najbolje preskrbljene. Opravimo jih okrog 4.000 na leto.

Če govorimo o lepoti življenja, še ne pomeni, da podpiramo težo smrti.

Katarina: Mislim, da je to zato, ker ženske ne verjamemo, da imamo moč odločanja. Počutimo se žrtve, čutimo pritisk, da moramo narediti splav. Pogosto gre za partnerja, ki ne želi več otrok. V tem obdobju je tudi več zdravstvenih zapletov in zato se potem večkrat odločimo za splav, ker otroka dojemamo kot pravico in kot nekaj, kar »naročimo«. Če torej ni tak, kot si ga zamislimo, ni primeren.

Ne pravim, da je to za žensko lahka odločitev, ampak povratnice so običajno zato, ker so možje zahtevali, da to storijo. Ena od mam mi je povedala, da se je zaprla v kopalnico in si želela prerezati žile, ker jo je mož silil v splav. Ne vedo, da se lahko same odločajo.

Pri nas za »pridno punčko« velja tista, ki kima in uboga, ne tista, ki je čustvena, ki zna tudi ugovarjati, ko je potrebno. Ženske pozabljamo bistveno: smo zadnja stvaritev Boga, vrhunec stvaritve. Torej nismo manjvredne. Smo Božje hčerke, odgovarjamo Bogu in mož oziroma partner ni naš gospodar.

Papež Janez Pavel II. je rekel, da so prav ženske, ki so naredile splav, pomembne pričevalke upanja. Izključi vsako obsojanje, celo kliče jih k pričevanju. Nas pa k sočutju. Kako ga pokazati, če se s splavom ne strinjamo?

Ženske pozabljamo bistveno: smo zadnja stvaritev Boga, vrhunec stvaritve. Torej nismo manjvredne. Smo Božje hčerke.

Katarina: Obsojamo dejanje, ne človeka. Tu moramo stopiti z oltarja misli, da smo boljši od ostalih. Nek duhovnik mi je rekel: »Ne obsojaj drugega, ker ne veš, ali ne boš v naslednjem trenutku ti naredila še večjega greha.« Ni treba soditi ljudi, ker bo to naredil Bog. Lahko dajemo le ljubezen, Boga.

Ko se sama srečam z osebo po splavu, v sebi čutim ponižnost, saj gre za življenjsko zgodbo, polno bolečine. V sebi poskušam ustvariti praznino, v katero prosim, da vstopi Bog, in nato On pride k ranam in jih zdravi. Jaz te moči nimam.

Jani: Resnica ni v napoto sočutju, ravno obratno, je njen bistveni del. Meni kot grešniku nič ne pomaga, če mi nekdo govori: vse delaš fantastično. Cenim pa, da me ima nekdo rad kot osebo, ne glede na moja dejanja. Bog pokaže tak zgled. Tudi starši, ko gredo z otroki na smučanje, morajo otroka poučiti o nevarnostih. Ko pa si kljub  njihovim opozorilom zlomi nogo, mu pa pomagajo in ne pridigajo. Edini, ki je brez greha in nas ima pravico soditi, je Bog. Pa še on nas ne obsoja, ampak je dal svojega Sina za nas.

Občutek močne krivde spremlja mnoge ženske zelo dolgo časa po splavu. Kakšna je pot ozdravitve notranjih ran?

Katarina: Za vsakega je malce drugačna. Ker mislim, da vsak išče srečo, torej presežno, je poti do tja veliko. Vsakega človeka je treba začutiti in biti z njim na tisti točki, kjer je, končni cilj pa je odpuščanje. Treba je iti čez občutke jeze, sovraštva, žalosti, manjvrednosti, občutkov, da niso vredni ljubezni, novega partnerja, niti življenja …

Jani: Imajo občutek, da jim ne bo odpuščeno. In vendar smo ustvarjeni kot bitja odnosov, zato imajo ravno ljubeči odnosi moč, da umijejo moreči spomin. Ne izbrišejo ga, ampak umijejo. Ljubeči odnosi imajo tri razsežnosti: do sebe, bližnjih in Boga. V vseh treh smo povabljeni, da izkušamo odpuščanje.

Obsojamo dejanje, ne človeka. Tu moramo stopiti z oltarja misli, da smo boljši od ostalih.

Odpuščanje ne pomeni, da si govorimo, saj bo bolje, ali ponavljamo nepristne pozitivne stavke, ker ti samo potlačijo. Pogoj odpuščanja je, da si priznamo, kaj je bilo; da sploh vemo, kaj odpustiti. Pomaga, če lahko izjokamo, izgovorimo, predihamo, izkričimo čisto vsak občutek. Pride pa čas, ki ne sme biti izsiljen, ko je dobro to krivdo odpustiti – pustiti Bogu, da jo odvzame. To je napor, ki zahteva veliko truda. Ti ljudje so res heroji.

Ko smo dolgo v žalosti, se na to kar navadimo. Žalost nam postane domača. Vemo sicer, da je zgoraj upanje, da je zgoraj lepše življenje; ampak je težko priti do tam, ko je vendar tako domače v tej dolini žalosti.

Katarina: Smrt odpre presežno, tudi če prej nismo poznali tega. Ko umre človek, s katerim smo zgradili odnos, se zavemo, da njega sicer fizično ni več ob nas, a odnos ostaja in takrat začutimo, da je nekaj več.

Jani: Gre za proces, dolg in naporen. Izprijenost hudega duha je v tem, da splav prikaže kot idealno rešitev. Ko mu nasedemo, nam pa ravno to »rešitev« kaže kot usodni padec, zaradi katerega nas tudi Bog nima več rad. Te občutke pozna vsak grešnik, ki se je mučil s krivdo, na poseben način pa pričevalci v knjigi.

Ko sem prebrala osebne izpovedi po splavu, sem tudi sama čutila gromozansko težo njihovih doživljanj. Kaj reči ženski, ki nam zaupa, da se odloča o splavu?

Izprijenost hudega duha je v tem, da splav prikaže kot idealno rešitev. Ko mu nasedemo, nam pa ravno to »rešitev« kaže kot usodni padec, zaradi katerega nas tudi Bog nima več rad.

Katarina: Verni osebi bi rekla, naj se najprej za nekaj trenutkov v notranjosti obrne na Boga, naj pokliče Svetega Duha in se ne obremenjuje s tem, kaj ji bo svetovala. Imamo namreč vcepljeno, da moramo biti tiho, ker to ni naša stvar, da se ne smemo vsiljevati. Ne smemo se bati vztrajati, poiskati več informacij in mami, ki razmišlja o splavu, povedati, da gre za otročka in ne skupek celic, predvsem pa, da taki ženski pomagamo, da se umiri (velikokrat so namreč prestrašene, panične).

Povedati ji je potrebno, da se ji ne mudi, da ima čas za razmislek, in ji poskusimo pomagati, da pride v stik s samo seboj. V njej so odgovori, ker jih je Bog tja položil, saj smo ustvarjeni po Njegovi podobi. Paničnost ni od Boga, mir je.

Neverni mami pa pomagamo predvsem s tem, da se ji pomagamo umiriti, saj bo tam našla moč in pogum. Predlagala bi ji, naj gre na našo spletno stran in si pogleda filmček Čudež življenja ali pa prebere našo knjigo Novo upanje po splavu.

Jani: Najbolj bistveno je res to, da smo tam (tudi če imamo sicer tisti dan kak pomemben opravek) in damo prostor, da se oseba umiri. Ne se bati govoriti resnice, tudi če naš sogovornik misli drugače. Povejmo jo čim bolj sočutno in s spoštovanjem, nikakor pa je ne prikrajajmo.

Predstavljaj si svoje življenje čez pet ali deset let: boš bolj mirna, srečnejša, če tega otroka ne bo ali če bo?

Ženska, ki se odloča o splavu, v bistvu že ima vizijo, da ga bo naredila. In če ji uspe razširiti to obzorje, da splav ni edina rešitev (da ima možnost posvojitve ali da ji mi pokažemo možnost rešitve), potem je običajno tako, da si premisli. Globoko v sebi si vsaka mama želi roditi otroka. Vedno obstaja še druga možnost, ki ne bo tako katastrofalna. Nezaželen otrok je običajno povezan z neodgovorno spolnostjo, s katero je povezano veliko razočaranja, zato je dobro, da pokažemo čim več ljubezni do mame, da lahko razloči, kam spadajo določeni občutki.

Katarina: Postavimo ji lahko ključno vprašanje – predstavljaj si svoje življenje čez pet ali deset let: boš bolj mirna, srečnejša, če tega otroka ne bo ali če bo?

Jani: Resnična zgodba pravi, da je mama prišla prodat svoj poročni prstan in je povedala, da bo naredila splav. Zlatar pa ji je rekel, da nikar, da bo otroka vzel on, ona naj ga samo donosi. S tem jo je šokiral. Šla je domov in čez 8 mesecev prišla nazaj in povedala, da se je odločila, da ga bo obdržala. Priznala mu je, da je največ naredil zanjo s tem, ko je rekel, naj ga le donosi. Včasih je dobro, da damo nek zgled.

Katarina: Ne ponujajmo neke rešitve samo zato, da se problema rešimo, umirimo svojo vest in mame usmerimo na neko organizacijo. To ni dovolj. Ponudimo pomoč, največ, kar lahko: srečajmo se v živo. Ne servirajmo nasvetov. Samo tisti trenutek imamo možnost, da jim damo roko.

Jani: In da jim rečemo, da bomo ne glede na njihovo odločitev ostali z njimi.