28-letna Italijanka Chiara Corbello je 13. junija mirno umrla ob svojem 13-mesečnem sinu, ki danes verjetno živi zato, ker se je mama v nosečnosti odpovedala zdravljenju raka.
Chiara je bila od leta 2008 srečno poročena z Enricom Petrillom, ko je pri 26-ih tretjič zanosila. A prva dva otroka sta že kmalu po rojstvu izgubila – prvorojenka Maria se je rodila z anencefalitisom, njen mlajši bratec David pa brez udov, oba sta živela le kratek čas. Napake so pri obeh otrocih odkrili že v nosečnosti, a je Chiara želela oba donositi in roditi: »Če bi naredila splav, sem prepričana, da se danes tega ne bi spominjala z veseljem. Rojstvo Marie pa je bil čudovit trenutek: ko sem jo prvič pogledala, sem takoj razumela, da je bila namenjena za življenje, pa čeprav le za kratek čas.«
Clara in Enrico sta pogosto pričevala o tem, kako sta se ob svojih otrocih naučila, da ni razlike med življenjem, ki traja 30 minut ali 100 let.
Težka novica v obetavni nosečnosti …
V šestem mesecu tretje nosečnosti, ko je vse kazalo, da se jima bo tokrat rodil zdrav deček, pa so Chiari odkrili agresivno obliko raka na jeziku. Svetovali so ji takojšnje zdravljenje, ki pa bi ogrozilo njeno nosečnost. Chiara se je odločila, da zaščiti nerojenega otroka, in z zdravljenjem počaka do njegovega rojstva. Francesco se je zdrav rodil 30. maja 2011.
Ker je rak hitro napredoval, je Chiara kmalu po porodu zaradi bolezni izgubila oko, po enem letu boja z rakom pa je umrla ob svojih najbližjih. Teden pred tem je v pismu svojemu sinu zapisala: »Jaz grem v nebesa, da bom skrbela za Mario in Davida, ti pa ostani tu z očkom. Molila bom zate.«
Od Chiare se je 16. junija v Rimu poslovilo na stotine ljudi, ki jih je njena zgodba pretresla in nagovorila, podobno kot zgled Giane Beretta Mola v prejšnjem stoletju.
Umrla v veselju
Enrico, ki je tako kot pokojna žena tudi sam globoko veren, pravi, da bo sinu povedal za mamino junaško dejanje, ko bo ta dovolj star, da bo razumel,. Učil pa ga bo tudi, kako »čudovito je, da dopustiš, da si ljubljen od Boga, ker v tem zaupanju lahko narediš karkoli. To je najpomembnejša stvar: dopustiti, da si ljubljen, če želiš srečno živeti in umreti«.
Enrico namreč pravi, da Chiara ni umrla samo mirno, ampak v resničnem veselju. »To leto sem pogosto premišljeval o svetopisemskih besedah, ko Gospod pravi, da je njegov križ prijeten in njegovo breme lahko. Ob pogledu na umirajočo Chiaro sem bil seveda zelo vznemirjen. Ampak sem zbral pogum, da sem jo nekaj ur pred smrtjo vprašal: ‘Draga moja Chiara, ali je ta križ res prijeten, kot pravi Gospod?’ Pogledala me je, se mi nasmehnila in mehko dejala: ‘Da, Enrico, zelo je prijeten.’«
»Sedaj jo čutim bolj živo kot kadarkoli,« pravi mož Enrico, »to, da sem jo lahko videl, da srečna umira, je bil zame največji izziv življenja.« Iz vsega teh življenjskih preizkušenj tako ne odhaja strt in zagrenjen, ampak pravi: »Čudovito je bilo odkrivati, kako je ljubezen bolj in bolj rasla kljub tolikim težavam.«
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!