Pisma Brittany Maynard, ki je 1. novembra nameravala umreti

Mica Škoberne
Petek, 31. oktober 2014, 1:22
Image
bm1

V svetovnih pa tudi slovenskih medijih se v zadnjih tednih pojavljajo novice o lepi, mladi, aktivni, sveže poročeni 29-letni Američanki Brittany Maynard in njenem namenu, da 1. novembra letos umre, dva dni po moževem rojstnem dnevu. Na njeno napoved so se s pismi odzvali nekateri drugi bolniki ...

Zakaj bi Brittany, ki ima, kot sama pravi, tako rada življenje, da »niti ena celica v njenem telesu ni naravnana samomorilsko«, želela narediti samomor na izbrani dan? In zakaj je ta osebna tragedija postala tako medijsko razvpita? Ker gre za odločitev in dilemo o evtanaziji.

Brittany so le nekaj mesecev po poroki, 1. januarja letos, diagnosticirali agresiven možganski tumor in aprila so ji zdravniki napovedali le še šest mesecev življenja.

bm6

Sredi oktobra je po svetu zaokrožil video posnetek, v katerem Brittany opisuje svojo bolezen in napove, da želi umreti dostojanstveno z možem, mamo, očimom in najboljšo prijateljico ob svoji strani, zato je izbrala datum svoje smrti – 1. november 2014 – ko bo vzela zdravila za mirno in nebolečo smrt. Čas, ki ji je do takrat preostal, pa bi želela preživeti v polnosti z družino in prijatelji ter ga izkoristiti tudi zato, da se bori za pravico do evtanazije, zato sodeluje z organizacijo Compassion&Choices.

bm5

Brittany z možem na poročni dan septembra lani in oktobra letos

Ker zvezna država Kalifornija, v kateri je Maynardova prej živela, ne dovoljuje evtanazije, se je za to, da bi z medicinsko pomočjo končala svoje življenje, skupaj z družino preselila v Oregon, ki to dovoljuje. Sedaj ima pri sebi zdravila, s pomočjo katerih lahko kadarkoli konča svoje življenje.

Video Maynardove si je do sedaj ogledalo že več kot 9 milijonov ljudi, sprožili pa so se števili odzivi in debate. Oglasilo se je tudi nekaj ljudi, ki imajo sami izkušnjo z možganskimi tumorji in ki jo pozivajo, naj še enkrat premisli in izbere življenje. Objavljamo nekaj njihovih odlomkov.

Umirajoča mama: "Zadnji dih je pomemben!"

S tem ko izbereš svojo lastno smrt, ljudi, ki te tako nežno ljubijo, oropaš priložnosti za to, da bi se srečali s tabo v tvojih zadnjih trenutkih in ti izkazovali ljubezen ob zadnjih zdihljajih.

Verjetno najbolj pretresljivo je pismo 36-letne mame 4 otrok Kare Tippetts, ki umira za isto boleznijo. Kara v svojem nežnem pismu izraža veliko sočutje in se ji zahvaljuje za to, da je svojo zgodbo razkrila. Zapiše ji: »Brittany, rada te imam in zelo mi je žal, da umiraš. Tako mi je žal, da morava obe hoditi po poti, ki se zdi nemogoča, da bi jo človek zmogel.« A kljub temu ji v nadaljevanju pravi:

»Ampak, draga moja, kljub vsemu se ne strinjava. Trpljenje ni odsotnost dobrega, ni odsotnost lepote, ampak je morda lahko prostor, kjer se resnična lepota razkrije.

S tem, ko izbereš svojo lastno smrt, ljudi, ki te tako nežno ljubijo, oropaš priložnosti za to, da bi se srečali s tabo v tvojih zadnjih trenutkih in ti izkazovali ljubezen ob zadnjih zdihljajih.

bm kara

Kara s svojo družino; o svoji bolezni je napisala tudi knjigo

Ko sem sedela na postelji moje male hčerke in molila zate, sem razmišljala o tem, da je težko razumeti, da bo življenje moje hčerke nekoč v teku njenega življenja lepo, ker je bila priča mojemu umirjanju.  

Tisti zadnji poljub, zadnji topel dotik, zadnji dih je pomemben – in ni bilo zamišljeno, da bi sami odločili, kdaj bomo zadnjič vdihnili ta dih.

S tem ko poznam Jezusa in vem, da razume vso težo mojega poslavljanja, on hodi z mano v mojem umiranju. Moje srce tako hrepeni po tem, da bi ga tudi ti poznala v svojem umiranju. Ker On je s svojim umiranjem ubranil moje življenje. Moje življenje onkraj tega kraja.

Grozna laž je to, da tvoje umiranje ne bo lepo.

Brittany, ko Jezusu zaupamo, da postane nosilec, zaščitnik in odrešenik naših src, potem smrt ni več umiranje. Moj srce hrepeni po tem, da bi ti poznala to resnico, to ljubezen, to večno življenje.

To, kar so ti povedali, je laž. Grozna laž je to, da tvoje umiranje ne bo lepo. In da bo trpljenje prehudo.«

Semeniščnik: Samomor je razumljiva skušnjava, a vendarle skušnjava

Čudovito je tudi pismo 30-letnega semeniščnika Philipa Johnsona, ki se z boleznijo bori že 6 let (kljub napovedanim zgolj 18 preostalim mesecem življenja). V njem med drugim zapiše:

Moja družina in moji prijatelji me imajo radi zaradi tega, kar sem, ne samo zaradi osebnostnih značilnosti, ki se bodo počasi izgubile ob napredovanju bolezni.

Tako kot Brittany tudi jaz nočem umreti in tudi nočem trpeti konca, kot ga napoveduje potek bolezni. Mislim, da si nihče ne želi umreti na tak način. Brittany pravi, da ji je v olajšanje, da ji ne bo treba umirati na način, kot so ji ga opisali zdravniki, ampak da bo lahko umrla tako, kot si bo »izbrala sama«. Tudi sam sem se pozanimal o tem, kako naj bi napredovala moja bolezen. Počasi bom izgubil nadzor nad telesnimi funkcijami, od paralize do inkontinence, verjetno se bodo tudi moje mentalne sposobnosti izgubile in vodile v blodnje in halucinacijo pred smrtjo. Tega me je groza, ampak zaradi tega ne bom nič manj človek. Moje življenje nekaj pomeni meni samemu, Bogu, moji družini in mojim prijateljem. In (razen če čudežno ozdravim) pomenilo jim bo še dolgo po tem, ko bom paraliziran na svoji smrti postelji. Moja družina in moji prijatelji me imajo radi zaradi tega, kar sem, ne samo zaradi osebnostnih značilnosti, ki se bodo počasi izgubile ob napredovanju bolezni.


bm philip1

 Philip Johnson 

Spoznal sem, da sta trpljenje in bolečina del človeške izkušnje, ki je ne smemo zavračati in skrajševati iz strahu ali iz želje po nadzoru v navidez neobvladljivi situaciji.

Čudež je že to, da sem še vedno živ kljub zelo slabi prognozi, še bolj pomembno pa se mi zdi, da sem doživel nešteto čudežev na krajih, kjer jih niti približno nisem pričakoval [ob srečevanju z bolnimi in trpečimi]. /…/ Spoznal sem, da sta trpljenje in bolečina del človeške izkušnje, ki je ne smemo zavračati in skrajševati iz strahu ali iz želje po nadzoru v navidez neobvladljivi situaciji. Verjetno je to najpomembnejši čudež, ki mi ga je Bog namenil doživeti. Trpljenje ni brez vrednosti in ni na nas, da bi si smeli vzeti svoje življenje.  

Diagnoza neozdravljivega raka postavi na glavo celo življenje in odločitev za samomor z medicinsko pomočjo je poskus, da bi pridobili vsaj malce nadzora sredi tega viharja. Gre za razumljivo skušnjavo, pa vendarle ni drugega kot skušnjava, da bi se izognili pomembni življenjski resničnosti. Z umiranjem »po lastni meri« se zdi smrt v naši kulturi, ki je tako sterilna in ki se skuša izogniti vsakršni omembi trpljenja in smrti, s katero pa se bomo prej ali slej vsi srečali, bolj sprejemljiva.«

Vdovec: Brittany, ne oropaj jih upanja!

Avstralec Denis Strangman, ki je za isto boleznijo v samo 11 mesecih izgubil ženo (in mamo petih otrok) in zadnjih pet let aktivno deluje v mednarodnem združenju za boj proti tej bolezni (IBTA) ter se srečuje z obolelimi po vsem svetu, pa je Brittany Maynard med drugim nagovoril tudi s tem:

»Ob srečevanju in v pogovorih z bolniki z možganskim tumorjem sem odkril, da jim je skupno njihovo opiranje na upanje. Mnogi živijo v upanju, da je »preboj« [na področju zdravljenja] tik za vogalom in da bodo prvi, ki bodo lahko izkusili njegove sadove. To je povsem legitimno, še posebej glede na hiter razvoj razumevanja genomike možganskih tumorjev.

Vprašanje, ki me vznemirja, je, ali si razmišljala o učinku, ki bi ga tvoj primer in tvoje izjave lahko imele na deset tisočev sotrpečih bolnikov z možganskim tumorjev, ki jih pokonci držijo ti upi.

Drugi, ki jih drži pokonci upanje, vedo za ljudi, ki že dolgo živijo s to boleznijo – za tiste redke srečneže, ki so jim tako kot tebi in moji ženi napovedovali slabo prognozo, a so živeli še leta. Srečal sem jih kar nekaj v Severni Ameriki in Evropi. Ne vedo, zakaj so ravno oni med temi srečneži, ampak se nadvse veselijo vsakega dne, ki jim je bil dan. Raziskovalci, ki skušajo razvozlati njihove značilnosti, so odkrili, da imajo ravno ljudje tvoje starosti večje možnosti za daljšo dobo preživetja in boljšo sposobnost prenašanja terapije. Upam, da so ti to povedali.

Spet tretji živijo v upanju, da če že ne bodo presegli vseh medicinskih pričakovanj, da se bodo vsaj dobro soočili z zadnjimi tedni svojega življenja – da bodo ljubili in bili ljubljeni, izrekli še neizrečeno svojim ljubljenim in se spravili s seboj in z drugimi okrog sebe. Ugotovil sem, da je ob primerni podpori in negi to povsem dosegljiv cilj, ki si ga človek lahko obeta.     

 

bm denis

Denis Strangman v vlogi predsednika združenja IBTA z deklico,
ki je o svoji izkušnji raka napisala knjigo

Vprašanje, ki me vznemirja, je, ali si razmišljala o učinku, ki bi ga tvoj primer in tvoje izjave lahko imele na deset tisočev sotrpečih bolnikov z možganskim tumorjev, ki jih pokonci držijo ti upi. Mislim, da jim nihče od nas nima pravice vzeti teh upov. In tudi če tvoja zgodba v njih samih ne vzbudi občutka, da bi si morali vzeti življenje, pa jih lahko začne skrbeti, da se ta ideja vkoreninja v mislih njihovih prijateljev, sorodnikov in celotne družbe – vključno z mladimi tega tisočletja, ki so na vrhuncu svojih moči in ki se že sedaj težko soočajo z izzivom bolezni in nezmožnosti.  

Prizadevanja, da bi odobrili samomor z medicinsko pomočjo kot rešitev za bolnike, kot so oni sami, ne lajša njihovega bremena, ampak jim ga otežuje.

V vsej iskrenosti ti moram priznati, da v zasebnih pogovorih v spletnih pogovornih skupinah bolnikov z možganskim tumorjem, ki jih spremljam že leta, za razliko od odprtih forumov, na katerih lahko sodeluje vsak, tvoji tovariši izražajo svoje sočutje in molitve zate, zavračajo pa tvoj pristop. Prizadevanja, da bi odobrili samomor z medicinsko pomočjo kot rešitev za bolnike, kot so oni sami, ne lajša njihovega bremena, ampak jim ga otežuje.

Vsekakor ni prepozno, da se odločiš za drugačen potek. Z vsem spoštovanjem te prosim, da o tem razmisliš – zase in za druge bolnike po vsem svetu, ki so se odločili, da živijo z upanjem v svojem srcu.«

Ni še čas?

To sredo je Brittany sporočila, da se trenutno še počuti tako dobro, da se ji ne zdi primeren trenutek, da bi končala življenje, da pa čuti, da bolezen napreduje in da bo trenutek slej ko prej prišel.  

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor