Zakaj sem postal konzervativec?

Mica Škoberne
Petek, 19. oktober 2012, 1:59
Image
osvobojen

V drugem delu svojega pisma sin lezbijke in danes poročeni oče Robert Oscar Lopez, ki se označuje za biseksualca, spregovori o diskriminaciji slednjih in o tem, zakaj je postal konzervativec. Čeprav je dolgo živel tako povzdigovano liberalno življenje ...  

V prvem delu svojega pričevanja je dr. Robert Oscar Lopez pojasnjeval težavne posledice v svojem življenju, ki jih pripisuje dejstvu, da je odraščal ob dveh materah, pozneje pa se je več let gibal v "homoseksualnem podzemlju". Spregovoril je tudi o zavestni prezrtosti zgodb, kakršna je njegova, s strani homoseksualnih aktivistov in družboslovnih znanstvenikov, zato posebej pozdravlja tako obsojano študijo Marka Regnerusa med odraslimi otroki LGBT staršev. 

2. del pričevanja dr. Lopeza:

Zadnji poskus utišanja zgodb (in podatkov), kakršna je moja, prihaja od Darrena E. Sherkata, profesorja sociologije na Southern Illinois University, ki je dal intervju Tomu Bartlettu iz Chronicle od Higher Education, v katerem je izjavil – citiram – da je študija Marka Regnerusa »sranje«.

Bartlettov članek se nadaljuje: Med problemi, ki jih je navedel Sherkat, je definicija »lezbičnih mater« in gejevskih očetov« v študiji – gre za vidik, ki je bil tarča mnogih kritik. Ženska je bila lahko v študiji označena za »lezbično mater«, če je imela kadarkoli po rojstvu svojega otroka razmerje z drugo žensko, ne glede na njegovo trajanje in ne glede na to, ali sta ženski vzgajali otroka kot par.

Sherkat pravi, da bi že to dejstvo moralo »nemudoma diskvalicifirati« študijo iz kakršnega koli razmišljanja o njeni objavi.

Privilegirani L in B, diskriminirani B

Težava Sherkatove diskvalifikacije Regnerusovega dela je večkratni problem kokoši in jajca. Čeprav Sherkat v tem istem intervjuju z Bartlettom uporablja izraz »LGBT«, privilegira L in G in je močno diskriminatoren do B, biseksualcev.

Od kod prihajajo otroci LGBT staršev? Če so starši 100-odstotno homoseksualni, potem so bili otroci zelo verjetno spočeti s pomočjo nadomestnih mater ali osemenitve ali pa posvojeni. Ti primeri so tako majhen delež LGBT staršev, da bi jih bilo praktično nemogoče najti več kot pol ducata v naključnem vzorcu več deset tisoč odraslih oseb.  

Večina LGBT staršev je, tako kot jaz, in tehnično kot moja mati, »biseksualnih« – pozabljeni B. Svoje otroke smo spočeli, ker smo bili udeleženi v heteroseksualnem spolnem odnosu. Če spočneš otroka z nasprotnim spolom, še vedno pa te privlači isti spol, iz tega seveda nastanejo družbene komplikacije. Sherkat te komplikacije označi kot primerne za diskvalifikacijo, ker kvarijo čistost homoseksualnega modela starševstva.

Zatrjujem, da so otroci, ki jih vzgajajo istospolni pari, naravno bolj radovedni glede homoseksualnosti in več eksperimentirajo na tem področju, pa niso nujno brez vsakršnega občutka za privlačnost nasprotnega spola. Tako bodo z večjo verjetnostjo padli v biseksualno kategorijo, kot sem sam – kar pomeni, da bodo otroci LGBT staršev, ko postanejo mladi odrasli, verjetno prvi, ki jih bodo izločili prav ti družboslovni znanstveniki, ki zdaj pravijo, da se zavzemajo za njihove starše.

Za razliko od homoseksualcev mi ne moremo svojih odločitev preprosto odpisati kot stvari, ki nam jih je vsilila narava. Nimamo druge izbire, kot da sprejmemo odgovornost.Tisti, ki so 100 homoseksualni gledajo na biseksualce z mešanico gnusa in zavisti. Biseksualci ogrožajo jedro pripovedi o LGBT starševstvu – mi namreč imamo izbiro, da živimo kot homo ali kot heteroseksualci, in moramo izbrati spolno sestavo domov, v katerih odraščajo naši otroci. Medtem ko nekateri homoseksualci gledajo na biseksualnost kot na lažjo pot, pa biseksualni starši nosijo na svojih ramenih bolj boleče breme. Za razliko od homoseksualcev mi ne moremo svojih odločitev preprosto odpisati kot stvari, ki nam jih je vsilila narava. Nimamo druge izbire, kot da sprejmemo odgovornost za to, kar kot starši počnemo, in moramo vedno živeti s krivdo, obžalovanjem in samokritiko.  

Zavezo sem izbral za zaščito svojih otrok

Naši otroci se ne rodijo s čisto pravno imunostjo. Kot moški, pa čeprav sem biseksualec, ne morem svoje žene odvreči, kot da bi bil odrabljen inkubator. Svoji ženi sem moral pomagati skozi vse težave nosečnosti in poporodne depresije. Ko se bori proti diskriminaciji mater ali žensk na seksističnem delovnem mestu, moram biti potrpežljiv in poslušati. Moram biti pozoren na njene spolne potrebe. Ko sem postal oče, sem moral pustiti svojo homoseksualno preteklost ob strani in se zaobljubiti, da se nikoli do svoje smrti ne bom ločil od žene ali šel z drugo osebo, moškim ali žensko. To zavezo sem izbral zato, da sem zaščitil svoje otroke pred tem, da bi se morali soočati s škodljivo dramo, še celo potem, ko že odrastejo. Ko si starš, se okrog tvojih otrok vzbudijo etična vprašanja in svoje potrebe daš na stran … za vedno.

Biseksualni starši se morajo boriti s svojimi dolžnostmi staršev, medtem ko se še vedno soočajo s skušnjavami vstopa v istospolna razmerja.Sherkatova ocena Regnerusovega dela kaže na popolno neupoštevanje čustvenega in spolnega napora, ki ga biseksualni starši vložijo v dobro svojih otrok. Biseksualni starši se morajo boriti s svojimi dolžnostmi staršev, medtem ko se še vedno soočajo s skušnjavami vstopa v istospolna razmerja. Turbulenca, ki jo je popisala študija Marka Regnerusa, je pričevanje o tem, kako težko je to. Bolj kot grožnja je opomin na breme, ki ga nosim, in spodbuda, da se najprej in najbolj posvetim potrebam svojih otrok in ne svojim spolnim hotenjem.

"Ampak ti si konzevativec!" Ne od vedno ...

Na desno krilo sem se pomaknil, ker sem živel v natančno takšnem proti-normativnem, marginaliziranem in identitetno zatiranem okolju, ki ga levica povzdiguje.Drugi problem kokoši in jajca v Sherkatovi obsodbi je vprašanje konzervativne ideologije. Mnogi so mojo zgodbo odpravili s štirimi preprostimi besedami: »Ampak ti si konzervativec.« Da, sem. In kako sem to postal? Na desno krilo sem se pomaknil, ker sem živel v natančno takšnem proti-normativnem, marginaliziranem in identitetno zatiranem okolju, ki ga levica povzdiguje: sem biseksualni latino intelektualec, ki ga je vzgojila lezbijka in je na Bronxu v svoji mladosti izkusil revščino. Dovolj dobro zaznavam stvari, da sem lahko ugotovil, da liberalna socialna načela ljudem v takšnih okoliščinah pravzaprav niso v pomoč. Še posebej uničujoče je liberalno načelo, da ne smemo biti obsojajoči na področju spolnosti. V gejevskem svetu Bronxa sem počistil dovolj stanovanj za moškimi, ki so umrli zaradi AIDS-a, da razumem, da je zmožnost upora proti spolnim skušnjavam ključna za vsako humano družbo. Spolnost lahko rani ne samo zaradi nalezljivih bolezni ampak tudi zato, ker nas pušča ranljive in bolj dovzetne za to, da se držimo ljudi, ki nas ne ljubijo, objokujemo tiste, ki nas zapuščajo, in ne vemo, kako pobegniti pred temi, ki nas potrebujejo, a jih ne ljubimo. Levica ne razume ničesar od tega. Zato sem postal konzervativec.

Še posebej uničujoče je liberalno načelo, da ne smemo biti obsojajoči na področju spolnosti.Torej, da, sem konzervativec in podpiram Regnerusova odkritja. Ali pa gre morda bolj za to, da Regnerusova odkritja ponovno razkrivajo to, zaradi česar sem sploh postal konzervativec? Sherkat naj to razvozla sam.

Igra, ki se odvija že 25 let

Glede na to, da 41 let živim kot čudak, se mi zdi prav tragično neprimerno, da je prvi instinkt strokovnjakov in gejevskih aktivistov, da bi moj življenjski profil izključili kot neustrezen za njihove »podatkovne vzorce« ali, kot to imenuje dr. Sherkat, kot »sranje«. Tako se odvija ta igra že vsaj 25 let. Ob vsem govorjenju o LGBT zavezništvu, biseksualci po zaslugi učenjakov, kakršen je Sherkat, ostajamo nekje ob robu. Ob vsem govoričenju o homoseksualnem gibanju, homoseksualni aktivisti z enako verjetnostjo omejujejo svoje socialne kroge na intelektualne, normalne ljudi, ki znajo organizirati očarljive zabave, kramljati in se zliti z Art Deco pohištvom.

Ne glede na to, ali je homoseksualnost izbrana ali prirojena, ali so poroke istospolnih legalizirane ali ne, je biti čuden težko; zahteva svoj duševni davek.Zahvaljujem se Marku Regnerusu. Daleč od tega, da bi bilo »sranje«, meni njegovo delo daje potrditev, ker priznava to, kar skuša gibanje istospolnih aktivistov na vse pretege izbrisati ali vsaj prezreti. Ne glede na to, ali je homoseksualnost izbrana ali prirojena, ali so poroke istospolnih legalizirane ali ne, je biti čuden težko; zahteva svoj duševni davek, otežuje sklepanje prijateljstev, posega v profesionalno napredovanje in včasih koga vodi navzdol po spolzki poti omamljanja v oblikah alkoholizma, mamil, iger na srečo, antisocialnega vedenja in neodgovorne spolnosti. Otroci istospolno usmerjenih staršev imajo pred sabo težko pot – vem, ker sem jo sam že prehodil. Zadnja stvar, ki jo smemo narediti, je, da bi jim vzbujali občutke krivde, če jih to obremenjuje in se počutijo čudno. Dolžni smo jim vsaj dobršno mero poštenosti. Hvala, Mark Regnerus, ker si si vzel čas in nam prisluhnil. 

Vir: The Witherspoon Institute

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.