Odločena je bila za splav. A je kmalu zatem to odločitev spremenila, da bi svojemu otroku omogočila življenje. Izbrala je možnost posvojitve. V čem je resnična veličina takšne odločitve?
Tristan je njegovo ime. Danes dvoletnemu fantku, ki je po pogumni odločitvi svoje biološke matere, da namesto splava izbere posvojitev, luč sveta ugledal 13. novembra 2010.
Tristanovi krušni starši opisujejo, kako so pred dvema letoma skupaj z materjo, ki ju je izbrala za to, da bi vzgajali njenega sina, preživeli dan v bolnišnici. Prisostvovala sta ultrazvoku, skupaj so se smejali ob kitajski hrani in se nekega poznejšega večera zaradi lažnega alarma ponovno srečali v porodnišnici. Sam dan rojstva pa jima ostaja v čudovitem spominu. To je bil dan poln čustev, ganjenosti, dan, ki je zaobjel tako trenutke skupnega smeha kot tihega sedenja ob novorojenčku.
Tristanova biološka mama jima je pripovedovala, kako je razmišljala o splavu in kako se je v nekem trenutku raje odločila za posvojitev. Ob podpori svojih prijateljev in sorodnikov je pregledala pare, ki so prosili za posvojitev. Preprosto izbrala ju je, ker sta se ji zdela tako zelo pristna. “Za to, kar so se nama nekoč zdele bolj najine pomanjkljivosti, sva danes zelo hvaležna, saj sva morda zaradi njih dobila sina,” se tega spominja posvojiteljski par.
Današnja starša veselega dvoletnega dečka še razlagata, kako so na dan poroda skupaj z njegovo materjo jedli, nato pa celo sedeli ob njej v porodnišnici, medtem ko je čakala na porod.
Pričakovala sva ga z ljubeznijo …
Veliko smo se smejali, govorili smo o glasbi, filmih, o otroku … Med samim porodom sva počakala na hodniku, napeta, v velikem pričakovanju. Tega otroka, ki je bil najin in hkrati ni bil (ne še), sva poskušala čakati v čim večjem miru. Po celi večnosti sva zaslišala jok. In tudi midva sva zajokala. Bil je čudovit, popoln …in vedela sva, da se mamino srce krči od bolečine.
Čez nekaj časa so ga peljali mimo nas na dodaten pregled. Za minuto sva ga lahko videla. Njegova babica, ki je bila poleg naju, je medicinsko sestro prosila, da bi ga položila v moje naročje. Z veliko gesto darežljivosti, ki me je presenetila, je babica razložila, da sva midva njegova starša. V sekundi, v samo eni sekundi, sem bila mama in on je bil moj otrok.
Naslednja dva dneva sta bila prav tako intenzivna, polna čustev, saj smo bili veliko skupaj z njegovo mamo. Vedeli smo, da so to zanjo in njeno družino zadnje ure, ko so lahko s svojim sinom (in vnukom). Prišel je trenutek … blagoslovili so ga in ga izročili nama, midva pa sva mami podarila vgravirano verižico in pesem, ki sem jo napisala sama. In ponovno smo skupaj jokali.
V sekundi, v samo eni sekundi, sem bila mama in on je bil moj otrok.Ljudje nas sprašujejo, zakaj niso obdržali svojega otroka. Sama pa lahko rečem le, da sami najbolje vedo, zakaj. Za nekatere razloge veva tudi midva, za nekatere ne bova vedela nikoli. Potrdim pa lahko, da tega absolutno niso naredili zaradi pomanjkanja ljubezni. Sprejeli so odločitev, za katero so verjeli, da je dobra zanj. Želeli so mu omogočiti življenje v prijetni družini, čeprav je to lomilo njihova srca.
Veselo jutranje peteje
V teh dveh letih smo se občasno srečevali v parkih, restavracijah, pisali smo si pisma in maile, ob vsem tem pa so nama njegovi (biološki) sorodniki povedali: » Zelo smo hvaležni za vaju. Vsakič, ko vas vidimo tako skupaj se nam zdi, da smo se prav odločili«.
In ko danes zaslišim jutranje veselo petje mojega dvoletnega sina, sem neizmerno srečna. Vso večnost bom hvaležna tej mladi ženi in njenim domačim, da so se odločili podariti življenje temu čudovitemu fantku.
Vse najboljše, Tristan! Tako zelo si ljubljen!
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!