Sva starša osemnajstim otrokom. In sva srečna.

Eva Strajnar
Sobota, 16. april 2016, 10:12
Image
druzina pich 18

Rosi Pich so pri 25. letih po hudi bolezni prvorojenke in smrti drugega in tretjega otroka zdravniki odsvetovali, da bi še imela otroke. A želja po veliki družini je bila močnejša ... in danes sta z možem Josejem starša osemnajstim.

Rosa (47) in Jose (54) imata več šoloobveznih otrok kot katerikoli par v Evropi. Ona iz družine s 16 otroki in on iz družine s 14 sta od vsega začetka sanjala o tem, da bi si ustvarila številčno družino. In sta jo.

Življenje sta podarila 18 otrokom. Trije se že umrli, tako da jih je zdaj v družini 15: Perico (22), Juanpi (21), Cuqui (20), Magui (19), Tere (18), Rosita (17), Gaby (16), Ana (14), Álvaro (13), Pepa in Pepe (11), Pablo (10), Tomás (9), Lolita (8) in Rafael (6).

Ko sem se pripravljala na intervju z zakoncema Pich, me je nagovorilo, kako je mama Rosa kljub velikemu številu otrok pozorna prav do vsakega od njih: »Imej primerno kretnjo za vsakega od svojih, tisto, ki jo v danem trenutku potrebujejo, čeprav jih je veliko. Posveti pogled enemu, pošlji poljub drugemu, reci nekaj besed najmlajši, in vrzi nasmeh tistemu, ki je pravkar vstopil.«

Ob srečanju v živo dobi človek občutek, da se Rosa v odnosih res odlično znajde. Je živahna in zanimiva sogovornica. Rada je lepa. In rada se uredi za moža in otroke. Trenerka odpade, pravi. Jose ji prikima. Mož deluje preudarno in vidi se, da je vpleten v vse pore njunega doma. Kljub temu da živijo v stanovanju, brez vrta, vse teče kot mora, pove.

Ko ju vprašam, kako v tako veliki družini vse zmoreta, povesta: »Tudi dan ali dva brez tuša ali umivanja zob nista popoln polom. Vsi preživijo. Biti dobro organiziran. In imeti skupni čas. To je pomembno.«

»Nikoli se ne počutiva prikrajšana, ker imava toliko otrok,« pravi Rosa. »Želiva biti aktivna, imeti dejavnosti, hoditi okrog. In vse to delava. Vedno z otroki. In sva ob tem srečna.« Z možem se pogledata in nasmehneta. In spet iskrice v očeh, ko govori: »Če niste srečni, si srečo poiščite. Naučite se biti srečni. Namenjena vam je. Tudi sreče pa se je potrebno naučiti.«

»Otroci nam pomagajo, da postanemo srečni. V družini, ob otroku imaš vedno priložnost, da nekaj daš, ne da bi kaj zahteval. Vsak otrok je dar. Za vedno. In za večnost.«

Gospa Rosa, predstavljam si, da so bile vaše nosečnosti in porodi lepi?

Rosa: Resnici na ljubo, zelo rada grem rodit. Vedno komaj čakam tisti dan, ko po devetih mesecih preneham bruhati J. Kljub temu, da sem 17x rodila, je vsak porod zame dar, je poseben in edinstven in vsakokrat se ga veselim. Seveda me je tudi strah, če se bo vse srečno izšlo. Sploh, ker se je nekaj otrok rodilo s prirojeno srčno napako. Predlagali so mi splav, ampak midva z možem ne moreva odločati o rojstvu najinih otrok. Samo Bog lahko in tudi je odločevalec, koliko časa je komu namenjenega. Naredimo vse, kar je potrebno (operacije), potem pa izročamo v Božje roke.

Kako praznujete rojstvo?

Jose: V naši družini je to prav poseben dogodek. Za vsako rojstvo naredimo zabavo. Otrokom pustim, da ob tej priložnosti vsak povabi pet svojih prijateljev. Tako se nas zbere veliko. Ves teden prej pečemo, pripravljamo kruhke. To je za nas velik praznik.

Koliko v povprečju lahko dnevno spite?

Rosa: Pridejo tudi dnevi, ko po 20x čez noč vstanem. Moje prvo vprašanje, ko nekdo pokliče, da je bruhal je: »Kje? Je to v kopalnici ali sobi?« In se veselim, če reče v kopalnici :). Ampak takšna obdobja v najinem življenju skušam pozabiti in se osredotočiti na lepa. Želim uživati v trenutkih, ko so otroci še majhni. Res je, veliko se vrti okrog lulanja, kakcev, hrane in premalo spanja, a to je obdobje, ki prehitro mine.

Trije vaši otroci so že pokojni. Kako ste doživljali hudo bolezen in napoved smrti prvega otroka ter potem smrti drugega in tretjega otroka?

Rosa: Prva hčerka se je rodila hudo bolna. Zdravniki niso verjeli, da bo preživela, saj se je rodila prezgodaj. Vendar je Carmina kljub slabim napovedim živela do 22. leta! Umrla je pred nekaj leti. Tudi naslednja dva otroka sta se rodila s težavami in nista preživela. V štirih mesecih smo oba pokopali.

Bil je močan udarec, ki ga je bilo težko sprejeti. Rekli so nama, da ne bova imela več otrok, saj so se rojevali s prirojeno srčno napako. Stara sem bila 25 let in nisem razumela, zakaj se nam to dogaja. V trenutku obupa sem pomislila, da mi ne preostane drugega, kot da se vržem skozi okno. Vendar sem se oprla na svojo vero, se premagala in se odločila, da ne upoštevava zdravnikov.

Ja, res je, sva trpela, vendar trpljenje naredi osebo človeško. Nauči te prisluhniti in se postaviti v čevlje drugega. Znava jokati, ko jokajo najini otroci jokako, in se veseliti, ko se veselijo.

druzina pic skupna1

 

Imata čas, ko lahko molita? Kako uvajata otroke v odnos z Bogom?

 

Jose: Vsak dan skušamo oditi k maši. Seveda to ni nujno za vse otroke. Midva greva. In vedo, da so dobrodošli zraven.

Vsak dan pred večerjo se zberemo pri molitvi rožnega venca. Tam lahko vsak pove svoje prošnje, tudi za prijatelje in znance in teh je veliko. V naši družini molitev ni nekaj obveznega, ampak otrokom razložimo, da nam pomaga biti boljši. Imava načelo hvaležnosti, da se znamo zahvaliti in biti hvaležni. Tudi do Stvarnika. In otroke želiva vzgajati v tem, da si vzamejo čas Zanj. Če si ne bodo znali vzeti čas za Boga, si ga tudi za bližnjega ne bodo znali.

Si privoščita kaj zase in kako ohranjata svoj odnos?

Rosa: Zakon je kot stroj, ki proizvaja srečo. Seveda, z možem se prepirava. Včasih tudi zelo naglas :). Ampak potrebno se naučiti reči oprosti. Potrebno je veliko pogovora. In ko se skregava pred otroki, do česar seveda tudi pride, se pred njimi tudi pobotava.

Starša morata biti tudi egoista in otrokom povedati: »Glejte, zdaj je čas za naju.« Če sva midva povezana, bodo tudi otroci srečni. In tudi večerni sprehod je lahko tisto, kar naju zelo poveže in napolni. Enkrat letno si tudi vzameva čas in odideva nekam sama, brez otrok. Zdi se nama pomembno negovati zakonsko življenje; možu je potrebno biti prva opora. Otroci odidejo, midva pa bova ostala.

Sta sploh bila v kakšnem trenutku zaprta za novo življenje oziroma spočetje želela preložiti?

Rosa: Vsakič, ko načrtujeva otroke, se z možem veliko pogovarjava. Kako se počutim, kakšno je moje telo, kako finančno stojiva. Ali so otroci pripravljeni še na kakšnega in ali bova midva zmogla. Potrebno je vedeti te stvari, si biti blizu in potem ni težav. Ampak kot že rečeno, vedno sva midva prva. Zame mož in za Joseja jaz.

Kako je organizirati takšno družino?

Rosa: Zaposlena sem za polovični delovni čas, mož pa polno. Otroci poznajo svoje zadolžitve in dnevna rutina je dobro vzpostavljena. V jedilnici visi urnik in vsak opravlja svojo zadolžitev. Imamo tudi dneve v tednu za določeno aktivnost, na primer nohte postrižemo v ponedeljkih. Rada se pohvalim, da sem mojstrica friziranja, pet glav v pol ure.:)

Otroci kosijo v šoli, skupaj imamo večerjo. Gaziranih pijač in raznih priboljškov, ki so sicer všeč otrokom, niso pa osnovna hrana, doma ni. Otroci se jih najejo na obiskih. Dekleta imajo skupno kopalnico, prav tako fantje, kopalnico imava tudi midva. V hiši imamo prostor za otrokove prijatelje, kjer lahko prespijo in so vedno dobrodošli.

druzina pich skupna2

Katerim vrednotam sledita pri vzgoji otrok?

 

Rosa: Z možem si želiva, da bi otroke naučila, kako biti srečen v vseh okoliščinah. Tudi, ko je težko. V naši družini je zelo pomembno služenje; in, da je v služenju sreča. Na primer med večerjo si vsak vzame najslabši kos, boljšega pa pusti za drugega. Preden si vzame hrano, jed najprej ponudi levemu in desnemu sosedu. Tako jih učiva misliti na druge. Pomembno je tudi, da mama ni sama za vse. Hiša ni samo njena. In mamina naloga ni prati, pomivati in kuhati. Dom je skrb vseh v družini. Otroku želiva dati priložnost, da je soodgovoren za skupno dobro, zato ima vsak svoja opravila.

Je težko v tako veliki družini vzdrževati disciplino? Uporabita tudi kazni?

Jose: Ko nekdo nečesa ne opravi, je v naši družini kaznovan. Ne s tepežem. Ampak vsak si določi kazen po svojih zmožnostih. Rosita, naša 17-letnica, na primer, je zadnjič manjkala v šoli. Sama je izbrala kazen, ki je bila najbrž strožja, kot bi jo postavila midva. Ni odšla na zabavo. A je vedela, da je tako prav. Seveda, imamo enake težave kot druge družine z najstniki. Ampak pri doslednosti ne popuščava. Starejši so zgled manjšim, zato tu jasno drživa in ohranjava cilje.

Rosa: Pomembna se nama zdi vključenost starejših pri vzgoji mlajših. Otroci imajo zelo različne karakterje in danosti. In nama je pomembno, da so kljub temu povezani. En je lep, drugi pameten, spet tretji dobro igra nogomet. Med seboj si lahko pomagajo in tako krepijo odnose. Midva pa jih skušava spodbujati tam, kjer so močni.

Gospod Jose, kaj je vajino temeljno življenjsko vodilo?

Jose: Pablo (10) je zadnjič v šoli povedal, da je resnično hvaležen, ker ga učiva biti Božji otrok. In to je najino vodilo; biti Božji otrok. Vesela sva, da otroci podobno doživljajo.

Kolikokrat dnevno perete perilo?

Rosa: Stroj pere 2 do 3x na dan. In vedno smo na zvezi s servisom, da zagotovo ne ostanemo brez oblek J.

Koliko telefonov imate pri hiši?

Rosa: Zaenkrat 6. Otroci jih dobijo, ko so stari nad 18 let. In imajo minimalni znesek za porabo, drugače telefon vzameva. Imajo jih res za najnujnejše.

Gospod Jose, poznate datume vseh rojstev?

Jose: Če sem iskren, ne. No, približno. Ampak imam pa dober koledar in notri vse zapisano. Tudi krste, birme in ostale pomembne dogodke.

 Vse fotografije so iz časa, ko je bila prvorojenka Carmina še živa.

 

*****     *****     *****

Rosa in Jose sta prišla v Slovenijo ob priliki izida knjige Kako biti srečen z 1,2,3 ... otroki, ki je izšla pri založbi Družina.

 

rosa pich

 

 

rosa123okroglamiza

 

rosa123okrmizanad

Odlomek iz knjige Kako biti srečen z 1,2,3 ... otroki

Vir: www.druzina.si

 

 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor