Pionir umetne oploditve svari pred evgeniko

Francoski biolog in bioetik dr. Jacquest Testart je specialist na področju oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP), direktor raziskav pri Francoski organizaciji za medicinske raziskave, avtor več kot 300 znanstveni člankov, ki je razvil tudi številne nove postopke na področju OBMP – sprva pri govedu, kasneje pri človeku.

A čeprav se izreka za levo usmerjenega ateista, podobno kot Katoliška Cerkev svari pred sodobnim odnosom do zarodkov in poziva k »demedikalizaciji razmnoževanja«. Področje, ki ga najbolj vznemirja, je selekcija zarodkov pred implantacijo, kar imenuje novo evgeniko. »Kaj je tisto, kar iščemo in izločamo? Razvojne nepravilnosti? Ali se nam določene značilnosti zdijo manj človeške?« sprašuje in nadaljuje: »Mislim, da je to v resnici političen problem, kajti tehnološki napredek se počasi pojavlja in uveljavlja brez kakršnega koli odziva javnosti. Ljudje se sploh ne odzivajo na to in to me zelo skrbi.«

Ljudje se sploh ne odzivajo na to in to me zelo skrbi.Pravi, da v času, ko je pomagal izpopolnjevati tehnologijo, ki je omogočila rojstvo prvega francoskega otroka iz epruvete, sploh še ni bilo razvite bioetike in da se tudi sam ni spraševal o pomenu in razsežnostih svojega dela. Šele po odmevnosti rojstva Amandine, ki je sprožilo številne razprave, se je tudi sam začel resno spraševati o odnosu med znanostjo in družbo. Tega, da je pomagal ustvariti Amandine in toliko drugih otrok iz epruvete, sicer ne obžaluje, je pa kritičen do trenutne pretirane medikalizacije razmnoževanja in še bolj ga pa skrbi smer, v katero gre trenutni razvoj. Velikega pomena se mu zdi, da je danes to področje – za razliko od prvih začetkov – vsaj nekoliko nadzorovano, da se stvari ne razvijajo povsem na skrivnem, kar naj bi omogočalo vsaj nekaj družbene razprave. Ki pa je pogosto ni ….

Je vnet kritik »tehnoznanosti« oz. »scientizma«, kot imenuje vero v to, da zmore znanost rešiti vse filozofske in družbene probleme. Skrbi ga kako lahkotno in brezglavo se danes razvija in uveljavlja nove tehnologije brez vsakršnega razmisleka in etične zaveze. Spodbuja tudi k previdnosti na področju genetsko spremenjenih organizmov (GSO).

Marca letos je izdal odmevni esej »Ustvarjanje otrok jutri« in v Franciji prebudil vsaj malce javne razprave. Poiskali smo nekaj njegovih najzanimivejših odgovorov na različne intervjuje iz tega obdobja.

Rastoči trend oploditev epruveti

Danes je že 3 % vseh otrok v industrializiranih državah rojenih s pomočjo OBMP. V Franciji to pomeni 22.401 otrok v letu 2011. Govorite o maniji, ki bo še kar naraščala. Kako to pojasnjujete?

Po umetni oploditvi posega vse več parov, ki nimajo za to medicinskih indikacij, kar naj bi bilo sicer zakonsko obvezno.Naraščanje OBMP vidimo v številu rojstev teh otrok in tudi v fizioloških posebnosti parov, ki zahtevajo OBMP. Vodi se statistika razlogov za zatekanje k OBMP. Primerov nepojasnjenih (idiopatskih) neplodnosti je bilo v začetku oploditev v epruveti (IVF) okrog 5 %, danes pa jih je okrog 25 %. Po umetni oploditvi posega vse več parov, ki nimajo za to medicinskih indikacij, kar naj bi bilo sicer zakonsko obvezno. Vse skupaj kaže na to, da ta postopek trivializiramo in da mnogi zahtevajo OBMP že, če se otrok ne najavi takoj. Francosko združenje ginekologov in porodničarjev je decembra 2012 oblikovalo stališče, da se OBMP omogoči tudi v primerih družbenih indikacij. To se mi zdi škandalozna ideja, ker to pomeni, da obravnavamo ljudi, ki sploh niso bolni.

Kaj je v ozadju tega trenda?

Včasih se je kot kriterij za ugotavljanje neplodnosti postavljalo dve leti, zdaj se včasih zdravi že prej. V nizozemski študiji so ugotovili, da je bilo med pari, ki so čakali tri leta, potrebnih veliko manj oploditev v epruveti. V zadnjih letih tudi niso nič napredovale raziskave psiholoških vzrokov za neplodnost. V idealnih razmerah bi torej mogli biti potrpežljivi, vendar je razumljivo, da ženska pri 38, ki je pravkar našla partnerja in po enem letu še ni noseča, takoj hiti v bolnišnico. Razumem, da so ginekologi pod pritiskom, saj obstajajo ljudje, ki jim zaradi želje po IVF jokajo in se valjajo po tleh. Potreben bi bil osnoven previdnostni ukrep, da se te postopke omeji samo na tiste, ki jih res potrebujejo. Da pri tem sploh ne omenjamo prihrankov: IVF je drag, ker laboratoriji, ki izdelujejo sintetične hormone za pospeševanje ovulacije, zaračunavajo naši zdravstveni blagajni astronomske zneske.

Tehnologija nove evgenike

Po vašem mnenju je resnična nevarnost evgenike v predimplantacijski diagnostiki (preiskave pred vstavitvijo zarodka v maternico) in ne v prenatalni (preiskave na zarodku v maternici), kot se kaže na primeru Downovega sindroma. Zakaj?

Evgenika je vedno obstajala. Vse civilizacije (na primer Špartanci) so ubijale neprimerne otroke. Tukaj je edino krščanstvo zadevo nekoliko zaustavilo. Danes pa dobro misleči ljudje delujejo v smeri zares masovne evgenike, brez da bi merili posledice. To evgeniko imenujem »mehko, demokratično, sporazumno, dobrohotno«, ker ni grozna, ne izvaja se na že rojenih posameznikih, ne povzroča bolečine, pri odstranjevanju zarodkov iz laboratorijev ni trpljenja (op. a. v nekem drugem intervjuju omeni, da se jih preprosto odplakne v umivalnik).   

Ženska bo prispevala le majhen delec kože, vse ostalo pa se bo odvilo v biomedicinskem okolju.Predimplantacijska diagnostika (PID) napoveduje novo evgeniko. V primerjavi z njo se zdi umetna prekinitev nosečnosti primitivna. Čeprav je danes večina ljudi z Downovim sindromom na ta način odstranjenih, ne bo umetna prekinitev nosečnosti nikoli postala del običajnega postopka, kako ljudje pridejo do otrok in kako zavračajo njihove manjše nepravilnosti na duševnem ali fizičnem področju. Vse skupaj tudi zahteva odlog rojstva zaželenega otroka, ki so se ga starši odločili ubiti. Paradoksalno to ostaja del človečnosti, kajti umetna prekinitev nosečnosti ima svoje omejitve. Če želiš slediti želji, da boš imel brezhibnega otroka, moraš trpeti.

Drugače pa je z evgeniko na področju PID. Tu pa gre za izbiranje najboljšega že v začetku nosečnosti. Na ta način ne izgubljamo časa, ne trpimo (razen danes pri preiskavah, povezanih z IVF). Narediti moramo le 5 do 10 zarodkov, da ohranimo dva, ostale uničimo.  

In potem, ko bodo v azijskih laboratorijih (Japoncem in Korejcem že uspeva na miših) ustvarili gamete s pomočjo induciranih pluripotentnih matičnih celic (iPS), še posebej jajčne celice, bomo sposobni ustvariti na stotine zarodkov brez bremena postopka IVF. To bomo brez posebnih težav za ženske lahko izvajali masovno: brez krvnih testov, ultrazvoka, odvzemanja jajčnih celic … dovolj bo, da bo ženska prispevala majhen delec kože, vse ostalo pa se bo odvilo v biomedicinskem okolju. Izbrali bomo zarodek, ki bo obetal najboljšo kakovost. Pari se bodo lahko tudi sterilizirali, da jim ne bo treba skrbeti za kontracepcijo: še vedno se bodo lahko razmnoževali, kadar bodo hoteli.

Vstopamo v družbo človeškega »žlahtnjenja«, na način, kot to počnemo pri kravah, piščancih in koruzi.To bo evgenika prihodnosti. Umetnih prekinitev nosečnosti ne moremo več širiti, trenutno že ubijamo osebe z Downovim sindromom, ne moremo jih še več in s tem tudi ne odstranimo iz človeške vrste genetskih vzrokov za nepravilnosti. Tovrstna evgenika se mi zdi tehnološko omejena. PID na drugi strani pa je fantastično evgenično orodje, o kakršnem so ljudje vedno sanjali, ker ima vse lastnosti, s katerimi je mogoče »izboljšati« človeštvo. Vstopamo v družbo človeškega »žlahtnjenja«, na način, kot to počnemo pri kravah, piščancih in koruzi. To je transhumanizem.

Razmnoževanje, katerega cilj je imeti otroka, je postalo potrošniška praksa: otrok je izdelek, do katerega ste upravičeni. Kmalu zatem pride še želja po kakovosti.

Rešitev: napredek v človečnosti

Na kakšen način bi lahko ustavili to medikalizacijo razmnoževanja in njegove evgenične posledice?

Ustvarjati moramo drugačno družbo, ki postavlja omejitve in jih spoštuje. Ker danes imamo prestopanje meja za napredno.Če priznamo pravico do otroka in, še več, do kakovostnega otroka, ne bomo mogli preprečiti teh družbenih premikov. Vsesplošna PID, s katero bi se oblikovalo novo človeštvo, ga bo sicer deloma rešila različnih vrst raka, na primer, bo pa hkrati zmanjšala njegovo raznolikost in ga naredilo manj odpornega na zunanje grožnje.

Paradoksalno PID deluje proti preživetju vrste. Zato se zavzemam za pravice človeštva v nasprotju z zahtevami posameznika. To naj bi povzdignilo mednarodno bioetiko v službo zaščite človeške vrste.

Pred vsem pa upam, da se bo spremenil naš način življenja. Moram se resno spraševati o neomejeni rasti in tekmovalnosti, ki sta nečloveška koncepta (proti človečnosti). Danes smo priča velikemu tehnološkemu napredku, ki pa je redko tudi napredek v človečnosti. Če pa želimo takšen napredek, pa moramo sprejeti omejitve: manjšo rast, skromnost, deljenje, sobivanje … Mislim, da je edini način, da preživimo, človeški način.

Ustvarjati moramo drugačno družbo, ki postavlja omejitve in jih spoštuje. Ker danes imamo prestopanje meja za napredno. Meje moramo nujno postaviti, če hočemo živeti življenje zares polno in izpolnjujoče za vse.     

Viri:

Genethiquie.org: »Making children tomorrow«

Labtimes.org: »It’s Necessary to Implicate the General Population« 

Lavie.fr: »Le risque de l’eugénisme se précise« 

Rue89.nouvelobs.com: »Mauvais sperme, stérilité, FIV« 

Lejdd.fr: »La fabrication d’un enfant sur mesure m’inquiète«