Zdravniki so otroku napovedali smrt, a sta se starša odločila za življenje

Piše: Meta Halas
Nedelja, 27. december 2015, 16:00
Image
Celestina1
Jerneja in Viki Celestina sta se veselila nosečnosti, ko pa so zdravniki pri otroku odkrili prirojeno napako, sta odločno zavrnila možnost splava.

Praznujemo praznik svete družine. »Sveta družina je sveta, ne zato, ker bi bila brez težav, problemov, preizkušenj, ampak zato, ker je te težave, probleme, preizkušnje preživela skupaj z ljubeznijo,« je nedavno izjavil Gregor Čušin. Kako se svetost na prav poseben način dotika njune družine z Vikijem, mi je zaupala Jerneja, ko sem se z njo pogovarjala o težki preizkušnji izgube otroka.

Jerneja, prosim, če nam najprej na kratko predstaviš svojo družino.

Sva Jerneja in Viki Celestina, poročena 10 let, živiva v prelepem zasavskem hribovju, sicer sva univerzitetna diplomirana bibliotekarka in kmetovalec; oba delava na kmetiji ob pomoči Vikijevih staršev. Imava pet otrok, najstarejša je Neža, 9 let, za njo Matija, 8 let in še najmlajša na zemlji je Bernardka, stara 6 let. Potem pa imamo še enega v nebesih, ki je umrl lani novembra, ko sem bila noseča 6 tednov, in našo Klaro, ki je umrla stara 19 dni. Pravimo ji kar naša sveta Klara.

Kako je bilo, ko sta izvedela, da pričakujeta še enega otroka? Kako sta povedala otrokom, sorodnikom?

Prvi trije otroci so se rojevali drug za drugim v zelo kratkem času. Potem pa dolgo nič, kljub temu da sva si zelo želela še otrok. Bila sva že obupana in hkrati hvaležna Bogu, da nama je podaril vsaj tri otroke. Po štirih letih me je moja ginekologinja poslala na dodatne preiskave in morala sem na manjši operativni poseg. Po sedmih mesecih sva se zelo razveselila nosečnosti. Žal je dete že v šestem tednu umrlo. Naslednji mesec pa sem spet zanosila. Oba sva bila zelo srečna, da nama je Bog podaril še enega otroka, hkrati pa naju je skrbelo, da ne bo spet kaj narobe. Ko je minilo šest tednov, sva bila zelo vesela, saj sva upala, da je najhujše za nama. 

Vendar so se kmalu začele težave ...

V 11. tednu nosečnosti, preden sva povedala otrokom in ostalim bližnjim, sem močno zakrvavela. V prepričanju, da sva izgubila že drugega otroka, sva se odpravila v bolnico. Na najino veliko presenečenje je dežurni ginekolog rekel, da je dete še živo, vendar me je zadržal v bolnici, saj naj bi šlo za grozeči splav zaradi precej velikega hematoma na maternici. Odredili so mi terapijo z zdravili in strogo ležanje. Ko sva otrokom povedala, da bodo končno dobili bratca ali sestrico, so bili zelo veseli, čeprav mene ni bilo doma. Po kratki hospitalizaciji, sem tudi doma morala samo počivati. Takrat so možu bili v veliko pomoč najini starši ter moja sestra. Tudi otroci so me preganjali, da moram takoj v posteljo, če sem bila malo pokonci. Po dobrem mesecu počivanja je ginekologinja na pregledu ugotovila, da je hematom čudežno izginil. Takrat sva bila srečna, kot že dolgo ne. Skupaj z otroki smo se veselili tako zaželenega novega člana družine. To je bil najlepši in najbolj brezskrben mesec nosečnosti.

Pri morfologiji pa je zdravnik ugotovil napako v razvoju. Kakšne možnosti so ti dali zdravniki glede Klare in njene diagnoze?

Celestina2

V 20. tednu nosečnosti, na morfologiji, je moja ginekologinja videla, da sta pri otroku želodec in srce v isti ravnini. Zato naju je poslala na kontrolni UZ v Ljubljano. V ljubljanski porodnišnici sva najprej naletela na zelo prijazno ginekologinjo, ki je sum moje zdravnice potrdila in domnevala, da gre za diafragmalno hernijo. Seveda midva nisva imela pojma, za kaj gre. Vse nama je prijazno razložila in naju potolažila, da bo še vse v redu. Morala pa sva iti še po drugo mnenje. Sledil je še en UZ pri drugem ginekologu. Po temeljitem pregledu najinega zlatega deteta je rekel, da otrok ne bo zadihal, ko se bo rodil in bo umrl, tako da imava možnost prekinitev nosečnosti. Iz mene je kar izstrelilo: »Bo pa umrl, jaz svojega otroka ne bom ubila.« Bila sva uničena, a mož je bil toliko zbran, da je zdravnika vprašal, če je še kaka druga možnost, sicer greva domov. Potem naju je poslal še po tretje mnenje. Bila je zelo prijazna, starejša zdravnica. Po skrbno opravljenem UZ je rekla, da ima najin otrok veliko možnost preživetja, vendar bo takoj po rojstvu operiran. Glede na to, da sva tudi njej zavrnila možnost prekinitve nosečnosti, je predlagala nadaljnje kontrole ter obisk nekaterih specialistov. Še isti dan sva bila pri genetiku, ki nama je predlagal amniocentezo. Ker sem vedela, za kaj gre, sem takoj jasno in odločno zavrnila preiskavo in mu na njegovo vprašanje, zakaj, povedala, da bova sprejela otroka v vsakem primeru; v tem sva bila z možem popolnoma soglasna. Potem sva redno skoraj tedensko hodila na preglede v Ljubljano in Trbovlje, kar naju je še bolj zbližalo in povezalo. Nekajkrat so naju še vprašali, če sva prepričana, da bova kljub napaki zares obdržala otroka in vedno sva bila zelo odločna. Pri tako močni odločitvi za življenje nama je največ pomagala molitev, spodbude najinih sorodnikov in prijateljev ter bratje in sestre v neokatehumenski skupnosti.

Si čutila pritisk s strani zdravnikov, da narediš splav – kako pa se je odzvala okolica?

Težko je bilo vztrajati, ko sva bila pod pritiskom zdravnikov, a najhujši pritisk sva doživela pri zdravniku, ki nama je a priori dal samo to možnost. Bil je zelo presenečen, ko sva tako odločno zavrnila splav. Takrat je bilo zares nepopisno težko. Vse ostale ginekologinje so bile bolj obzirne. Rekle so, da starši težko zdržijo, ko gledajo otroka na vseh možnih aparatih pred in po operaciji in naj zaradi tega premisliva. Bilo je težko sprejeti, da ima otrok napako, najtežje je bilo, ko sva za to zvedela dva dni pred obhajilom najine najstarejše hčerke. Nisem hotela pokazati vsega strahu Neži, da ne bo imela samih slabih spominov na prvi prejem Najvišjega v srce. Tiste dni smo močno čutili Božjo navzočnost v naši družini. Na obhajilo smo se lepo pripravili s tridnevnico, imeli čudovito slavje v cerkvi in lepo praznovanje v družinskem krogu. Že takrat sva dobila veliko potrditev od prijateljev in sorodnikov, da nisva poslušala zdravnikov in sva dete obdržala. Sicer je bila nosečnost zelo milostna, blagoslovljena, hkrati pa polna strahov in skrbi. Skrbelo naju je, kaj bo, želela sva si samo to, da bi otrok preživel. V tem času smo tudi okrepili najino in družinsko molitev.

Kako je potekal porod? Praviš, da te je bilo strah. Kaj ti je pomagalo, da si ta strah premagovala?

Par dni pred porodom je strah še bolj narastel in je bilo še težje zame, pa tudi za Vikija, saj je sam bil v negotovosti pa še mene je moral podpirati. Neskončno sem hvaležna Bogu za tako močnega moža, ki je z mano zdržal in me podpiral. Imeli smo mašo v župniji za srečen porod, opravila sem zakrament sv. spovedi in bolniškega maziljenja. Šla sva v porodnišnico v Ljubljano, kjer so sprožili porod, ki je sicer potekal zelo umirjeno. Kar naenkrat pa me je zagrabila panika, kaj če se otrok rodi mrtev. Zjokala sem se ob možu in čudoviti babici, ki sta me potolažila. Potem sem neverjetno umirjeno predihavala popadke v tišini in neprenehoma tiho molila, da se ne bi dete preveč utrudilo pri porodu. Bog nama je dal moč in milost, da sem rodila čudovito deklico Klaro. Bila sva neskončno hvaležna Bogu, da se je rodila živa, da je sama zadihala, hkrati pa zelo zaskrbljena, kako bo vnaprej. Bilo je težko, ko so jo takoj odpeljali na pediatrijo in sem ostala popolnoma sama v porodni sobi. Mož je šel na pediatrijo poleg zdravnikov in sester, ki so spremljali Klaro, jaz pa sem ostala sama, brez otroka v naročju. Takrat je bilo težko, tako težko. Poslušala sem glasove mamic, ki so rojevale, zanje molila, da bi rodile zdrave otroke.

Kako sta izbrala ime za Klaro?

Viki je s seboj prinesel blagoslovljeno vodo in jo krstil. To je bilo posebno doživetje, saj so vsi zdravniki in sestre počakali z delom v času, ko je Viki Klaro pokrižal in jo oblil z blagoslovljeno vodo.

V nosečnosti nisva nikoli vprašala za spol otroka. Imela sva pripravljeni dve imeni, za deklico in za dečka. Sva pa bila skoraj prepričana, da je otrok fantek. Tako da sva bila ob rojstvu oba malo šokirana. Ime za Klaro sem izbrala jaz. To ime mi je že dolgo všeč, Vikiju na začetku ni bilo najbolj, ampak zdaj je pa zelo vesel, saj Klara pomeni čista, jasna. In naša Klara je dejansko čista, brez greha. Že v nosečnosti sva se odločila, da bova otroka krstila takoj po rojstvu, če bi slučajno umrl. Viki je s seboj prinesel blagoslovljeno vodo in jo krstil. To je bilo posebno doživetje, saj so vsi zdravniki in sestre počakali z delom v času, ko je Viki Klaro pokrižal in jo oblil z blagoslovljeno vodo. Je tudi posebna milost za očeta, ko krsti svojega otroka.

Kako so se stvari odvijale naprej?

Klaro so takoj po rojstvu prepeljali na Pediatrično kliniko in jo priklopili na respirator, saj zaradi napake ni mogla sama dihati. Čez nekaj ur respirator ni več zadoščal, zato so jo priklopili na aparat za zunanji krvni obtok. Prvih osem dni po porodu sem bila v porodnišnici na istem oddelku kot mamice z dojenčki in jo hodila obiskovat. Vsak dan je prišel tudi Viki in sva šla skupaj k njej, dopoldne sama, popoldne pa oba skupaj; vedno je čutila, da sva pri njej, odzivala se je z gibi, ko sva jo božala, nekajkrat se je celo nasmejala. 

Ko sem bila v porodnišnici, so bili do mene zelo obzirni, čuteči in prijazni, ponudili so mi celo, da ostanem tam, dokler bo Klara na intenzivni negi, vendar sva se z možem odločila, da grem domov, saj so me mož in otroci zelo pogrešali pa tudi zame je bilo lažje, da sem bila v domačem okolju. Tako sva se potem vsak dan vozila k njej na obisk, med potjo molila rožni venec in prosila za Klarino ozdravljenje.

Prvih deset dni je bila Klara stabilna, zelo živahna, premikala je rokice in nogice in zdravniki so se odločili, da jo bodo operirali, ko jo bodo lahko odklopili od aparata za zunanji krvni obtok. Potem pa se je zapletlo – v pljučih se je začela nabirati voda in tako so naredili dren. Ko pa so menjali kanilo, so po nesreči prebodli eno glavnih žil. Klara je začela močno krvaveti in takrat bi kmalu umrla. Oživljali so jo. Poklicali so moža, naj čim prej prideva, saj se ji je stanje zelo poslabšalo. Po poti je Viki poklical duhovnika, ki je prišel h Klari istočasno kot midva in jo mazilil. Molili smo in prosili, Klara je spet pokazala, da je močna. Naslednji dan so jo spet oživljali, ko sva bila pri njej na obisku in po oživljanju se nama je večkrat nasmejala, kot bi hotela reči – vidita, pa sem preživela. Čez dva dni so se odločili, da glede na nepričakovani zaplet ni pametno odlašati z operacijo. Imela pa je dve operaciji naenkrat in izkazalo se je, da je napaka precej večja, kot je bilo videti v nosečnosti na UZ. Klara je bila močna, prestala je obe operaciji, ki sta trajali skupaj šest ur. V času operacije so bile darovane tri svete maše, večino časa smo molili tudi po domovih. Po operaciji je bila zelo utrujena. Vedno manj se je odzivala, čez dva dni je začela spet krvaveti in potrebna je bila še ena operacija. Odstranili so ji vranico. Potem je šlo zelo hitro navzdol. Trpela je, zelo trpela. Zdravniki in sestre so sicer rekli, da je ne boli, saj je imela mnogo zdravil proti bolečinam.

Veliko ljudi je molilo za Klaro, za njeno zdravje in za vse vas. A Klara je umrla. Kaj si občutila v dneh pred Klarino smrtjo in kaj v trenutku, ko se je obrnilo na slabše in ko je umrla? Si bila jezna na Boga, ker ni uslišal molitve?

Že v nosečnosti sva veliko ljudi, predvsem sorodnikov in prijateljev, prosila za molitev. Mnogo ljudi je molilo, goreče molilo. Darovali smo za svete maše za zdravje. Tri dni, preden je Klara umrla, ko je bila že zelo slabotna, sem zelo jokala, ko sva bila pri njej na obisku. Videla sem jo, kako peša in slutila, da bo odšla. Prosila sem Boga, naj jo reši. Seveda sem mislila, da naj Bog že naredi čudež, da se ji bo obrnilo na bolje. A Bog je naredil drugačen čudež, večji čudež, ki pa nama ni in mogoče na zemlji nikoli ne bo razumljiv.

Največje olajšanje je to, da Bog in Klara moje jeze nista vračala z jezo, ampak z ljubeznijo.

V ponedeljek, 12.10., je zdravnica poklicala moža in rekla, da je s Klaro zelo hudo. Hitela sva k njej na obisk in že na vratih naju je zdravnica prestregla z besedami: “Mislim, da Klara čaka samo še vaju.” Noro, usedla sva se na stol, Viki je bil močan, začel je moliti. Molila sva rožni venec in v desetih minutah je izdihnila. Dali so nama jo v naročje, prvič in zadnjič. Imela sva čas, da sva se od njenega telesa poslovila. Ko sem ji govorila še zadnje besede, je nisem čutila, da je v telesu, ampak sem morala pogledati v strop, da sem ji lahko povedala. Njeno dušo je sprejel Najvišji.

Ko sva prišla domov, sva povedala še otrokom. Objeli smo se in jokali. Otroci so takoj dojeli, da je Klara v nebesih, da ne trpi več. Čeprav se čudno sliši, sva si oddahnila, ko je Klara umrla. Vedela sva, da je rešena in da ne trpi več. Tudi najino trpljenje se je v tistem trenutku spremenilo iz mučnega čakanja (kdaj bo bolje s Klaro, strahu, kdaj bo spet zazvonil telefon) v odrešenje, da je rešena, da bo odslej ona nam pomagala, da bomo premagali to žalost ob njeni fizični izgubi.

Takrat sem jo začela čutiti duhovno, ona je ves čas z menoj, z možem, z otroki. Seveda pa sem se jezila na Boga, na zdravnike, celo nanjo, na Klaro, zakaj nas je zapustila. Vendar največje olajšanje je to, da Bog in Klara moje jeze nista vračala z jezo, ampak z ljubeznijo. »Ni pomembno, kako dolgo človek živi, pomembno je, da izpolni Božjo voljo,« to mi je napisal moj stric, ko je Klara umrla.

Potem ste imeli pogreb. Prišlo je veliko ljudi. Kaj vama je pomenila bližina ljudi?

V začetku sva mislila, da bi pogreb oblikovali v družinskem krogu, potem pa sva se odločila, naj pride, kdo se želi poslovit od telesa najine zlate deklice. Takrat so jo otroci prvič videli. Jokali so, jo pobožali. Sva jih pa prej pripravila na to, da ne bo nič groznega, da bo ležala v beli krstici, oblečena v belo oblekico in da je videti, kot da spi. Tako so sprejeli in se poslovili od nje.

Težko je bilo, ko so ljudje hodili kropit in zelo jokali. V nekem trenutku me je imelo, da sem komaj zdržala in nisem vstala in na glas rekla – kaj jokate, saj je Klara že v nebesih, se veseli, poslavljamo se vendar samo od njenega telesa. Pa nisem upala pa tudi moči nisem imela, saj bi me morda takrat kdo imel še za noro. Tudi jaz sem jokala, tudi jaz bi jokala, če bi šla kropit tako malo dete.

Na pogrebu so peli moj bratranci in sestrične, same vesele pesmi, saj je vendar Klara šla k Bogu. Z Vikijem nama je bilo najlepše, ko smo na grobu zapeli Alelujo, pesem »Vstal je, kakor je rekel«. Tudi zakonca iz neokatehumenske skupnosti sta nama voščila sožalje z besedami »Kristus je vstal«. Zbrala sem še toliko moči, da sem odvrnila – zares je vstal. Tudi Klara je z Njim vstala v večno življenje.

Pogreb pa je čudovito vodil možev brat Gregor. Potolažil nas je, da je Klara zdaj v nebesih, da je svetnica in se ji odslej lahko mi priporočamo. Prišlo je res veliko ljudi, skupaj smo molili, ne za Klaro, ampak zase, da bi mogli sprejeti to fizično izgubo. Najlepše mi je bilo, ko je Viki nesel Klaro in jo izročil nazaj Bogu. Njeno telo, ki je Božji dar, je izročil zemlji. Težko mu je bilo, a tako močno si je želel, da bi nesel krsto. Bog je dal moč njemu in meni, da sem lahko sama hodila. Otroci so ponižno hodili ob nama. Na tem mestu se morava zahvaliti vsem, ki ste molili za nas in še molite, da smo močni z Gospodom.

Celestina3

Praviš, da si Klaro dobila v naročje šele, ko je umrla. Ob tem pomislim na Marijino bolečino, ko so ji dali mrtvega sina, ki ga je opazovala umirati. Kako je živeti s tem občutkom praznine? Kako to doživljata vidva z Vikijem?

Vsaka mama in oče, ki doživita smrt svojega otroka, vesta, da ni hujše preizkušnje v življenju. Še težje je, če umre tako majhno dete, popolnoma nedolžno in če ga dobiš v naročje prvič mrtvega. Nikoli si nisem predstavljala, da se to lahko zgodi meni, nama. Ampak Bog daje križe in po njih pošilja tudi veliko milosti. Že v nosečnosti sem prebrala knjigo Rojeni za večno življenje in vsebino pripovedovala Vikiju, kot bi vedela, da se morava pripraviti.

Ko sva Klaro dobila v naročje, sva oba čutila, da v rokah drživa samo telo. To je bila velika tolažba za oba. Različno pa doživljava njeno fizično izgubo, saj večjo praznino doživljam sama, ki sem si jo tako želela dojiti, jo crkljati, negovati, preoblačiti, predvsem zato, ker sem z njo zelo fizično povezana, saj sem jo nosila pod svojim srcem devet mesecev. Viki je hitreje sprejel in zapolnil to praznino z delom, molitvijo. Jaz pa sem se počutila, kot bi mi nekdo odsekal del srca, nič zašil, nič obvezal, nič dal proti bolečinam, ampak pustil krvaveti. Zdaj se ta rana celi z Božjo pomočjo in pomočjo Klare, ki jo ves čas čutim ob sebi. Velikokrat se z njo pogovarjam, jo prosim. Imela sem celo že milost, da se mi je prikazala v sanjah kot zelo vesela deklica.

Danes je praznik svete družine. Kako  doživljaš svetost, ki se dotika vajine družine, kje črpaš moč?

Najprej bi rada izpostavila, da je božični praznik na prvi pogled poln nežnosti, romantike, čustev. Majhen dojenček, nedolžno dete, brezmadežno. Vendar še v isti sapi poln krute realnosti, dete, tako majhno in nežno, a hkrati Bog, naš Odrešenik, rojen v hlevu, kjer smrdi, kjer je prostor za živali. A vendar je to dete prišlo odrešit vse ljudi tega sveta greha in jim prinesti upanje v večno življenje in odpreti vrata nebes. Veliko ponižnosti potrebujemo, ki nam jo lahko podari samo Bog, če seveda sami želimo, da nam odpre vrata našega srca, kjer smrdi po grehih, strahovih in ranah. In samo ta otrok lahko zaceli naše rane, strah spremeni v mir ter odpusti vse naše grehe in nam pomaga vsak trenutek našega življenja.

Klara je že prišla na cilj, mi smo še na poti. Težko bo v teh praznikih, ki so res polni nežnosti in čustev, a hkrati polni upanja in odrešenjskega miru. Zato, oprimo se ne Gospoda, verjamem, da nas bo tolažil še naprej. Svetost v naši družini čutim predvsem, odkar je Klara odšla k Bogu, kot velik mejnik, da našo družino, nas, ki smo grešniki, ona povezuje z nebesi, saj je ona že tam. Pomaga nam, da več molimo, da bolj spoštujemo drug drugega in da si hitreje odpustimo. Nič ne obžalujeva, vesela sva, da sva se odločila za življenje in zanjo naredila vse, kar sva lahko, morava pa poudariti, da ni nič od tega najina zasluga – vse je Božje delo in izmoljen dar od Boga.

Hvala, Jerneja za to iskreno in močno pričevanje. Naj vama z Vikijem Bog še naprej vliva poguma in moči, da bosta zmogla prenesti to preizkušnjo z ljubeznijo.

Foto: osebni arhiv

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem