Boj malega Jakoba za življenje

Vir: zajem zaslona Yoitube/Klemen Lajevec

Jakob, peti otrok v naši družini …

… se je rodil na binkošti. Cele tri mesece prezgodaj.

Nosečnost je do takrat potekala brez posebnosti. V nedeljo zjutraj, ko je naša tretjerojenka prvič pristopala k svetemu obhajilu, pa mi je v 25. tednu nosečnosti odtekla plodovna voda.

Kaj nas čaka?

Nismo vedeli, kaj nas čaka. Je to konec? Ali pa bo treba le ležati in bo vse v redu? V porodnišnici so mi odredili ležati, dokler bova z otrokom zdržala.

Po enem tednu pa so se morali zelo na hitro odločiti za carski rez. Pri prvem otroku sem že imela carski rez, zato je mož pričakoval, da ga bodo kmalu obvestili, kako je z otrokom. Ko se po dveh urah še vedno ni nihče zmenil zanj, ga je že krepko skrbelo.

Nato so ga le odpeljali na intenzivno nego k 950 g težkemu otročičku v inkubatorju, ki ni sam zadihal … Bil je poln cevk, intubiran, umetno predihavan, okužen s hudo pljučnico.

Zdravnik je bil zelo redkobeseden in prav nič optimističen. Poslala sva sporočila nekaj prijateljem in sorodnikom, za katere sva vedela, da znajo moliti. In molila tudi sama.

Tretji dan …

Tretji dan po rojstvu se je Jakobu stanje še poslabšalo. Jakob je bil ves modrikast. Počila so mu pljuča.

Zdravnik naju je poklical in rekel, da ni veliko upanja. Pa sva mu odgovorila, da verjameva, da bo Bog kaj »zrihtal«, ker nas veliko moli za otroka. Le malo se je nasmehnil …

Poklicala sva bolniškega župnika, da je Jakoba krstil in mu podelil bolniško maziljenje. Vse štiri otroke sva pripeljala pogledat bratca, za vsak primer …

Tisti večer sem dobila sporočilo prijateljev, ki so v molitveni skupini molili za Jakoba: »Gospod je nocoj Jakobu ozdravil pljuča.« Teh besed ne bom nikoli pozabila. Kar gledala sem v telefon in jih brala spet in spet! In verovala! In se zahvaljevala Bogu!

Vso noč nisem nič spala, le zahvaljevala sem se in slavila Boga! Zjutraj, še preden odprejo intenzivno za obiske, sem tekla preverit. In Jakob je bil spet prave barve! Rožnat! Zdelo se mi je, da kar žari! Čez čas je k meni pristopil zdravnik in rekel: »A veste, da je pomagalo, kar ste rekli!«

Pot se šele začenja …

Pričakovala sem, da je Bog Jakoba ozdravil, da bomo še nekaj časa v bolnici, da malo zraste, pa bo. No, Bog si je malo drugače zamislil …

Naša pot se je tu šele začela. Vsak dan sva z možem dvakrat hodila po nekaj ur v bolnico, da sva bila z otrokom. Lahko si le položil roke v inkubator in mu kaj prigovarjal …

Ljudje pa so se pridruževali naši molitvi. Z vseh koncev sva dobivala sporočila, kdo vse moli za nas! Celo ljudje, ki nas sploh ne poznajo! Sestra je darovala Bogu svoje bolečine, prijateljica nočno zbujanje svojega dojenčka, nekateri so se postili zanj … Molili so kapucini, karmeličanke, minoriti, v nekaterih cerkvah so po maši še skupaj zmolili za Jakoba, molili so v molitvenih skupinah …

»Ne boj se, o Jakob, črviček …«

Dobivali smo same spodbudne besede. Vse bo v redu! Z dveh koncev smo dobili isto Božjo besedo, ki se jo odprla pri molitvi za Jakoba: »Ne boj se, o Jakob, črviček … Gospod, tvoj Bog te bo rešil!«

Kako naj bi ne zaupala! Še celo njegovo ime je bilo napisano! Tudi naši otroci so molili z nama. Ko sem se nekoč sesula pod težo, je prišla naša prvoobhajanka s svetim pismom in me potolažila: »Sem prosila Jezusa za Jakoba in poglej, kaj se mi je odprlo: ‘Usmilil se je njihove stiske, ko je slišal njihovo tožbo.’«

Jakob pa je bil umetno ventiliran in na 100 % kisiku. Še vedno v življenjski nevarnosti. Vsakokrat, ko si prišel tja, te je skrbelo, kakšnega boš našel. Še na drugi strani so mu počila pljuča. Znova je dobil pljučnico. Pa bolnišnični virus. Pa virus, ki ga je dobil s transfuzijo. In še tretjo pljučnico.

Tisto popoldne mi je Jakob umiral v naročju …

Takrat naju je zdravnik znova poklical, dejal, da so mu dali vso »težko artilerijo« in da takega otroka nima smisla umetno vzdrževati v nedogled …

Tisto popoldne mi je Jakob umiral v naročju. Pustili so naju pri njem, držala sem ga v naročju z vsemi cevkami, on pa je bil čisto moder in številke, ki kažejo vsebnost kisika v krvi, so bile zelo nizke, prenizke.

Medicinska sestra me je vprašala, če smo ga že krstili. Vedela sem, kaj to pomeni. Jaz pa sem mu potiho pela slavilne pesmi in se oklepala Božjih obljub! »Marija, naredi že kaj! Marija! Marija!«

V takem stanju sva morala otroka pustiti tam, ker je bil večer. Dežurni zdravnik nama je rekel: »Če bo do zjutraj, bo čudež!« Spet sva poslala nekaj SMS-ov. In molila. Goreče molila in vpila k Bogu: »Kaj še hočeš od naju? Saj ti zaupava!«

Jakob je zdržal do zjutraj. In to boljši! Pa smo nadaljevali z našo kalvarijo.

Nič ni samoumevno

Po dveh mesecih na robu življenja se nas je Gospod usmilil. Na Marijino vnebovzetje smo goreče prosili Marijo, naj pomaga.

In res se je Jakobu stanje začelo izboljševati! Še vedno ni bil izven življenjske nevarnosti, a imel je vsaj nekaj »rezerve«.

Sedem mesecev smo preživeli v bolnišnicah, nato pa malo pred Božičem odšli v domačo oskrbo, seveda še vedno na umetni ventilaciji in z vsemi aparaturami.

Zdaj je Jakob star tri leta. Letos bomo odstranili traheostomo, ki jo je imel za pomoč pri dihanju.

Hodi. Teče! Spleza na mizo in na kuhinjski pult samo, da mu hrbet obrneš! Zelo rad gleda knjigice in posluša pesmice. Če mu rečeš, da česa ne sme, se mu zabliskajo očke in hitro ravno tisto ušpiči!

Ko ga je zdravnik videl po enem letu, je dobil solzne oči. Fant bi lahko imel možganske okvare zaradi premalo kisika v krvi. Lahko bi zaradi preveč dodajanega kisika ne videl. Zdravnik je navdušen nad njim in vsakokrat, ko nas vidi, pravi: »Tega otroka ste pa samo vi rešili!«

Ne mi. Mi smo samo prosili. Gospod ga je rešil!

Z možem sva se naučila, da čisto nič ni samoumevno. Vse je Božji dar. Veva, da bi se lahko tudi drugače končalo. Tudi to možnost sva morala sprejeti in izročiti vse v Božje roke. In se zahvaljevati za vsako situacijo. Zaupati, da ima Oče vse pod kontrolo.

Izkusila sva moč molitve. In doživela sva, kaj je Cerkev z veliko začetnico. Občestvo, ki moli zate, ko ti nimaš več moči. Bogu hvala za ta dar!

Naš Bog je VELIK!

Zahvaljujemo se družini Lajevec za odprtost, s katero so podelili svojo izkušnjo in nam vsem pokazali, kako velika je družinska ljubezen.