Preživnina zaradi neuspelega splava

Sodišče je odredilo, da mora španski zdravnik, ki je neuspešno opravil splav, za rojenega otroka plačevati preživnino.

Danes 24-letna mama je leta 2010 na Plami de Mallorci poskusila narediti splav v 8. tednu nosečnosti, ki naj bi po besedah zdravnika in po ultrazvoku na kratkem kontrolnem pregledu uspel. Čez tri mesece se je na kliniko ponovno vrnila, saj je mislila, da je spet zanosila, a so ugotovili, da ni ponovno, ampak še vedno noseča. Ker je bila že v šestem mesecu nosečnosti, meja za splav v Španiji pa je 14 tednov, splava ni mogla več opraviti in je v oktobru 2010 rodila zdravega dečka.

Danes pravi: »Zdaj sem v redu, ker sem vse skupaj sprejela. Druge izbire tako nisem imela. Svojega sina sem vesela.« A to veselje ji ni preprečilo tožbe zdravnika, ki naj bi moral po nedavnem sklepu sodišča do otrokovega 26. leta zanj mesečno plačevati 978 evrov preživnine. Poleg tega pa mu je naložena še odškodnina za pacientkine prestane duševne bolečine v vrednosti 150.000 evrov.

Mati je bila razsodbe vesela, saj je do sedaj živela od podpore staršev (ki jim je sicer hotela prikriti novico o nosečnosti in splavu), prihodnost je ne skrbi več, niti to, kako bo sinu vse skupaj pojasnila: »Ko bo prišel čas, da mu pojasnim, upam, da bo razumel. Nisem ga želela, ko sem šla delat splav, ampak to ne pomeni, da ni zaželen tudi sedaj.«

Gre za prvo tovrstno razsodbo v Španiji, zdravnik pa se bo nanjo še pritožil.

Komentar: Iz sodne prakse so že znani primeri, ko je bila zdravnikom naložena odškodnina ali preživnina zaradi napačne diagnoze (prizadetega otroka) ali neuspelega splava. Gre za obtožbo zdravnikov zaradi malomarnosti. Če gledamo zgolj tehnično, gre resnično za slabo opravljeno delo in neustrezno storitev in se nekakšna oblika odškodnine zdi upravičena.

Ampak govorimo o človeškem življenju in o človeški osebi, ki je v vseh teh bojih zreducirana na težavo, predmet spora, na nekaj, kar je, pa ne smelo biti. To, da nekdo obstaja, ni več privilegij, dar, vesel dogodek, ampak je pomota, napaka in krivda neke osebe. Vsa sodna prerekanja okrog tega so zato za osebo, ki se jo obravnava, lahko zelo boleča, ponižujoča in zato nenazadnje tudi etično sporna.    

Kar v omenjenem primeru posebej bodi v oči in deluje skoraj absurdno, pa je popoln prenos odgovornosti  za obstoj tega otroka – kar je ovrednoteno z obveznostjo plačevanja preživnine – na zdravnika. V celotni zgodbi je povsem prezrta in odvzeta odgovornost otrokovemu očetu (in delno tudi materi), ki je za otrokov obstoj »kriv« vsaj toliko, kot zdravnik sam. Tovrstna sodna praksa pravzaprav še dodatno ruši zavedanje in prevzemanje odgovornosti v spolnosti, ki vedno lahko vodi v spočetje otroka. Ta sodna odločitev pravzaprav izraža splošno občutje v družbi – da je odgovornost za spočetje možno poljubno prenašati s staršev na druge osebe, storitve, produkte … In da odgovornost v spolnosti ni več potrebna. Potreben je samo dober odvetnik.

Vse skupaj pa lahko razumemo tudi kot opozorilo vsem, ki opravljajo splave, da odločanje o življenju in smrti prinaša večjo odgovornost, kot bi si jo želeli.